Atlanta, Bangkok - zgodba o šarmantnem hotelu

V 10-milijonskem Bangkoku velja noč v hotelski sobi 500 tolarjev, lahko pa tudi 50.000 tolarjev. Ponudbe je ogromno in konkurenca preži za vsakim vogalom. Toda v preddverju hotela Atlanta neprestano vrvi, čeprav hotel ni vključen v nobeno od svetovnih potovalnih ali hotelskih verig. V tej zgodbi o bleščečih in mnogo manj bleščečih časih 50 in nekaj let starega hotela je odločilno smer začrtala poslovna strategija novega lastnika, ki je skoraj propadli hotel, v katerem je svoje dni redno obedovala tajska kraljica, znova postavil na strani najbolj branih svetovnih vodnikov. Hkrati je to tudi zgodba o sinu, ki je izvirni očetovi naložbi znal poiskati nov smisel.  

Ko me je taksist pripeljal do konca ulice Sukhumvit številka 2, me je vprašujoče pogledal, kot bi si mislil: Boš res spal v tem gnezdu? Poleg skromnega vhoda v dolgočasni betonski fasadi je visel vpijoč napis SEX TOURISTS NOT WELCOME. Nič se nisem obotavljal. Približno sem vedel, kaj me čaka za vhodnimi vrati. V veži sem odložil kovček in najbrž naredil tisto, kar naredi večina prvih gostov v Atlanti – z občudovanjem sem se oziral naokrog in vsrkaval nenavadno atmosfero. V sredini veže je stala temnordeča okrogla zofa, iz zvočnikov je prihajal jazzovski swing, v restavraciji je posedalo nekaj gostov in prelistavalo časopise. Za steklenimi vrati, ki so vodila na vrt, je bilo videti visoko tropsko rastlinje, v zgornje prostore se je odpiralo razkošno stopnišče, za recepcijskim pultom je visela starinska telefonska centrala s kabli in vtiči za ročne povezave s sobami. Vse skupaj zelo retro in zelo neobičajno, vsaj na Tajskem.  

Pred potovanjem v Bangkok sem malce listal po vodniku Lonely Planet Thailand in preletaval opise hotelov. Zanimivo: o Atlanti je bilo napisano več kot o drugih, uglednejših in mnogo dražjih hotelih v Bangkoku. »V veži Atlante še živi duh 50-ih prejšnjega stoletja. Velikokrat jo uporabljajo za snemanje reklamnih filmov. To je hotel, ki za svojo kategorijo ponuja veliko več. Cena sobe v Atlanti sodi v nizkoproračunski pas, vendar se sprašujem, kje ste že videli cenovno ugoden hotel, ki bi imel bazen, odlično restavracijo, tropski vrt, čez dan izbrano glasbo, zvečer pa filme za sladokusce?«  

Dobil sem sobo in stopil v prvo nadstropje. Za prvič malce šokantni napis z vhoda so na stenah hodnikov še stopnjevali napisi »Ničelna toleranca do drog» in »Turisti, ki so prišli na Tajsko zaradi poceni seksa, so tu nezaželeni«.  

Blišč in beda

»Nekaj je bilo treba nujno narediti,« pravi gospa, ki v veži Atlante vodi turistično agencijo. Zanimalo me je, zakaj so stališča do seksualnega turizma in drog nenavadno močno poudarjena. »Veliko tujcev je včasih na Tajsko prihajalo zaradi poceni seksa, alkohola in drog. Nekateri so prišli tudi v Atlanto. Ko so se vrnili zvečer, so bili marsikateri tako pijani, da niso znali povedati niti svojega imena. Noč za nočjo se je dogajalo, da so pijani gostje, ki se niso spomnili številke svoje sobe in izgubili ključ, spali v veži. Tu je vladal popoln kaos. Na mizah restavracije, kjer danes zajtrkujete, so si narkomani vbrizgavali heroin. Velikokrat sem se spraševala, ali delam v hotelu ali v bordelu.« Pred 15 leti pa je lastnikov sin Charles Henn – zdaj predava mednarodno pravo na cambriški univerzi – sklenil, da je prišel čas, da hotelu, v katerem je zrasel, poišče novo vsebino.  

