Andrej Nabergoj

Pred nekaj meseci je japonski trgovski koncern Ito-Yokado za svojo spletno trgovino izbral rešitev podjetja Parsek. Parsekova tehnologija bo podpirala upravljanje spletnih izdelčnih katalogov, zalog trgovskega blaga, podatkov o kupcih in spletnih vsebin, obdelavo plačil in delovni tok dostav. Izmed vseh uglednih svetovnih ponudnikov tovrstnih rešitev je torej ta japonski gigant izbral ponudbo malega slovenskega podjetja.  

Parsekov uspeh dokazuje, da lahko tudi slovenski podjetniki z dovolj samozavesti in velikimi ambicijami enakovredno konkurirajo na najzahtevnejših trgih. Teh lastnosti pa petim ustanoviteljem podjetja nikdar ni manjkalo. Podjetje so ustanovili že med študijem; direktor Andrej Nabergoj je bil takrat v tretjem letniku na Ekonomski fakulteti, dva soustanovitelja sta bila mlajša, dva pa absolventa.

Nadaljevanje članka je vidno samo naročnikom.

 

Parsek je od prvega dne izstopal iz slovenskega povprečja. S svojimi tehnološkimi rešitvami so opremljali svetovne gigante Sony, Renault, Mitsubishi Heavy Industries, Peugeot in druge. Podjetje je že po letu in pol delovanja pridobilo strateškega vlagatelja -- EMP Fund, eden največjih svetovnih investicijskih skladov, je vanj vložil milijon in pol dolarjev. In ne smemo pozabiti, da je povprečna starost 40 zaposlenih v Parseku še danes komaj 26 let.   

Podjetni že kot študenti 

Andrej Nabergoj trdi, da je bilo ključno obdobje za njegovo podjetniško kariero študij ekonomije. »V Ljubljano se nisem prišel zabavat, temveč sem hotel delati in uresničevati svoje življenjske ambicije,« pravi mladi podjetnik, doma sicer z Obale. V prvem letniku je bil član skupine dvajsetih najboljših študentov in je še verjel v akademsko kariero. V drugem letniku se je tehtnica že nagnila na stran podjetništva.  

Za teoretsko družboslovno revijo Kolaps je vzpostavil sistem prodaje, kolportaže in marketinga. Naslednji projekt je bil še bolj podjetniški. Z nekaterimi kolegi so od Univerze odkupili 8000 fotografij študentov Ekonomske fakultete po pol marke za vsako, izdali zbornik in ga prodali v 7 tisoč izvodih. Ker takšne množice fotografij ni bilo mogoče ročno postaviti v kratkem času, so razvili računalniški program za postavljanje fotografij. Pozneje so podobne zbornike naredili še za druge fakultete. 

 

Med študijem sta na Nabergoja najmočneje vplivala dva človeka -- študent Matej Pangerc, ki je bil v celoti predan novim tehnologijam, in prav tako tehnološki navdušenec profesor Aleš Vahčič. »Profesor Vahčič je vsako leto iz Amerike prinesel za dva kovčka novih tehnologij, ki jih v Sloveniji še ni bilo. Takrat me je tehnologija povsem prevzela. Na fakulteti smo delali cele noči – to so bili tako imenovani 'allnighterji'. Ogromno je bilo entuziazma in pozneje smo to kulturo prenesli tudi v Parsek. Še zdaj vsak zaposleni preživi nekaj noči v podjetju,« pojasnjuje Andrej Nabergoj.  

Mladi podjetniki so sprva razmišljali o treh smereh podjetniškega razvoja: o izdajanju zbornikov, oglaševanju in tehnologijah. Prvo dejavnost so opustili že na začetku. Pri oglaševanju pa so razvili danes vsem dobro znane oglasne table, ki jih srečujemo v javnih sanitarijah. Šlo jim je dobro, na koncu pa je vseeno zmagala ljubezen do tehnologije. Za oglaševalski del so ustanovili drugo podjetje, poiskali direktorja in mu ponudili 10-odstotni delež v podjetju. Tako so se lahko v celoti posvetili informacijski tehnologiji.  

