Podjetnik logo
 

Ali je vaše podjetje lahko zanimivo za drugega vlagatelja?

Avtor: Jaka Vadnjal | Objava: 10.05.2000

Številni naši podjetniki ne vidijo dlje od družinskega koncepta lastništva - kaj pomeni lastniško financiranje.



Kot predavatelju se mi je na enem od seminarjev za podjetnike pripetila tale zgodba. Slušateljem sem poskušal dopovedati, da je poleg večine tistih malih podjetnikov, ki si pravzaprav ne želijo, da bi kakorkoli zrasli, tudi nekaj bolj ambicioznih, ki bi se želeli zgledovati po spektakularnih zgodbah o podjetniških uspehih. Skupaj smo ugotovili, da mora rast podjetja spremljati tudi ustrezno financiranje in nekateri v skupini so celo poznali izraza lastniški in dolgovani kapital. Zataknilo se je pri vprašanju, kdo vse je lahko (so)lastnik podjetja. Mnogi v svojih razmišljanjih še niso preskočili družinske ravni lastništva, torej so sklepali: če je lastnikov več, so si med seboj v sorodu. Počasi sem dokazal, da sorodstvo ni pogoj za solastništvo (z zgledi velikih podjetij seveda). Ali bi torej sprejeli v svoje podjetje "tujega" solastnika? Morda. Pod kakšnimi pogoji bi takšen solastnik zahteval denar nazaj? Ne bi ga mogel zahtevati, ker bi ga vložil v podjetje kot lastniški kapital. Potem bi sprejeli, so zatrdili nekateri bolj naivni, skeptike pa je vendarle zanimalo: Kaj bi tak dobri angel zahteval? Udeležbo pri dobičku. OK. Vpletal bi se v upravljanje vašega podjetja, želel bi vedeti, kako poslujete in ali so vsi vaši potni stroški zares upravičeni! Reakcija neke gospe (zares od srca): Potem je pa kredit BOLJŠI!

Kaj je lastniški kapital?

Lastniški kapital je dolgoročni vir financiranja nekega podjetja. Gre torej za vir financiranja, ki, poenostavljeno rečeno, pride in ostane v podjetju. V podjetniško bolj razvitih in razgibanih okoljih ga najdemo v različnih fazah življenjskega cikla podjetja, lahko je: zagonski kapital, kapital za rast, kapital za odcepitev ali pripojitev, kapital za preobrat ali prestrukturiranje podjetja v težavah.

Lastniški kapital se bistveno razlikuje od tistega, ki ga podjetje pridobi od finančnih ustanov, najbolj razširjeni so seveda bančni krediti. Kreditodajalec ima zakonsko pravico, da za posojeni znesek zasluži obresti in dobi povrnjeno glavnico, ne glede na uspeh ali neuspeh podjetniškega projekta, v katerem so bila sredstva vpletena. Lastniški kapital pa dobi v zameno delež v podjetju v dobrem in slabem smislu: zaslužki vlagateljev so torej izključno odvisni od rasti in dobičkonosnosti vašega podjetja. Propad takega podjetja seveda pomeni izgubo za vlagatelja: lastniški kapital torej nosi sabo proporcionalni del podjetniškega tveganja.

Podjetniki so že v 18. stoletju iskali bogate posameznike, ki so bili pripravljeni finančno podpreti njihove projekte, pravi razmah pa je lastniško financiranje doživelo v ZDA in nekoliko kasneje v Evropi koncem sedemdesetih in v začetku osemdesetih let tega stoletja.

Če pustimo podjetnike, ki s svojim kapitalom ustanovijo podjetje, poznamo dve obliki lastniškega financiranja in sicer rizični kapital (venture capital) in zasebne vlagatelje (business angels). Gledano z bilančnega (kapitalskega) vidika bistvene razlike med njima ni, pač pa je različna njuna organiziranost.

Pri rizičnem kapitalu govorimo o tem, da ustanove (rečemo jim tudi skladi) zbirajo manjše zneske denarja od zasebnih vlagateljev in ga vlagajo v portfelj svojih podjetij. Vlagatelju, ki bi se odločil nameniti na primer 100.000 tolarjev svojih prihrankov v rizični kapital, bi torej za ustrezno provizijo usposobljene službe takega sklada razpršile njegov denar tako, da bi ob minimalnem predvidenem tveganju ta kapital prinašal maksimalne dobičke. Seveda je to tveganje vedno precej večje, kot če bi vlagatelji ta denar nesli v banko, zato so tudi pričakovani donosi bistveno večji.

