Žar je razpihnil v Gorenje

Nič posebnih genov očitno ni bilo v njegovi krvi, ki bi lahko vsaj malo napovedovali pot tako uspešnega gospodarstvenika. Družina v Prihodih pri Mozirju je bila vse prej kot premožna. Oče je bil delavec na žagi, skrben in priden, ki je bedel nad družino in majhno kmetijo. Resda nikoli niso bili lačni, toda garati so morali vsi. Ivan pa si je, že od malega, kot se spominja, v sanjah vedno želel imeti majhno lastno delavnico. Kakršno koli že, samo da bi bila njegova. V njej bi se lahko dokazoval, da zna delati in tudi zaslužiti z delom. In leta 1952, četudi se je med vojno bojeval proti okupatorju, je mislil celo na skrivaj preko meje, v Nemčijo. Tam bi si lahko, kot si je zamišljal, podobno kot nekateri njegovi vrstniki v tistem času, prislužil osnovni kapital za uresničitev teh sanj. Vendar mu je soproga takšne misli kaj hitro izbila iz glave. Na skrivaj si je potem še dolgo tudi želel, da bi postal inženir strojništva. Vendar se je odločil za delo in ne za študij, čeprav se je moral potem še kako učiti vse svoje življenje.

 

Začetek Gorenja 

Ko je kot štipendist občine Nazarje končal delovodsko šolo, se je kljub ponudbam za nadaljevanje šolanja odločil za službo. Začel je sicer v šoštanjski elektrarni, kjer se je v praksi seznanjal z najrazličnejšimi gospodarskimi vprašanji tistega časa in se hitro uveljavil z lastnim znanjem. Kmalu so mu ponudili vodilno mesto v Okrajnem kovinskem podjetju v Gorenju pri Šmartnem ob Paki, kjer so izdelovali kmetijsko orodje. In pristal je.  

Bil je mlad, komaj petindvajset let jih je štel, in zavedal se je, da si bo lahko pridobil in utrdil ugled ter zaupanje desetine novih sodelavcev samo s svojo sposobnostjo, ne pa s politično hrbtenico. Začel je predvsem razmišljati, kaj vse, kar je potrebovala takratna država, bi lahko še izdelovali. Ugotovil je, da je po kmetijski mehanizaciji vedno več povpraševanja. Tu bi lahko našlo svoje mesto tudi njihovo podjetje, saj je imelo že industrijski značaj, četudi je zaradi majhnosti dejansko sodilo pod obrtno dejavnost.  

In vseh 11 zaposlenih, ki so se jim počasi pridruževali novi sodelavci, je že kmalu razpravljalo o novem, boljše zvenečem imenu podjetja in se je potem soglasno odločilo za “šefov” predlog – Gorenje.    

Plamen se širi 

Prvi resnejši in obetajoči vzpon je Gorenje napovedalo leta 1958, ko so začeli ob kmetijski mehanizaciji izdelovati še posodobljene štedilnike in peči, seveda na trda goriva. Lončene ploščice in obloge je zamenjalo železo, sloves njihovih tehnološko izboljšanih izdelkov se je vse bolj širil in izdelki so šli za med. Seveda je bilo treba kar precej truda vložiti tudi v reklamo, četudi v tistem času marketinške metode niso bile razvite in je bila tržna propaganda predvsem ugodno priporočilo od ust do ust na podlagi znanega reka, da se “dobro blago samo hvali”.  

 

Dve leti pozneje je ob obisku takrat nadvse vplivni Franc Leskošek-Luka dejal, da se takšno podjetje ne more več razvijati nekje bogu za hrbtom in da se mora preseliti v Velenje. “Ob takšnih pohvalah in ponudbah smo postali 'freh', že prav nasilni s svojimi zahtevami, saj nam sicer zagotovo ne bi uspelo,” se spominja Ivan Atelšek. “Začeli smo razmišljati o možnostih razvoja, iskali nove poti. Nismo se precenjevali, stali smo na trdnih tleh, toda hoteli smo po vsej sili doseči vse, kar bi se dalo. Izkušnje, ki smo jih spoznavali onstran zahodne meje, so nas prepričevale, da je naša prihodnost v gospodinjskih aparatih. Če drugega ne, je bila večina žensk zaposlenih, zato so potrebovale doma sodobnejše priprave za gospodinjstvo. Pa še rade se pohvalijo, če imajo kaj novega in lepšega, smo si govorili. Glede tega so nam prisluhnili tudi tisti, ki so odločali o naložbah.”  