 

Podjetje v Ljubljani ima 15 redno zaposlenih in še 25 rednih honorarnih sodelavcev. »Že na začetku smo imeli jasno vizijo: naše poslanstvo ni bilo osrečevati kupce, temveč osrečevati nadpovprečno inteligentne sodelavce, ki svojo nadarjenost v obliki vrhunskih storitev prenašajo na kupce. Želimo pritegniti nadarjene posameznike, ki so morda občutljivejši in se težko vključijo v veliko podjetje. Prepričan sem, da imamo v Sloveniji nadpovprečno sposobne posameznike, ki pa imajo neke vrste kulturni deficit. Imajo manj samozavesti, so komunikacijsko šibkejši in imajo manj managerskih sposobnosti kot njihovi vrstniki v tujini.«  

Andrej Nabergoj ne skriva velikih ambicij. »Naša ključna beseda je svetovna prevlada.« Poslovno ga privlačita Amerika in Japonska.

Vstop na japonski trg se je zgodil praktično čez noč. Profesor Aleš Vahčič jim je nekoč dejal, naj gredo na Japonsko, češ, z letalom si tam v enem dnevu in od tam pokrivaš vso vzhodno Azijo. Dal jim je telefonsko številko Slovenca, ki živi na Japonskem, Nabergoj pa je še isti teden kupil letalsko vozovnico in odletel. Pozneje so podjetniki odkrili, da niti ni šlo za pravo naključje. »Ugotovili smo, da smo bili vsi že od otroštva očarani nad Japonsko. Navdušeni smo bili nad japonskimi risankami, borilnimi veščinami in drugim.«  

Na Japonskem so poiskali partnerje in ustanovili skupno podjetje. Ni bilo uspešno, prizna Parsekov direktor. Zato pa so srečali Masaa Tejimo. »Tejima je bil eden od treh najpomembnejših Japoncev na področju informacijske tehnologije. Pred ustanovitvijo svojega investicijskega sklada T&T je bil predsednik Macromedie. Z njim sva imela podobni viziji. Ponudil nam je 51-odstotni delež v enem izmed podjetij v njegovem portfelju, ki s petnajstimi zaposlenimi pokriva sorodno področje kot Parsek, v zameno za 20-odstotni delež v naši družbi.« Ponudbo so z drugimi lastniki soglasno sprejeli in se tako dokončno ukoreninili na japonskem trgu.

 

V Parseku trenutno večino energije vlagajo v razvoj programske opreme, za katero so prepričani, da so lahko z njo eno najpomembnejših svetovnih podjetij v svoji tržni niši. Priložnost najprej vidijo na trgih zunaj evropskih meja. »Evropa je kulturno še vedno razmeroma obremenjena, tako da kot slovensko podjetje s programsko opremo veliko teže uspemo. Japonci, nasprotno, nimajo predsodkov. Za Japonce je predvsem pomembno, da jim izkazuješ spoštovanje,« pojasnjuje razloge za svojo usmeritev Andrej Nabergoj.

Prepričan je, da bi morala postati ambiciozna, globalna usmeritev vodilo vse države. »Slovenska oblast se mora odločiti, katera panoga je dolgoročno strateško ključna glede na konkurenčna merila in sposobnosti. Nato naj izbere nekaj perspektivnih projektov in podjetja iz te panoge in jih sistematično podpre, da bodo lažje uspešni v svetovnem merilu,« pravi Nabergoj. Kljub mladosti razmišlja zrelo. Pogreša resno državno razvojno strategijo, pogreša podporo države, razmišlja o selitvi podjetja v tujino. Motijo ga birokratske ovire, ki jemljejo sapo podjetništvu.  

»Smo eni redkih, ki delamo na Japonskem in tam ustvarimo polovico prihodkov. Pa vseeno na razpisu za internacionalizacijo nismo dobili podpore, ker so nas zaradi lastniške strukture opredelili kot veliko podjetje. Naj raje pridejo pogledat, kje in kako delamo.«