Podjetnik logo
 

Anton Mlakar in Mirko Dominko

Avtor: Primož Kaučič | Objava: 10.10.2003

Kar se zdi mnogim podjetnikom znanstvena fantastika, je za Mlakarja in Dominka samoumevno. Njuno orodjarsko podjetje Var je izvozno usmerjeno, deluje z najsodobnejšo tehnologijo in se ponaša z najnovejšimi standardi kakovosti.



Orodjarstvo je ena od dejavnosti, ki ni podlegla negativnim posledicam tranzicije devetdesetih let. Čeprav je večina orodjarn pred tem delovala znotraj velikih poslovnih sistemov, so se novim razmeram zelo hitro prilagodile. Orodjarne so razmeroma hitro sprejele nov način tržnega razmišljanja in se izognile krizi. S povezovanjem v grozd in s tehnološkimi posodobitvami pa so ujele korak z tekmeci v Evropi. Slovensko orodjarstvo je danes še vedno v vzponu.

Že od začetka usmerjeni v izvoz

Zgodba podjetja Var iz Gornje Radgone je natančen posnetek dogajanj v zadnjih desetih letih. Lastnika Anton Mlakar in Mirko Dominko sta po Elradovem stečaju kupila njegovo interno orodjarno in prevzela tehnološko zastarele stroje ter 13 delavcev. Podjetnika sta celotno trženje zasnovala na novih temeljih. Prej je orodjarna delala samo za potrebe Elrada, podjetnika pa sta trženje usmerila na nove trge. »Med tranzicijo je bil pri nas naložbeni cikel zaustavljen in tovarne niso potrebovale novih orodij. Zato je bilo povsem logično, da smo delo iskali v tujini,« pravi Anton Mlakar. Najprej sta kupce poiskala v Avstriji, kamor gledata skozi okni svojih pisarn. Še potem, ko se je začel odpirati domači trg, sta ostala usmerjena v izvoz. Danes prodata 90 odstotkov izdelkov in storitev na tujih trgih, največ v Avstriji in Nemčiji. V tem obdobju sta število zaposlenih povečala za več kot trikrat, prihodke pa za sedemkrat.

V podjetju Var izdelujejo orodja in polizdelke iz termoplastov in pločevine v glavnem za avtomobilsko industrijo. Njihove polizdelke vgrajujejo v vozila znamk Ford, Mercedes, Chevrolet in druge.

Po Mlakarjevem mnenju se lahko danes slovenske orodjarne enakovredno primerjajo s tistimi v nekaterih državah Evropske unije. Še vedno pa zaostajajo za nemškimi, in to predvsem po dodani vrednosti. »Dodano vrednost bomo lahko povečali samo z izobraževanjem, uvajanjem novih tehnologij in s specializacijo. Celoten proces bo dolg, iluzorno bi bilo pričakovati, da bomo dosegli evropsko povprečje v dveh letih.« Največja zavora v orodjarstvu so velike naložbe. Brez računalniško vodenih strojev in dragih licenc za programe ni sodobnega orodjarstva. Tega pa zgolj z vlaganjem dobička ne moreš zagotoviti. »In tudi če bi imeli dovolj denarja, hitre rasti ne bi mogli ohranjati zaradi pomanjkanja kadrov. Danes je skoraj nemogoče dobiti konstruktorje orodij,« pravi Anton Mlakar.

Strategijo moraš zapisati

Orodjarstvo je zanimiva kombinacija »trdega tovarniškega« dela in modernega dinamičnega podjetništva. Tu se pogodbe sklepajo za tri, štiri mesece vnaprej. Večina orodjarn ne ve, kaj bo delala čez, denimo, pet mesecev. V takih razmerah je ena od ključnih nalog trženje. Podjetnika trdita, da moraš kupce dnevno »obdelovati«, vsak dan biti v stikih z njimi, vsak dan pisati ponudbe... Skratka, če želiš delati, moraš biti izjemno dinamičen. To je glavna razlika med orodjarnami danes in pred desetimi, petnajstimi leti.