Prva tovarna bele tehnike pri nas 

“Iz starih prostorov rudniške uprave, ki so nam jih dodelili, smo se leta 1964 preselili v nove, zgradili prvo tovarno bele tehnike pri nas ter si zastavili obetaven in zahteven razvojni program”, o novem koraku pripoveduje Ivan Atelšek. “Najtežje je bilo prepričati tiste, ki so odločali o naložbah in zemljiščih, da bomo že čez nekaj let potrebovali na desetine in nato verjetno celo na stotine hektarjev zemlje. Toda zemlja takrat ni imela prave cene in kmetijskih površin je bilo še na pretek. Na srečo so bili urbanisti in še zlasti Avgust Žgank, ki je bil desetletja gonilna sila Velenja, dovolj modri in daljnovidni, da so nam prikimali. Potem smo imeli pri načrtovanju razvoja kar precej let zares na stežaj odprta vrata.”  

Gorenje se je hitro širilo in postajalo vse večje industrijsko podjetje. “Kaj hitro smo imeli zaposlenih že več kot šeststo ljudi in za tiste čase zares zavidljivo kadrovsko in strokovno ekipo. Uredili smo več kot znosne razmere za delo in življenje, kar je, vključno z nekaj višjimi osebnimi dohodki kot marsikje drugje, dodatno privabljalo strokovnjake in dobre delavce. Zato smo lahko že uresničili marsikatero idejo. Bil je to čas, ko so naši ljudje iz Italije množično uvažali pralne stroje. In ko sem gledal na meji avtomobile, ki so vozili v fičkih pralne stroje in se drenjali na carini, sem se zaklel, da jih bomo začeli sami izdelovati. Vsa Jugoslavija jih je bila lačna, bili so pojem prestiža vsake nekoliko 'boljše' družine. Čeprav je šlo za dokaj zahteven in zapleten projekt, smo imeli dovolj lastnega znanja in se nismo odločili za odkup licence, ki so nam jo ponujali v tujini. Tako smo si z lastno tehnologijo zagotovili bistveno prednost v prodaji pralnih strojev na jugoslovanskem trgu, nato pa prešli še na hladilnike, zmrzovalne skrinje, celotne kuhinje, seveda pa smo se širili še drugam … Vedeli smo, da je prihodnost v elektroniki in povezali smo se le z Borroughsom, ki je bil takrat v najožjem vrhu razvoja računalništva v svetu. Še zlasti pa je bilo pomembno, da smo že v začetku sedemdesetih let izdelali svojo Vizijo 2000, zajetno knjigo s temeljnim geslom Vse za dom. Dokaj natanko smo v vodilnem timu vedeli, kaj sploh hočemo, in to nas je gnalo naprej, nas krepilo,” se spominja pestrih let prav neverjetno hitrega razvoja Ivan Atelšek. 

