Adijo, Slovenija

Ena najtežjih odločitev, ki jo lahko sprejme človek, je ta, da »stopi ven« iz svoje domovine.  Za nalašč sem uporabil nenavaden izraz, ker želim zajeti različne dimenzije tega dejanja. Ekstremna oblika tega dejanja je emigracija, kot smo jo poznali v zgodovini. Ko so se ljudje poslovili od svoje zemlje in svojih dragih in ko so vedeli, da nikoli več ne bodo stopili na svoja tla in da se najbrž nikoli več ne bodo objeli z ljudmi, ki so jim predstavljali vso človeško toplino. In potem so na eno in drugo stran Atlantika romala pisma - cela desetletja.  

Malo milejšo obliko smo poznali nekaj desetletij po drugi svetovni vojni v Evropi. Pri tej obliki emigracije – gastarbeiterstvu (gostovanju za delo) -  so ljudje verjeli, da bodo samo malo skočili v tujino, si nabrali dovolj denarja in nato v zrelih letih doma postavili hišo, gostilno, obratovalnico ... in da bodo znova doma. Nekaterim je uspelo, da so se vrnili domov še pri neki trezni starosti, da so življenje nadaljevali, kjer so ga prekili. Drugi so prišli domov v čustveno puščavo. Tretji so raje ostali kar zunaj.  

Danes je Evropa priča velikega ilegalnega preseljevanja ljudi iz arabskega, azijskega in afriškega sveta. Čez noč ti ljudje prečkajo mediteransko vodo, stisnjeni v nevarnih čolnih, v upanju, da bodo prišli do skorje kruha. Za seboj so pustili vse, a so ocenili, da je to »vse« manj kot tisto, kar jim edino preostaja, in to je upanje.  

Ločitev od domovine nikoli ni enostavna, četudi je čisto bežna. Pogovorite se s podjetniki, ki veliko delujejo v tujini, različnimi gospodarskimi in drugimi predstavniki, in končno tudi diplomati. Že te oblike »izstopanja iz« domovine zahtevajo pogum, nekakšno posebno zrelost in pripravljenost prenašati odrezanost od domačega sveta, pa posebne organizacijske sposobnosti, ki omogočajo, da otroci ohranjajo stik s sorodniki, da se šolajo v skladu z zahtevami našega šolskega sistema in tako naprej.  

Sodeč po človeških reakcijah je mogoče nekje vmes med ta dva ekstrema umestiti reakcije, ki jih opažam pri podjetnikih, ki jim je v Sloveniji prekipelo. To so podjetniki, ki imajo preprosto dovolj neumnosti slovenske birokracije, lenobe različnih državnih služb, pohlep različnih prisklednikov, kaos neurejenih razmer. Ti so prišli do konca svojega potrpljenja. Potem ko so leta in leta vztrajali v nemogočih razmerah, so jih finančne in druge razmere končno prisilile, da se odločijo za emigracijo. Gledam jih, kako jih trga. Odločitev doživljajo veliko težje kot gospodarski prestavniki. Čutijo se, ko da bi bili izgnani. Kot da gre za sile, ki jim niso kos. Dr. Aleš Štrancar premišljuje, ali bo zapustil Slovenijo in svoje podjetje BIA Separations preselil na avstrijsko Koroško. Od Jorga Heiderja je namreč prejel ljubeznivo pismo, ki ga – v slovenščini! – vabi taja in obljublja veliko lepše podjetniško okolje. Za začetek v obliki veliko ugodnejše najemnine za poslovne prostore.  

Poklical me je tudi slavni vinar Aleš Kristančič. Tudi on je na meji potrpljenja. Pripravljajo, pravi, tak zakon, kot ga nimajo v nobeni državi. Zakon, ki bo kaznoval pridne vinarje in nagradil socialistične povprečneže. Potem ko je njegova družina osem generacij branila mejnike slovenskega naroda na zahodni meji, potem ko so v različnih tujih in domačih »izmih« uspeli gospodariti z zemljo, tako da so preživeli in da je tudi ta zemlja preživela v naših rokah, se zna zgoditi, da bodo slaboumni birokrati ustvarili take razmere, da se bo ta vinar odločil svojo dejavnost prenesti v Italijo. Ironija pri obeh teh podjetnikih je v tem, da bo, kot kaže, dovolj dejavnost preseliti samo nekaj kilometrov proč od naše meje, da bodo razmere bistveno prijaznejše.  

Morda pa gre pri tem samo za en grandiozen zgodovinski projekt, ki ga še ne razumemo: država želi iz Slovencev narediti Evropejce? V tem projektu čustvenega odklaplanja od lastne domovine smo morda celo najuspešnejši v Evropi.  Zato, dragi moji podjetniki, začnite razmišljati, kje bo sedež vašega podjetja. Morda Luksemburg, ki je bil pred sto leti najrevnejša država v Evropi, danes je pa najbogatejša. Morda Irska, ki je ponosna, da je prehitela nekdanjega kolonialnega vladarja, Veliko Britanijo. Morda pa Estonija ali Litva ali Slovaška ali katerakoli druga prijazna država?