Delo skorajda od danes do jutri nikakor ne pomeni, da v orodjarstvu ni potrebno načrtovanje. V podjetju Var so vzpostavili skorajda šolski sistem skrbnega načrtovanja. Mlakar in Dominko sta trdno prepričana, da mora podjetnik svojo vizijo in strategijo zapisati. Če jo drži samo v glavi, potem bolj skače iz ene priložnosti v drugo. Stanja, v katerem je podjetje, pa nikdar ne more primerjati z želenim. »Če si tako prepričan, da vse obvladaš, potem to še zapiši in daj sodelavcem, da bodo s tem seznanjeni,« pravi Mlakar in dodaja: »Strategija ti pomaga pri premagovanju nihanj v življenjskem obdobju podjetja. V našem podjetju je šlo doslej ves čas navzgor, realno pa lahko pričakujemo tudi gibanje v drugo smer. Poskrbeti moramo, da val navzdol ne bo prevelik in da ga bomo lahko obvladali. To bi morala biti naloga vsakega podjetnika.«

V Varu ne samo skrbno načrtujejo, temveč tudi preverjajo rezultate. Bilance izdelujejo vsak mesec in jih objavljajo na oglasnih deskah. Ob koncu leta mesečne bilance zberejo in izdelajo letno poročilo. Podjetnikoma se zdi tekoče spremljanje finančnih kazalcev neizmerno pomembno. »Če podjetnik ne obvlada denarnega toka, bo zelo težko delal. Tudi ko se v gospodinjstvu odločate za dražji nakup morate vedeti, koliko denarja imate in koliko ga boste dobili v naslednjih mesecih. V podjetju ni nič drugače, le da so naložbe še veliko višje.«

Standardi so nuja

Sogovornika imata rada stvari v podjetju urejene in pregledne. Zato sta pred tremi leti pridobila standarde kakovosti ISO 9001 in jih letos nadgradila z novimi standardi ISO 9000:2000. Mlakar pove, da se za certifikat niso odločili zaradi zahtev kupcev, temveč zaradi potreb v podjetju. »V standardih vidim ogromno pozitivnega. Procese smo naredili preglednejše, pretok informacij je hitrejši in bolj obvladljiv.« Na pridobitev standardov kakovosti ISO so se začeli pripravljati z zunanjim svetovalcem in kmalu spoznali, da bodo morali delo opraviti sami. »Procese mora zapisati tisti, ki jih najbolje pozna. Standardi so poleg tega dovolj široki, da jih lahko prilagodiš svojim potrebam. Samo tako jih bodo zaposleni sprejeli in jih znali uporabljati.« Sodelovanje zaposlenih pa je zelo pomembno. Certifikat nič ne koristi, če zaposleni ne izvajajo zapisanega v poslovniku kakovosti. V Varu zato vsakega novega sodelavca seznanijo s poslovnikom kakovosti.

Ankete, ki jih opravljajo med zaposlenimi, kažejo, da je način vodenja obeh podjetnikov pravi. Velika večina zaposlenih verjame v prihodnost podjetja. Pripadnost podjetju je velika. Anton Mlakar pove, da imajo svojo nogometno ekipo in da so v petek pred pogovorom igrali nogometno tekmo s podjetjem avstrijskega kupca. Z avtobusom se je v Avstrijo odpeljalo 33 zaposlenih. »V Nemčiji, na primer, nobenega delavca ne boste pripravili, da bi v petek popoldne mislil na podjetje. Pripadnost podjetju je tam bistveno manjša kot pri nas,« pojasnjuje direktor podjetja. Dobro vzdušje v podjetju se med drugim odraža v nizki bolniški odsotnosti. Primerjalna analiza bolniške odsotnosti je v Varu pokazala šestkrat manj bolniških kot v primerljivih podjetjih v Evropski uniji.

