Podjetnik logo
 

Čez drn in strm nekoliko drugače

Avtor: Primož Lemež | Objava: 10.02.2002

Audi allroad 2,5 TDI in mazda tribute V6n sta zanimiva, uporabna in vrhunsko opremljena predstavnika "civilno-terenskih" avtomobilov, ki v zadnjem času osvajajo trg.



Nekdaj je bilo jasno: na svetu obstaja toliko in toliko razredov avtomobilov in pika. V glavnem smo bili ljudje sploh lahko veseli, če smo se dokopali do avtomobila – vsaj v takratni državi. Prav zelo sitni pa niso bili niti v državah, kjer so imeli denar in možnost nakupa. Pa so proizvajalci zaradi želje po večji prodaji, kajpak, počasi začeli izumljati nove in nove avtomobilske razrede, podrazrede, ali kot se v sodobni terminologiji priljubljeno reče - tržne niše. Jasno je, da avtomobila ni težko narediti, veliko težje pa je priti do kupca. In več kot imaš modelov, več je možnosti, da si kupec najde natanko takega, kot si ga želi. Zdaj pa spet nismo najbolj zadovoljni. V tej obilni ponudbi se je namreč izredno težko odločiti, kateri avtomobil bomo kupili.

Avtomobila, ki ju predstavljamo tokrat, nista ne povsem osebna in ne povsem terenska. Sta pa izredno zanimiva, seveda uporabna in vrhunsko opremljena – tu mislim tudi na motorizacijo. Skratka, razred civilno-terenskih avtomobilov, ki v zadnjem času kar smelo osvajajo trg. Ne vem sicer, kdo je to ugotovil, vendar pa se večina tistih voznikov, ki si kupi terenski avtomobil, nikoli resnično ne poda na terensko vožnjo. Še tisti lovci, ki avtomobil potrebujejo za jago, si raje kupijo lado nivo; svojega mercedesa G pa pustijo v dolini. Gre torej za tiste kupce, ki imajo radi terenske avtomobile zaradi varnosti, pa zato, da nimajo težav, če pade sneg in morda tudi zato, da se kdaj zapeljejo po kakšnem kolovozu. Kakšna resnično vojaško-terenska vožnja pa jih niti ne mika niti ne zanima. Poglejte samo Mercedesa; imajo pravega terenca, res pravega: mercedes G, za take kupce pa so zdaj naredili še model ML.

Audi allroad 2,5 TDI

Pri Audiju nimajo pravega terenskega avtomobila. Kdo ve, zakaj? Imajo pa vseskozi odličen štirikolesni pogon, ki je že dolgo znan kot quattro. In morda prav zato niso nikoli niti razmišljali, da bi naredili terenski avtomobil. Tudi ta audi ni pravi terenec, in ime, ki ga nosi, je povsem pravo; avtomobil za vse ceste, za brezpotja pa ni ravno najprimernejši. Vseeno je namreč to avtomobil, ki je zasnovan na modelu A6, le podvozje je seveda nekoliko prilagojeno.

Oblika avtomobila je seveda dobro znana: to je audi A6 avant, ki je bolj zaradi “šminke” kot terenske potrebe nekoliko dodelan. Več je plastike na tistih delih, kjer bi se zaradi terenske vožnje avtomobil lahko poškodoval, pa nekaj kroma na bokih in na ogledalih zaradi prestižnosti. Prav plastika pa ga naredi še večjega, močnejšega in prepričljivejšega. Notranji deli blatnika so tudi takrat, ko je avto povsem spuščen, še vedno nekoliko dlje od kolesa, kot pri normalnem audiju A6. To pa so tudi največje spremembe, ki jih lahko človek zazna samo s pogledom od zunaj.

Pod karoserijo pa je povsem drugače. Audijev slogan se glasi: Prednost je v tehniki! Seveda kupcev pri Audiju ne morejo razočarati, zato ta audi premore vse, kar ponujajo najbolje opremljeni avtomobili, pa še nekaj zraven. Tu mislim predvsem na podvozje, ki so ga morali za ta avtomobil nekoliko prilagoditi. Jasno je namreč, da ima avtomobil, ki je pripravljen za terensko vožnjo, povsem drugačne lastnosti, kot avtomobil, ki naj bi se po avtocesti peljal 200 km/h. Vožnja po slabih cestah ali brezpotjih zahteva, da je avtomobil dvignjen višje od tal, da ne poškodujete dna avtomobila. Vendar pa se je s takim avtomobilom težko peljati po avtomobilski cesti. Ker je avtomobil dvignjen, ima namreč slabše aerodinamične lastnosti, višje težišče pa nagaja pri vožnji skozi ovinke. Zato so pri audiju naredili sistem, kjer voznik samo s pritiskom na gumb, regulira višino avtomobila. Pri tem pa lahko izbira tudi med različnimi višinami, med obema skrajnima točkama. Tako imate precej dobro prehoden terenski avtomobil ter zelo dober cestni avtomobil v enem.

