Lectovo srce kot telegram

Podjetnik Jože Andrejaš že vrsto let vodi gostilno Lectar. Ponudbo je razširil z oddajanjem sob in lectarskim muzejem. Ravna se po izreku: »Kar daš, to dobiš.«  

Kdaj ste se začeli ukvarjati z gostinsko dejavnostjo?
Z ženo sva k Lectarju prišla pred 20 leti. Ker je bila v hiši lectarija, sva jo začela raziskovati. Našla sva dokumente, ki pričajo, da so se v domačiji z medičarstvom in svečarstvom ukvarjali že leta 1776. Delavnico je odprl Jakob Krivic. Tradicijo je nadaljeval njegov sin Janez, ki je približno 50 let zatem odprl še gostilno.  

Kaj obsega vaša ponudba?
Sprva sva bila z ženo najemnika. Petsto let stara hiša nama je bila takoj všeč. Dve leti pozneje sva se z lastnikoma Slavkom in Angelo Mencinger dogovorila za nakup poslopja. Želela sva obuditi njegov nekdanji videz z vsemi dejavnostmi vred. Zato sva pred tremi leti v gostilni, ki deluje že od leta 1822, obudila lectarijo. Lectova srca prodajava doma in na vseh slovenskih poštah. Lani sva dodala še tretji del, ki je vedno bil del Lectarja – oddajanje sob.  

Od kod izvira lectovo srce?
Tega nihče ne ve, medeno testo pa so poznali že stari Egipčani. Začetki po mojih podatkih segajo več kakor 1000 let nazaj, pri nas v Sloveniji pa je prvič omenjeno v 13. stoletju.