Do zdaj dva partnerja, v prihodnje morda še več

Pri Varu se ne moremo izogniti vprašanju o partnerstvu. Podjetnika sta si lastniški delež razdelila na polovico in oba sta direktorja podjetja. Mirko Dominko skrbi za proizvodnjo in razvoj, Anton Mlakar za ekonomiko in komercialo. Je partnerstvo prednost ali ovira? »Tudi mene so na začetku opozarjali na nevarnosti ''španovije''. Ker pa oba delava v podjetju in ga dobro poznava, se lahko hitro sporazumeva o strategiji razvoja podjetja in o prednostnih naložbah. Kot v vsaki družini tudi v podjetju ni vedno vse idealno, a s predstavitvijo argumentov se da vedno pametno pogovoriti,« odgovarja Mlakar. Po njegovem mnenju je partnerstvo dobra pot za tiste, ki imajo poštene namene in želijo delati na dolgi rok.

Sogovornika imata to srečo, da sta si zelo podobna po načinu vodenja podjetja. Pri načrtovanju in naložbah sta oba previdna. Ne tvegata preveč. Razmišljata tudi o času, ki podjetju ne bo tako naklonjen, kot so bila zadnja leta. Vesta, da se bo hitra rast iz preteklih let nekoč upočasnila ali celo ustavila. Vsak pretres, ki je v življenju podjetja normalen pojav, želita pričakati pripravljena.

V prihodnosti ju čaka nekaj večjih izzivov, med njimi bosta verjetno gradnja nove stavbe in povezava s strateškim partnerjem. »Samo financiranje iz dobička ne omogoča hitrega in enakomernega razvoja vseh poslovnih funkcij podjetja. Sami bi lahko zgradili poslovne prostore, zmanjkalo pa bi nam za nakup modernih strojev. S tem ne bi nič naredili, nakopali bi si samo težave. Na dolgi rok bi taka pot vodila v propad,« pojasnjuje Mlakar. Res je, lahko bi se zadolžili, to jima pa ne diši. Vedno sta pazila na pametno razmerje med sredstvi in kapitalom. Delež kapitala v sredstvih znaša 42 odstotkov. In kakšnih velikih sprememb že zaradi negotovega trga ne želita uvajati.

Najina formula za uspeh


»Trdo delo, verjeti moraš v poslovno idejo, zaupati sodelavcem in pridobiti zaupanje kupcev. Najpomembnejše pa je, da s podjetjem živiš dan in noč. Midva ne hodiva v službo, ves sva čas vpeta v dejavnosti podjetja.«

Najina največja napaka

»Napake sva zagotovo delala. Kdor meni, da ne dela napak, laže sam sebi. Midva sva morda v določenih trenutkih premalo tvegala. Morda sva tudi premalo izkoristila tranzicijo slovenskega gospodarstva in premalo lobirala ter se spogledovala z drugimi priložnostmi. Ves čas sva bila usmerjena samo v najino podjetje. Težko pa je reči, ali je to napaka ali celo prednost. To bo pokazal čas.«

IZKAZNICA

Podjetnik: Mirko Dominko, 49; Anton Mlakar, 47
Podjetje: Var, d.o.o.
Kraj: Gornja Radgona
Dejavnost: Orodjarstvo, proizvodnja polizdelkov iz termoplastov in pločevine
Trgi: Slovenija 10 %, izvoz 90 % (največ Avstrija in Nemčija)

ADUTI

* Hitra rast poslovanja skozi vse desetletje
* Sodobna proizvodnja z računalniško vodenimi stroji
* 90–odstotni izvoz na evropski trg
* Lasten razvoj
* Skrbno načrtovanje in poslovanje po načelu odprtega knjigovodstva

Število zaposlenih

1998 20
1999 27
2000 35
2001 39
2002 43
2003 47

Prihodki

(v milijonih SIT)

1998 149
1999 205
2000 260
2001 294
2002 440
2003 510 (načrt)

KOMENTARJI

Če želite svoje mnenje o tem članku deliti z drugimi bralci vas vabimo, da svoje mnenje vpišete spodaj. Komentarjev ne cenzuriramo, samo v skrajnih primerih, ko gre za spodbujanje nestrpnosti, navajanje h kriminalnim dejanjem ipd. Za mnenja ne odgovarjamo.

 

 

Ime
Naslov *
Vsebina *

Prosimo seštejte dvanajst in devet * 
Naročite se na brezplačni mesečni svetovalec "Od ideje do uspeha"
Vpišite vaš e-naslov: *