Zasebni vlagatelji (poslovni angeli) nastopajo brez posrednika in vlagajo denar neposredno v podjetje. Organizirajo se sicer v klube in združenja, katerih osnovni namen pa je pravzaprav izmenjava informacij o ponudbi in povpraševanju po lastniškem kapitalu.
Lastniške oblike financiranja najdemo v ZDA predvsem v panogah, kjer beležijo dramatične rasti: internetni posli, biotehnologija, inovativni projekti so tisti, kjer veliki met, ki podjetnikom uspe, lahko zagotovi pravo bogastvo tudi tistim, ki so v projekt vložili samo nekaj tisoč dolarjev. Vendar pa: veliko je tudi propadov, neuspelih zgodb, tragedij. Evropa je pri tem bolj konzervativna in ameriška evforija se je po zadnjih podatkih delno dotaknila samo Nemčije, medtem ko drugod (Velika Britanija, Francija) z lastniškim kapitalom financirajo tudi zelo konzervativne projekte z majhnimi, toda zanesljivimi donosi. Po podatkih Britanskega združenja rizičnega kapitala znaša večino naložb v Evropi med 20 in 200 tisoč ekujev.

Raziskava, ki jo je pred nekaj leti opravilo svetovalno podjetje Price Waterhouse med evropskimi ustanovitelji/lastniki podjetij je pokazala, da jih je kar 60% financiralo svojo rast izključno s pozitivnim denarnim tokom, dolgoročne vire financiranja pa so začeli iskati šele, ko so zašli v likvidnostne težave. Vendar je tudi med dolgoročnimi viri prevladoval dolgovani kapital v povprečju do dveh tretjin vseh sredstev. V Severni Ameriki je položaj ravno obraten: kar dve tretjini sredstev je financiranih z lastniškim kapitalom, ki pa seveda ni samo ustanoviteljski, ampak v veliki meri tudi rizični in kapital poslovnih angelov. Zanimiva je tudi ugotovitev, da se zasebnega kapitala zelo izogibajo družinska podjetja: razlog tiči najbrž v bojazni pred izgubo samostojnosti. V raziskavi med slovenskimi družinskimi podjetji, jih je kar 80% anketiranih odgovorilo, da pod nikakršnimi pogoji niso pripravljeni spustiti nedružinskih vlagateljev v podjetje.

Prednosti lastniškega financiranja pred dolžniškim

Kreditodajalec si ponavadi razen zakonsko priznane pravice do obresti in poplačila glavnice izbori tudi posebno zavarovanje kredita: ponavadi s sredstvi podjetja (nepremičnine, stroji), če pa podjetje teh sredstev nima, pa pogosto tudi z zastavno pravico na podjetnikovo osebno premoženje. V najslabšem možnem primeru lahko torej podjetnik s svojo družino ostane na cesti brez strehe nad glavo, kar je gotovo velika tragedija.

Po drugi strani vlagatelji lastniškega kapitala ne morejo zahtevati nobenih jamstev: skupaj z ustanovitelji si delijo tveganje neuspeha po drugi strani pa so nagrajeni s kapitalskim dobičkom, ki ga dosežejo z eno od oblik izhoda iz podjetja:
svoj delež prodajo podjetniku ali managementu podjetja,
svoj delež prodajo drugemu vlagatelju,
podjetje se v celoti proda,
podjetje gre z delnicami na borzo.
Seveda pa je v realnosti vsako podjetje financirano kombinirano: z lastniškim in dolgovanim kapitalom, saj optimalni donos na naložbo prinaša tudi optimalna zadolženost, ki je navadno večja od nič, odvisna pa je od mnogih parametrov okolja, v katerem podjetje deluje.

Iskanje partnerja za lastniško financiranje

Tako kot večkrat slišimo, da je pri nas kapitalski trg še nerazvit, lahko trdimo tudi za področje lastniškega financiranja. Če govorimo o rizičnem kapitalu, sta v slovenskem prostoru že nekaj časa prisotna Horizonte in Slovenian Fund Management (oba sta napajana s tujim kapitalom), govori pa se o ustanavljanju nekaterih drugih skladov. Izpeljanih je bilo že nekaj odmevnih projektov, sklenjenih z izhodom rizičnega kapitala. Da je eden od ključnih momentov razvoja podjetništva tudi razvit kapitalski in vlagateljski trg, je ugotovila tudi Evropa in določena sredstva za ta namen ima rezervirana tudi Evropska banka za obnovo in razvoj (EBRD). Seveda pa je vprašanje, kakšna je sploh povpraševalna stran tega trga: ali je med podjetji sploh zanimanje za tako obliko financiranja?

Idelano bi seveda bilo, ko bi bilo tako ponudnikov kot povpraševalcev čim več, kar se bo samodejno zgodilo z našo priključitvijo Evropi, odprtimi mejami in prostim pretokom kapitala.