Dober avtomobil pa je še zaradi drugih stvari. Motor je 2,5-litrski turbodizelski. Tako kot po quattru audi slovi tudi po dizelskih agregatih. 2,5-litrski motor zmore kar 180 konjskih moči in še bolj prepričljivih 370 Nm navora. Motorji zadnje generacije so opremljeni z vsemi sodobnimi dizelskimi pripomočki. Za boljši vbrizg ne skrbi skupni vod, ampak dodatna mini črpalka v vsaki vbrizgalni šobi. Tako se gorivo lepše in pod večjim pritiskom razprši v izgorevalni prostor. To pa seveda pomeni boljši izkoristek goriva, nižjo porabo in veliko moč. Seveda motorju pri dihanju pomaga turbinski polnilnik. Motor zaradi ogromnega navora deluje odlično, praktično od prostega teka pa do 4000 vrtljajev. Nadaljnje priganjanje ni potrebno, oziroma tudi ni mogoče, kajti samodejni menjalnik prekine mučenje dizelskega motorja. Največja hitrost, ki jo s tem motorjem dosežete, je 207 km/h, z mesta do hitrosti 100 km/h pa poskoči v 9,5 sekunde. Motor me v tem avtomobilu seveda ni tako zelo navdušil, kot denimo pri audiju A4, vendar pa je treba vedeti, da je avtomobil precej težji kot manjši in neterenski audi A4.

Za prenos moči od motorja na cesto skrbi samodejni petstopenjski menjalnik. Tiptronic ga imenujejo in ni zadnja pogruntavščina audijevih menjalniških inženirjev. Zadnja je multitronic, ki ga poznate iz reklame z Elvisom. Vseeno pa je menjalnik odličen, omogoča ročno prestavljanje, je dovolj “poslušen” za voznikove želje in potrebe in je, skratka, dober pomočnik, ki nikoli prav ne ugovarja. Seveda, če je vse v mejah normale. Tako tudi pri ročnem prestavljanju skrbi, da ne bi bilo kaj narobe; sam prestavi v višjo prestavo, ko ste presegli razumno mejo na merilniku vrtljajev, ne morete prestaviti v nižjo prestavo, če so vrtljaji motorja previsoki, in ne morete prestaviti v višjo, če so prenizki. Menjalnik pa tudi sam prestavi v prvo prestavo, če se avtomobil ustavi. Skratka pameten menjalnik, da je kaj. Tisti, ki prisegate samo na ročno prestavljanje: pravim vam, da bi tole morali poskusiti, pa bi spremenili mnenje.

Notranjost avtomobila je seveda osebna in še zdaleč ni podobna kakemu špartanskemu terenskem avtomobilu. Ima vse, kar morajo imeti osebni avtomobili tega razreda. Tudi sama izdelava je vrhunska, kar se pač za audi spodobi. Ergonomija je več kot dobra, saj se lahko nastavi po višini in globini volanski obroč, da o izdatni električni nastavljivosti sedeža niti ne govorim. Ker je avant, ima tudi prtljažnik precej velik – 455 litrov meri v osnovi, s prevračanjem zadnje klopi pa dobimo 1590 litrov. Upam seveda, da si takega avtomobila ne boste kupili samo zato, ker ima velik prtljažnik, sosed pa ravno kupuje hladilnik.

Audi allroad ima nekaj prednosti pred navadnimi cestnimi audiji, četudi imajo ti štirikolesni pogon. Bolj brez skrbi se namreč zapelješ na slabo cesto, morda tudi na kako bolj “urejeno” brezpotje, vsekakor pa allroad ni terenski avtomobil. In če ne boste z njim vozili sosedom hladilnikov, vam ne priporočam tega avtomobila niti za jago. Vseeno pa je to avtomobil, ki je lep na pogled, tehnično dovršen ter nadvse uporaben. Le cena zanj ni ravno “uporabna”, saj avto velja ?? tolarjev.

