Če si želite čevlje, ki bodo nekaj posebnega, izdelani po vaši ideji in iz materiala, ki si ga boste sami izbrali, je blagovna znamka Rudolf Lopatec pravi naslov za uresničitev vaših fantazij.
Slovenska čevljarska industrija hira, vam pa posel cveti? Zakaj menite, je tako?
Domača čevljarska industrija enostavno ni dovolj prožna in se ne more dovolj hitro prilagoditi novim trendom. Toda danes ljudje gledajo televizijo, tuje programe, revije in časopise in vidijo, kaj se nosi v svetu, to pa bi ženske rade nosila tudi v Sloveniji. Če vidim v Milanu čevlje s kamenčki, jih bom imel čez štirinajst dni v svoji trgovini. Mi jih bomo prikazali že letos, na trg pa bodo prišel šele čez eno leto.
Bi nam izdali, v kakšnih čevljih se bomo sprehajale naslednjo pomlad?
Čeprav sem pričakoval, da bodo čevlji že okrogli, ostajajo koničasti kot že nekaj zadnjih let. Pete so bodisi zelo visoke ali zelo nizke. Ta linija se je dolgo obdržala, ker je seksi, elegantna in naredi nogo.
Kje ste se naučil svoje obrti?
Sedem let sem delal v Tovarni obutve v Novem mestu, predvsem pa sem se veliko stvari naučil sam, saj sem hodil po svetu z odprtimi očmi. V podjetju sem vedno izstopal, in če je bilo treba rešiti kakšno težavo, narediti kaj posebnega, se je točno vedelo, da bo to naredil Lopatec. Zato sem začel razmišljati, ali sem res tako sposoben ali drugi tega enostavno ne znajo narediti. Tako sem že takrat malce razmišljal, da bi lahko naredil nekaj posebnega. Poklica, ki ga opravljam, pa sem se priučil in naredil mojstrski izpit.
Z izdelavo obutve pa ste začeli pred dvanajstimi leti …
Podjetje, v katerem se delal, je zašlo v težave. Imel sem sicer druge načrte, ki pa so padli v vodo, zato sem si rekel, da bo najboljše, da delam to, kar znam, in tako sva z ženo začela delati čevlje. Čeprav so mi vsi rekli, da so vsi šuštarji že propadli, če še ne, pa še bodo, sem vztrajal. Imel sem idejo, v katero sem verjel, in bil sem prepričan, da jo bom izpeljal. Z ženo sva začela popolnoma iz nič. Prva tržna niša so bili otropedski čevlji. Dobila sva koncesijo in tako je posel počasi stekel.
Kdaj vam je padlo na misel, da bi delali damske čevlje?
Že ko sva delala ortopedske čevlje, sva razmišljala tudi o modnih. Hotela sva nekaj več, potrebovala pa sva predvsem kapital in dodatno znanje. Po petih letih obiskovanja sejmov v tujini, ogledovanja, učenja, skiciranja, poskusov in preizkušanja različnih modelov sva rekla, da sva sposobna narediti salonarček.
Nekaj je čevelj narediti, drugo pa ga prodati. Kako vam je uspelo?
Ko sva pred dobrimi petimi leti odprla lokal v Novem mestu, sva se zelo počasi uveljavljala. Potem so naju izbrali, da bi izdelala večerno obutev za izbor miss Slovenije. Bila sva zelo presenečena, saj sva komaj začela z žensko obutvijo. Oklevala sva, malce tudi dvomila, a je bila stilistka Cvetka Draganova zelo zavzeta in prepričana v moje sposobnosti. Kar pa zadeva odziv, ga skoraj ni bilo. Žena mi je večkrat rekla, da ne bova zdržala, saj delava čevlje samo za reklamo. Moral sem jo prepričati, tako kot je ženske treba, da nama bo nekoč uspelo. Drugega načina pač ni bilo, in jaz sem vedel, da je pravi. Naslednje leto sva bila spet izbrana. Takrat je bilo že nekaj več odziva, tretje leto pa je priimek Lopatec že prišel ljudem v ušesa in tudi mediji so se začeli zanimati, kdo je ta Lopatec.
V začetku sta za vse skrbela sama z ženo. Koliko vas je zdaj?
Trenutno nas je sedem. Gonilna sila podjetja pa ostajava midva z Joži, ki se je morala na začetku naučiti obrti. Partnerstvo je zelo pomembno, še zlasti na začetku, ko vedno nekaj škripa pri financah. Predvsem imava delo lepo razdeljeno. Sam sem iznajdljiv, leži mi delo z ljudmi, žena pa je zelo pridna, delavna in marljiva. Ona vodi proizvodnjo in skrbi za delavce, tudi veliko modelov nariše, jaz pa lahko s čvekanjem to oplemenitim in unovčim, skratka, skrbim za komercialo, prodajo in stranke. Ogromno narediva skupaj. Še popoldne in zvečer, kadar nimava kaj početi, riševa modele in premišljujeva, kaj in kako bomo izdelali.
Še vedno delate ortopedske čevlje?
Še vedno. In delali jih bomo, dokler bom jaz capo di banda.
Kaj je bistvenega pomena za promocijo vaših izdelkov?
Za nas klasično oglaševanje v medijih ne pride v upoštev. Samo dve stvari sta: to, da se pojavljamo v primernih revijah, kot del tako imenovanih stylingov, še boljša reklama pa je tista, ki gre od ust do ust. Pravzaprav smo se promovirali samo z delom in kakovostjo.