Na političnem prepihu 

V tistih letih se je pogosto slišalo, da je Atelšek politično “nedotakljiv” in da si lahko vsakdo, ki bi ga preveč kritiziral, kaj hitro polomi zobe. Ob tem se široko nasmehne: “Zagotovo lahko rečem, da sem bi vseskozi na prepihu. Praktično sem bil vsako leto na sodišču in vedno naj bi bil nečesa kriv. Nekoč sem bil celo, skupaj z direktorjem velenjske banke, obsojen pogojno na poldrugo leto kazni, čeprav sem bil dejansko popolnoma nedolžen. Bojda naj bi kršili zakon z gradnjo stanovanj za delavce. Mislim, da so nas takrat s takimi in podobnimi grožnjami držali pod stalnim strahom. Končno so me dvakrat ali celo trikrat vrgli iz partije, nato pa me spet sprejeli. Že leta 1978 so me hoteli po vsej sili in nemudoma premestiti v Ljubljansko banko, kar se je pozneje res zgodilo. Vendar sem se izgovarjal, da nisem usposobljen za bančnika. Žal, toda tudi na srečo zame, je prav takrat nepričakovano umrl moj tesni sodelavec Avgust Jeriha, izjemno sposoben strokovnjak in zaupanja vreden človek, ki bi me edini lahko takoj nadomestil. Zato sem ostal. Očitali so mi tudi, da nisem prav goreč privrženec samoupravljanja, ker sem pogosto opozarjal, da samoupravljanje ni postopanje in da bi morali biti tozdi profitne enote, ne pa podjetja v malem, da bi bilo treba posodobiti bančno poslovanje, da bi bilo treba kar najbolj odpraviti nepotrebne birokratske postopke ter samoupravno delo opravljati izven rednega delovnega časa in podobno.”  

“Res pa je seveda,” ocenjuje povojna desetletja socialističnega gospodarstva Jugoslavije, “da smo takratni sistem v Sloveniji doživljali drugače kot v drugih delih skupne države, ker smo imeli v oblastni sestavi, tudi v partiji, kar precej pametnih ljudi. Preveč pa je bilo nasprotij in ključen problem za napredek je bil predvsem v tem, da nam mi uspelo uveljaviti bistvenih načel svobodnega trga in nismo namesto samoupravljanja uveljavili soupravljanja, četudi s prevladujočo državno ali družbeno lastnino. Svobodni trg pa nujno zahteva tudi svobodno iniciativo, možnosti za pobude, za iskanja tržnih niš brez planskih omejitev, končno in še zdaleč ne na koncu, za pošten zaslužek. In priznavanje osnovne človekove pravice do zasebne lastnine. Osnov, ki jih danes razumemo kot podjetništvo in jih povsem sprejemamo, takratni sistem ni priznaval. Celo odklanjal jih je, se jih bal kot hudič križa. Tudi zanikanje zasebne lastnine in odklanjanje zasebnega podjetništva je bila ena naših velikanskih napak. Mnogi smo se je zavedali, ker smo na svoji koži čutili njene posledice, in po svojih močeh opozarjali na njih. Toda zaradi ortodoksnosti, zlasti na jugu Juge, ničesar ni bilo mogoče premakniti, kaj šele spremeniti.”   

V ospredju odnos do ljudi 

Ivanu Atelšku sta status uglednega gospodarstvenika in tudi politični ugled v kar precejšnji meri utrdili tudi dve takrat najbolj prestižni priznanji - Kraigherjeva nagrada (leta 1969) in nagrada Avnoj (1973). Med utemeljitvami je bil ob uspehih Gorenja vselej nekaj povedanega tudi o njegovem odnosu do ljudi. “Zagotovo je za uspeh bistven, v življenju in poslovanju, predvsem korekten odnos do človeka, najsi gre za sodelavca, kupca ali konkurenta,” zatrjuje Ivan Atelšek. “Tega se zavedajo vsi dobri managerji in podjetniki. Tudi spoštovanje svojega podjetja, naj si v njem lastnik, manager, delavec ali delničar, je velika stvar. Mnogi uspešni gospodarstveniki to resnico še kako dobro poznajo, od tega, koliko pomeni zaposlenim že skromna gesta, če se sem in tja sprehodijo po podjetju in stisnejo roko delavcem, zlasti tistim, ki si zaslužijo še posebno spoštovanje. Veliko jih tudi misli, da je za uspeh podjetja ključnega pomena že najožja vodilna sestava, toda temu še zdaleč ni tako. Že res, toda izjemnega pomena je pogosto tudi tako imenovana druga sestava, ki je bližje operativnemu delu in pomeni nekakšen most med najožjim vodstvom in ljudmi ter zagotovo v veliki meri vpliva na vzdušje in zaupanje v kolektivu.” 