Ali je moje podjetje sploh zanimivo za zasebne vlagatelje?

Nekatera podjetja so tako imenovani posli življenjskega sloga (life style business), kjer je ambicija podjetnika zaslužiti dovolj za solidno življenje njihove družine. Taka podjetja za zasebne vlagatelje niso zanimiva, saj nimajo ambicij po (hitri) rasti.

Po drugi strani pa so bolj ambiciozni podjetniški projekti s potencialom hitre rasti ponavadi lačni svežega kapitala. Če se izkaže še, da tako podjetje vodi ekipa zagnanih in sposobnih ljudi, je tako podjetje zanimivo za zasebne vlagatelje ali rizični kapital. Prednost te oblike financiranja je ponavadi ta, da se ne vpleta v vsakodnevne poslovne odločitve, ampak pomaga podjetju pri večjih stvareh: pridobivanju novih poslov, ekspertnem svetovanju, navezovanju stikov z drugimi finančnimi ustanovami itd. Čeprav boste kot podjetnik dobili najbrž manjši kos torte kot drugi vlagatelji - vaši partnerji, pa je bistvo vsega v tem, da bo ta kos torte kljub vsemu bistveno večji, kot bi si ga lahko spekli sami.

Preden lahko začne podjetnik bolj intenzivno razmišljati o možnosti lastniškega (so)financiranja svojega podjetniškega projekta, pa je dobro če si skuša odgovoriti na naslednja vprašanja:
Ali ima naše podjetje potencial rasti in ali sploh imamo (skupaj s sodelavci) ambicije po rasti podjetja?
Ali ima podjetje produkt ali storitev, ki je nekaj posebnega v smislu konkurenčnih prednosti?
Ali imam sam in moji sodelavci dovolj izkušenj v panogi, kjer želimo nastopati? So ključna področja poslovanja (finance, marketing) pokrita s pravimi strokovnjaki?
Ali sem sploh pripravljen prodati delež svojega podjetja zunanjemu vlagatelju?

Če ste na vsaj eno od vprašanj odgovorili negativno, zaenkrat še niste zreli za sprejem lastniškega kapitala, in obratno, če ste na vsa vprašanja odgovoril pozitivno, razmišljajte naprej.

Pogoj je urejeno finančno stanje podjetja

Preden se začnete ozirati po zunanjih virih financiranja, je prav, da uredite najprej notranje stvari, kamor sodijo predvsem:
dobro načrtovanje denarnega toka,
redna izterjava in motiviranje kupcev k točnemu plačevanju,
načrtovanje plačil dobaviteljem,
maksimiranje izkupička od prodaje,
nadzor režijskih stroškov,
dela (kjer je pač možno) v čim večji meri oddajajte poddobaviteljem,
nadzor zaloge,
vzdrževanje sistema nadzora kakovosti.

Potem so na vrsti tako imenovani zunanji viri:
premislite, ali je možno povečati vaš vložek v podjetje in morda pridobiti k vlaganju tudi zaposlene,
pomislite na prijatelje in druge družabnike,
banke s kratko- in dolgoročnimi posojili,
leasing,
factoring (odprodaja terjatev),
boljši plačilni pogoji pri dobaviteljih,
državna in evropska sredstva,
rizični kapital in zasebni vlagatelji.

Seveda smo z vidika finančne stroke v zgornjem naštevanju seštevali jabolka in hruške: mešali smo dolgoročne in kratkoročne vire financiranja, pri čemer se zdrava finančna politika podjetja drži načela: dolgoročne naložbne (npr. osnovna sredstva) se financirajo z dolgoročnimi viri financiranja, kratkoročne naložbe (npr. zaloge, terjatve iz poslovanja) pa s kratkoročnimi (npr. obveznosti do dobaviteljev). Ostaja še luknja, ki ji pravimo obratni kapital: gre za tisti del kratkoročnih naložb, ki se, v žargonu rečeno, obrnejo prepočasi: preslab obrat zalog in predolga izterjava dolgov nam del sredstev vežeta "za vedno", trajno, torej dolgoročno in tudi te naložbe je potrebno pokriti z dolgoročnimi sredstvi. O tem pravzaprav govori tudi zloglasni Zakon o finančnem poslovanju podjetij: uprava podjetja je dolžna zagotoviti ustrezni obratni kapital, sicer podjetje postane podkapitalizirano. O zagroženih sankcijah je bilo že dovolj povedanega, ampak prav omenjeni zakon bo v slovenski prostor prinesel potrebo po lastniški obliki financiranja rastočih projektov: dolgoročnih kreditov banke podjetju ne bodo več odobravale (pravilo 1:1, pomanjkanje sredstev za zavarovanje kreditov), kratkoročno financiranje pa bo ob predpostavki, da se proporcionalno z rastjo povečajo tudi zaloge in terjatve, kršenje omenjenega zakona.