Mazda tribute 3.0 V6

Mazda ni popoln novinec v razredu terenskih avtomobilov, čeprav je tribute prvi avtomobil tega razreda. Mazda namreč precej uspešno trži svoje pick-up tovornjačke s štirikolesnim pogonom. Nasploh pa je ta japonski proizvajalec pri nas dobro poznan in zavzema vidno mesto med japonskimi znamkami. Če ga, denimo, primerjamo z večjimi japonskimi proizvajalci, kot sta Honda in Toyota, potem je Mazda pri nas več kot samo uspešna. Seveda se vsa podjetja, ki pri nas prodajajo japonske avtomobile, srečujejo s precejšnjimi težavami. Visoke carine, ker blago ni evropskega porekla, pa visok tečaj jena in še marsikaj. Prepričan pa sem, da bi se z bolj konkurenčnimi pogoji prav vsi “japonci” pri nas veliko bolje prodajali.

Mazda je v primerjavi z audijem na pogled precej bolj terenski avtomobil. Velika kolesa, pokončna in mogočna maska avtomobila, raven motorni pokrov, precej strmo dvignjeno vetrobransko steklo, pa spet povsem ravna streha in odsekan zadnji del z velikimi vrati, ki se odpirajo dvojno; samo steklo ali pa v celoti.

Tudi v notranjosti je to pravi terenec, le dveh tipičnih ročk – za prestavljanje in terenski prenos moči – med obema sedežema ni. Menjalnik je samodejni, ročica za prestavljanje pa po ameriško ob volanskem obroču. To ni ne slabo ne moteče. Nekoliko moti je le to, da avtomobil nima terenskega prenosa moči. Oprema avtomobila je vrhunska, ergonomija pa kar solidna. Zlahka bi pogrešal sedeže iz usnja in bi jih zamenjal recimo s takimi iz alcantare. Prostora v avtomobilu je veliko, kar niti ni čudno, saj je kar precej velik – v dolžino namreč meri 448 centimetrov. Tudi prtljažnik je velik, seveda pa se ga je moč povečati s podiranjem zadnje klopi. Pri prtljažniku je malce nerodno le to, da je zaradi višine avtomobila kaj težkega kar precej zahtevno spraviti v avtomobil.

Voznik se v avtu počuti dobro, inštrumenti so pregledni in stikala tam, kjer morajo biti, da so hitro pri roki. Malo smešno, vendar nikakor nerodno, deluje obvolanska prestavna ročica samodejnega menjalnika, vendar to ni nikakršna napaka, le vajeni je nismo več. Volan je seveda nekoliko večji in debelejši kot v osebnih avtomobilih, preglednost iz avtomobila pa je tudi boljša, preprosto zato, ker sediš precej višje. In to je ena od glavnih odlik tega avtomobila – počutiš se varnega in močnega.

Motor testnega avtomobila je bil bencinski trilitrski in je zmogel 205 konjskih moči pri 6000 vrtljajih. Tudi navora je imel kar precej, natanko 272 Nm pri 3500 vrtljajih, kar je za bencinski motor zelo solidna številka. Lepo se je peljati z avtomobilom s toliko moči in navora. Po voznih lastnostih tega motorja lahko mirno trdim, da je bolj “civilni” kot terenski. Seveda je tudi poraba tega motorja kar lepa, moram pa reči, da ni porabil toliko goriva, kot sem pričakoval; v tovarni so obljubili porabo med 9 in 15 litri za 100 prevoženih kilometrov, med testom pa smo bili seveda nekoliko manj prizanesljivi s pedalom za plin, zato je bila tudi poraba za kaka dva litrčka večja od tiste največje tovarniške.

Te mazde tribute si prav gotovo ne bomo zapomnili po njenih terenskih zmogljivostih. Ima sicer stikalo za zaporo sredinskega diferenciala, kar pa v izjemnih razmerah ne pomaga veliko. Stvar je namreč taka, da ta avtomobil ni narejen za izjemne terenske podvige in pustolovščine. Seveda pa ni nič narobe, če se s tem avtomobilom zapeljete tudi na kakšno brezpotje ali kolovoz. Le trdna tla je nekako treba ohraniti pod avtomobilom, sicer se boste težko izkopali. V slabih razmerah na cesti, kot so led, sneg, voda, pa je ta avtomobil izreden. Ob zelo dobrih cestnih zmogljivostih tega avtomobila (največja hitrost 175 km/h, ter pospešek do 100 km/h v natanko 10 sekundah) pa je ta avtomobil primeren za vse, ki uživajo v velikih avtomobilih.

Mazda tribute bo našla kupce po vsem svetu, verjamem pa, da v Ameriki veliko več kot v Sloveniji. Tam so taki avtomobili namreč še vedno izredno priljubljeni.

Naročite se na brezplačni mesečni svetovalec "Od ideje do uspeha"
Vpišite vaš e-naslov: *