 

Ivan Atelešk o zgodovini gorenja govori v glavnem v prvi osebi množine in ne ednine. “Veste, za vsak pomemben dosežek je bistven realen, četudi še tako visoko zastavljen cilj, zlasti pa iskrena zagretost ljudi, ki medsebojno sodelujejo. Vedeti morajo predvsem, kaj hočejo uresničiti, in biti pri tem kar najbolj ustvarjalni. In sposoben ter uspešen lahko postane samo tisti vodja, ki ima zares dobre sodelavce na vseh ravneh delovnega procesa, da si medsebojno zagotavljajo vsestransko podporo in znajo biti tudi ponosni na doseženo.”  

Izkušnje z vodenjem giganta 

Sleherna razvojna poteza, naložba ali pripojitev mora biti temeljito premišljena, orisana z vsemi plusi in minusi, nakazana z dobrimi obeti in nevarnimi čermi. Kajti usklajeno voditi giganta, ki šteje 20.000 ljudi, zagotovo ni mačji kašelj. Že preprost podatek, da je bil nekdaj vsak dvajseti Slovenec tako ali drugače materialno povezan z Gorenjem, je razmišljanja in spoštovanja vreden. “Priznam, da sem imel nemalokrat solze v očeh, ko sem v tujini spoznaval, da se lahko kar uspešno kosamo s tako velikimi svetovnimi podjetji, kot so Siemens, Bosch in druga. Kot direktor Gorenja in tudi kot Slovenec. In da bi se lahko še uspešneje merili z njimi, če bi imeli za seboj še več kapitala in državne podpore. Načelno sem proti državnim podjetjem,” opozarja, “ker je teh časov konec in država nikoli ne more biti zares dober lastnik, ki dovolj odgovorno misli na prihodnost, ker je pripravljena za rešitev trenutnih gmotnih težav marsikaj žrtvovati. Toda dobra podjetja, tudi zasebna, najsi so velika ali majhna, je treba nadzorovati z ustreznimi zakonskimi in spodbujevalnimi metodami in jih skrbno varovati. To pa je nedvomno posebna dolžnost države. Zagotovo drži, da je razumna privatizacija temeljni pogoj za uspešnost in učinkovitost celovitega nacionalnega gospodarstva. Vedeti je pač vselej treba, kdo je lastnik kapitala in kdo je šef. In če je nekdo sposoben in prodoren, potem naj tudi zasluži. V prejšnjem sistemu pa je vzbujal zavist in celo srd okolja, zlasti še v lokalnih razmerah, vsakdo, ki je, četudi povsem pošteno, zaslužil več, kot naj bi bil nekakšen nenapisan 'socialistični' limit,” komentira Atelšek.   

Žar v srcu ostaja 

In še kdaj pomislite na tisto majhno lastno delavnico, o kateri ste sanjali kot mladenič, smo ga pobarali? “Še. Celo velikokrat,” je ustrelil kot iz topa. “Potem bi počel le tisto, kar bi se mi zdelo pametno. Kolikor sem zalezel v politiko, je bilo to po sili razmer ali pa zaradi potreb Gorenja, ne pa zaradi moje osebne želje. Veste, ker sem bil toliko časa generalni direktor, sem velikokrat stopil na kakšno, največkrat politično in nastavljeno mino. Toda zame je bilo to po svoje spodbudno predvsem zato, ker nisem pokleknil, temveč sem se temu skušal postaviti po robu, če sem vedel, da imam prav. Res je seveda, da smo delali tudi napake in da se vselej ni mogoče upreti, četudi ti nekdo dela krivico. Toda bistveno je, da se boriš in misliš na prihodnost. In s tisto lastno skromno delavnico, ki bi mi pomenila podlago za začetek in bi bil torej v njej odvisen tudi glede razvoja predvsem od samega sebe, bi zagotovo uspel. O tem sem še danes povsem prepričan. Toda žal takšnim željam časi moje mladosti niso bili naklonjeni.”