Izdelujete čevlje za slovenske estradnice, sodelujete z najboljšimi slovenskimi stilisti in oblikovalci, govori pa se, da so vas k sodelovanju povabili tudi tuji kreatorji?
Zelo sem ponosen na svoje sodelovanje z mladim oblikovalcem Metodom Črešnovarjem, ki je v Londonu delal magisterij in se odločil, da mu za ključni izpit izdelam čevlje. Po faksu mi je poslal skico in naredili smo čeveljček v milimeter. Poklical me je in mi povedal da ljudje niso mogli verjeti, da smo to naredili v Sloveniji. Zelo sem ponosen na to. Delal sem tudi za Natašo Peršuh, ki oblikuje v Parizu. Preko nje sem se seznanil z dvema francoskima kreatorjema ter za njiju izdelal čevlje za modno revijo. Najverjetneje bomo sodelovali tudi v prihodnje.
Če si ogledamo vaše izdelke, tako rekoč ni ideje, ki je ne bi mogli uresničiti oziroma skice, ki je ne bi spremenili v čevelj. Se vam je že kdaj zgodilo, da si je stranka zaželela nekaj, česar niste zmogli narediti?
Zelo, ampak res zelo redko. Toda vedno smo naredili vsaj nekaj podobnega. Velikokrat pa sem stranke pregovoril za nekaj drugega, ker sem mislil, da jim bo boljše pristajalo. Ko mi stranka pove, kaj si želi, ji lahko takoj povem: »Gospa, tega ne boste zlahka nosili, za sedenje pa bo. Če pa hočete v tem hoditi, je treba to in to spremeniti.«
Najbolj ste znani po čevljih, izdelanih po meri. Ste razmišljali tudi o serijski izdelavi?
O tem razmišljamo zdaj, ko se bomo v Ljubljani preselili v nove prostore, v Labodovo trgovino. Na voljo bomo imeli najmanj tri do štiri serije serije trendovskih čevljev, ki se jih bo dalo kupiti.
Boste širili verigo svojih prodajaln?
Ne. S strankami delava samo midva z ženo. Dejavnosti ne bova razvijala v nobeni drugi smeri, razen v kakovosti in dizajnu. Zame ni razvoj narediti sto parov čevljev na dan. Vem, kako je, če izdelaš 2400 parov čevljev na dan. Prisežem, da mi tega ne bomo delali.
Zakaj ste se odločili za sodelovanje z Labodom?
Oboji smo Dolenjci, jaz pa sem lokalpatriot. Za njihove modne revije in kataloge delam že kar nekaj časa. Ob tej priložnosti sem si izmislil slogan »Z roko v roki«. Tudi pri nas se moramo začeti povezovati tako kot v tujini. Z Labodom se finančno ne bom povezoval, lahko pa se povezujemo z izdelki, ki se med seboj dopolnjujejo. Zanje sem se odločil tudi zato, ker mi pri delu v trgovini, s strankami, pustijo proste roke. Sam hočem prodajati strankam tako, kot prodajam, to počnem samo jaz, pomaga pa mi tudi žena.
Torej ne bi prodajali svojih izdelkov kjerkoli?
Naš čevelj ni tak, da ga kupite kot kilo kruha. Velikokrat sem omenil, da ima naš čevelj dušo, da je ročno izdelan, vsak detajlček je premišljen. Naš čevelj ima eno samo pomanjkljivost - ne zna govoriti. Tu pa vskočim jaz, ki povem, kako čevelj razmišlja.
Najbrž bi bilo zdaj popolnoma nepotrebno vprašati, ali vas vaše delo osrečuje?
Sem že mislil, da me tega ne boste vprašali. Moje delo me osrečuje. Vsak človek ima kak dar, sposobnost, spretnost. Toda veliko ljudi tega vse življenje ne odkrije. Imel sem srečo, da sem to sposobnost odkril, pa čeprav po čistem naključju. Najbolj pa sem zadovoljen, če vidim, da je stranki čevelj všeč, da ji pristoji in da ga zna nositi.
Če se ozrete nazaj, ste delali kakšne napake? Obžalujete kakšno odločitev?
Ko sem začel, sem bil zelo zelen, in čudi me, da sem si v tistih časih začrtal takšno pot in da mi jo je uspelo prehoditi. Če pogledam nazaj, delam točno to, kar sem si takrat zamislil. Žal mi je pa samo to, da z ženo nisva nikoli imela časa zase. Seveda sva si vzela dopust in se že doma dogovorila, da se na dopustu o čevljih ne bova pogovarjala. Toda več kot pet dni nisva nikoli zdržala.
Polni ste energije in idej. Kaj še želite doseči v poslovnem življenju?
Vrhunec. Sposoben sem še več in to bom tudi dosegel. Žena me dobro pozna in ve, da če si nekaj zamislim, to ne pomeni, da greva z glavo skozi zid, ampak se tega lotiva počasi in z dobrim načrtom. Med drugim bi rad doma na Dolenjskem postavil prestižni atelje, v katerem bom razstavil vrhunske modele in prikazal, kako nastajajo. Pa tudi dolenjski cviček boste lahko poskusili.
Bi nam za konec zaupali, v čem je skrivnost uspeha blagovne znamke Rudolf Lopatec?
Italijanski material, kanček francoske elegance, nemška izdelava in dolenjsko srce.