Kapital v različnih fazah razvoja

Semenski kapital potrebuje podjetje ponavadi za dokončanje razvoja novega produkta, navadno do faze izdelave prototipa. Namen takega financiranja je navadno prodati licenco drugemu podjetju, ki bo začel proizvodnjo velikega obsega. Zagonski kapital ponavadi pomaga financirati začetno trženje novega izdelka: tu gre za pokrivanje stroškov marketinga, dsitribucije itd. Rast podjetja je faza, ki ponavadi zahteva največ kapitala: kapital za rast mora financirati povečanje proizvodnih zmogljivosti, razvoj novih izdelkov, večje izdatke za marketing in nenazadnje večji potrebni obratni kapital.
Kot sem že omenil, se ameriško pojmovanje lastniškega financiranja tukaj ustavi, v Evropi pa se tako financirajo tudi nekatere manj atraktivne, a vendar pomembne oblike: odcepitve in pripojitve, preobrat, prestrukturiranje dolgov in celo premostitveno financiranje. V Veliki Britaniji je rizični kapital odigral pomembno vlogo v obdobju množične privatizacije državne lastnine, večkrat tudi v povezavi z managerskimi odcepitvami (buy - outs) iz večjih podjetij. Podobno bi veljalo razmisliti tudi za prihajajočo privatizacijo državnega premoženja v Sloveniji.
Ne glede na fazo oziroma obliko zagonskega kapitala, pa je osnovno komunikacijsko orodje, s katerim podjetje prepriča morebitne vlagatelje, poslovni načrt. Ta naj ima poudarek na naslednjih točkah:
Trg
Produkt ali storitev
Managerski tim
Proizvodnja
Finančne projekcije
Strategije trženja
Predvidena višina vložka in možne strategije izhoda
Oblika poslovnega načrta seveda ni tema tega prispevka, omeniti pa velja, naj poslovni načrt nastane v podjetju. Avtorji naj bodo podjetnik in njegov managerski tim. Seveda se avtorji lahko posvetujejo z zunanjimi strokovnjaki, toda le z lastnim delom pri poslovnem načrtu mu bodo dali dušo, ki jo bo izkušen vlagatelj hitro opazil.

Kako boste odgnali vlagatelja

Seveda se potencialni vlagatelj ne bo odločil čez noč in morda bodo potrebna tudi precej dolga pogajanja, preden bomo podpisali pogodbo. Kdor bo vložil denar v naše podjetje, se bo še kako pozanimal o vseh podrobnostih našega poslovanja, pokazati bomo morali tudi spodnje hlače. Malo za šalo, malo zares je nekdo pripravil seznam posebnosti, ki se jim je priporočljivo odpovedati, če želimo kdaj pridobiti zasebnega vlagatelja:
razkošni in seveda dragi službeni avtomobili,
službena jahta in letalo,
tapete potiskane z logotipom podjetja,
drog z zastavo podjetja,
fontana pred vhodom,
sodelovanje z velikim številom bank,
"International" v imenu podjetja (razen, če ni res),
akvarij z zlatimi ribicami v direktorjevi pisarni,
preveliko število svetovalcev,
ustanoviteljev kip ali portret na hodniku.


Literatura
Arundale Keith: A Guide to Venture Capital. London: BVCA, 1998, 55 str.
Bygrave William, Timmons Jeffry: Venture Capital at the Crossroads. Boston: Harvard Business School Press, 1998, 356 str.
Tajnikar Maks: Tvegano poslovodenje. Portorož: Visoka strokovna šola za podjetništvo, 1997, 174. str.

Viri
1. Brez tveganja ni dobička, Delo, 1. april 2000, str. 3
2. Rajter Marko: Financiranje družinskih podjetij v Sloveniji, Diplomsko delo (mentor Jaka Vadnjal): Anketa med družinskimi podjetji, VSŠP, 2000.

KOMENTARJI

Če želite svoje mnenje o tem članku deliti z drugimi bralci vas vabimo, da svoje mnenje vpišete spodaj. Komentarjev ne cenzuriramo, samo v skrajnih primerih, ko gre za spodbujanje nestrpnosti, navajanje h kriminalnim dejanjem ipd. Za mnenja ne odgovarjamo.

 

 

Ime
Naslov *
Vsebina *

Prosimo seštejte petindvajset in sedem * 
Naročite se na brezplačni mesečni svetovalec "Od ideje do uspeha"
Vpišite vaš e-naslov: *