Štirje konji in gospodarstvo

Ko postaneš podjetnik leta stopiš v nov svet medijev in kupovanja oblek, ker se ne moreš v istem tednu dvakrat ali trikrat pojaviti v isti obleki, čeprav si prej v delavnici pol leta nosil eno obleko. Spoznavaš ljudi, najprej seveda »high society«, to je politike, in ugotavljaš, kako delujeta naša država in gospodarstvo. Vidiš, da je naše gospodarstvo pravzaprav kočija, katere kočijaž je predsednik vlade, spredaj pa so štirje vlečni konji, ki peljejo kočijo naprej.

Največkrat sem se srečal z Gospodarsko zbornico Slovenije in njen predsednik je postal moj prijatelj, ker me je povsod tako hvalil, da bi bilo že pol preveč, če bi bila le polovica resnična. In ta stik, ki sem ga dobil prek Zbornice in ga prej nisem imel, je zelo pomemben. Gospodarska zbornica je vez do izvršne oblasti, ker sama te oblasti nima, ampak je partner gospodarstva. Trudi se in nam pomaga; na žalost je samo eden, a zelo pomemben vlečni konj te kočije. 

Drugi, zelo pomemben del, s katerim sem se tudi imel priložnost spoznati, je Ministrstvo za gospodarstvo. Spoznal sem, da je partner gospodarstvu, čeprav je tudi izvršna oblast. Moram reči, da mi je všeč, da je ministrica dr. Tea Petrin spoznala, kdo so paradni konji in zakaj je treba staviti nanje. Da nima smisla staviti na konje, ki se potapljajo, ampak na mala in srednja podjetja z veliko dodane vrednosti in izvoznike ter njim na kožo pisati razpise, da bodo jutri v Evropi konkurenčni. Zelo mi je žal, ker ministrica odhaja, ker se je pod njeno taktirko v našem gospodarstvu precej premaknilo na bolje. Upam, da bo njeno seme obrodilo sadove tudi drugim, bolj sušnim ministrom.

V svojem mandatu sem imel priložnost spoznati še dve ministrstvi. Prvo je Ministrstvo za delo. Ne vem, zakaj vidim ministra vedno v povezavi s problemi, kot sta Alpina in Tobačna, ko bi pa lahko bil danes med nami in spoznal štiri kandidate za Podjetnika leta, ki imajo drugačne probleme, ker dobijo inšpekcijo zaradi previsokih plač ali ker izplačajo 14. plačo. Verjetno bi bila zanj zanimiva izkušnja, da obstajajo tudi taka podjetja in da se je vredno ukvarjati z njimi.  

No, četrti vlečni konj našega gospodarstva je Ministrstvo za finance. Z ministrom se nisem imel priložnosti neposredno soočiti, sem se pa posredno. Dva meseca za tem, ko sem postal Podjetnik leta, mi je poslal svojega inšpektorja, ki je pregledal naše poslovanje. Ker sem Podjetnik leta tudi na tem področju, je bilo vse v redu.  

Glede teh konj pa bi rad povedal, da niso v resnici vsi »vlečni«, ker vlečejo narazen in razčetverjajo naše gospodarstvo. To je tisto, kar me skrbi. Cankar je nekoč zapisal, da si bo »narod  pisal sodbo sam«. Toliko govorimo o Evropi, toda mi smo tisti, ki si pišemo sodbo. Ne vem, ali je prav, da si pišemo, da bomo v Evropi narod hlapcev. Mislim, da ni.  

Pa pustimo to. Moram povedati svojemu nasledniku, da obstajajo tudi lepe stvari. Vsaj v lokalnem okolju se je precej spremenilo. Kar naenkrat so zaposleni začeli hoditi bolj pokončno, vsi so začeli spraševati, ali imamo še kakšno delovno mesto, dobivali smo polno različnih ponudb z vseh strani. To ti daje vedeti, da nekaj pomeniš, posebej če te trenutek prej ni nihče v Sloveniji poznal. Vabijo te na novinarske konference, vsake toliko časa postaneš predavatelj celo na Ekonomski fakulteti, ki je, resnici na ljubo, kot študent nisem končal. Prihaja do takih prijetnih nesmislov. 

Spoznala nas je Slovenija in Slovenci vedo, da delamo letala in jih prodajamo po vsem svetu. Toda tudi v tujini ta naziv ni ostal neopažen. V medijih se je kar nekajkrat pojavilo, da sem Podjetnik leta. Mislim, da je pot, po kateri hodi revija Podjetnik, prava in upam, da bo vztrajala na njej. 

Čisto na kratko še o tem, kako te sprejmejo ljudje kot Podjetnika leta. Mogoče je najbolj zanimivo to, da se pojaviš na naslovnici revije. Kar naenkrat se postaviš ob bok Playboyu in drugim revijam in gledaš ljudi iz kioska. Občutki ljudi so verjetno podobni kot pri razgaljeni mladenki na naslovnici Playboya. Nekaterim si všeč, drugi pa te vlačijo po zobeh.