O oderuških pogodbah

Kdo se ne spomni Branka Lužarja in njegove posojilodajalske firme Orion, ki je v letih od 2000 do 2004 na veliko posojala denar različnim interesentom in zaradi visokih stroškov za najeta posojila marsikoga spravila v hude, včasih celo nerešljive finančne težave?  

Zdaj je Orion spet v središču pozornosti slovenske javnosti, saj so mediji konec maja objavili, da so gospoda Lužarja oprostili kaznivega dejanja oderuštva. Sodišče je svojo odločitev utemeljilo predvsem z argumentom, da posojanje denarja v letih 2000 do 2004 zakonsko sploh ni bilo urejeno, kar sploh ni res, saj je denimo kazenski zakonik iz leta 1994, ki je veljal v času poslovanja Oriona, jasno določal, da tisti, ki sprejme ali si izgovori za uslugo, ki jo nekomu stori, zase, ali za koga drugega, očitno nesorazmerno premoženjsko korist, s tem, da izrabi njihovo slabo premoženjsko stanje, hude stanovanjske razmere, stisko, nezadostno izkušenost ali lahkomiselnost, se lahko kaznuje z zaporom do treh let in z denarno kaznijo. Je pa po drugi strani res, da je bilo v letih 2000 do 2004 kaznivo dejanje oderuštva vezano izključno na ravnanje fizičnih oseb. Tudi če bi oderuhi danes ustanovili d.o.o. in se začeli ukvarjati z oderuškimi posojili, jim, vsaj kazenskopravno, še vedno nihče nič ne more.