Atlanta je prvih 20 let svoje eksistence uživala velik ugled med premožnimi tujci, ki so v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja prihajali v Bangkok. Bila je prvi hotel z bazenom na Tajskem. Veža je rabila za kuliso modnim revijam, ob bazenu so pokali šampanjci, na diplomatskih sprejemih za mednarodno smetano v Bangkoku je bilo videti vse, ki so kaj pomenili na tedanji sceni. V Atlanti so stanovali maharadže, ameriški generali, ki so poveljevali v Vietnamu, arhitekti in pisatelji iz Evrope in ZDA. V tedaj sloviti Atlantini restavraciji je vsako sredo obedovala tajska kraljica.

Toda sijajna petdeseta niso trajala večno. Posel je začel ugašati v 60-ih, ko so Tajsko odkrili veliki turistični operaterji. V Bangkoku so zrasli novi hoteli – večji, dražji in bolje opremljeni, kot je bila Atlanta. Po ameriškem umiku iz Vietnama v 70-ih je Bangkok izgubil dobršen kos zaslužka od ameriških vojakov, ki so prihajali na dopust na Tajsko. Spomini na razkošne diplomatske sprejeme so počasi tonili v pozabo, v Atlanto pa so prvič stopili turisti s plitkejšimi žepi in včasih tudi plitkimi željami. Atlanta je bila zaradi konkurence prisiljena spuščati cene in sčasoma je sestopila po lestvici hotelov do stopnje, ko so jo odkrili hipiji, ki so občudovali šarm razpadajoče lepotice. Zadnjo stopnico na poti do razkroja je hotel doživel v 80-ih, ko je bil nekaj let pravi narkomanski brlog, zbirališče počitniških pijancev in uživalcev cenenih seksualnih počitnic. Ko se je Charles Henn v sredini 80-ih vrnil s študija v Veliki Britaniji, je našel nekdaj ljubi mu hotel v precej obupnem stanju. V restavraciji, kjer so nekoč obedovale kronane glave, so narkomani uživali heroin, video pa je vrtel porno filme.  

Vsekakor žalosten konec za stavbo, ki jo je Max Henn postavil z zaslužkom od prodaje kobrinega strupa. Max, kemik po poklicu, je bil Berlinčan, ki je daljnovidno zaslutil prihajajočo 2. svetovno vojno in se še pravi čas umaknil v Indijo. Klasično izobraženi Henn je postal svetovalec na dvoru nekega indijskega maharadže. Na enem izmed potovanj po jugovzhodni Aziji se je ustavil v Bangkoku in tam ostal 50 let. Po koncu 2. svetovne vojne je v Bangkoku našel svojo tržno nišo: v ZDA je začel izvažati kobrin strup. Na vrtu, kjer so postavil prvi hotelski bazen na Tajskem, je bila najprej luknja, v kateri je Max gojil kobre, jim jemal strup in ga dehidriranega pošiljal severnoameriškim kupcem. Iz dobička je v nekaj letih postavil 52-sobni hotel Atlanta, vendar ne zaradi posebnega nagona po dobičku. Bolj ga je zanimala uresničitev projekta. »Saj nisem kako presneti gostilničar!« je zatrjeval, ko so ga spraševali po motivih. Še zdaj je videti, kako se je vlagatelj z veliko ljubeznijo do podrobnosti ukvarjal z notranjo opremo hotela in s čimbolj ekonomičnim izkoristkom parcele, ki meri približno 1000 kvadratnih metrov. Fasada Atlante je dolgočasna, interierji pa skrivajo bisere notranje opreme iz 50-ih.  

Novo poslanstvo Atlante 

Charles se je začel ukvarjati s prenovo podobe objekta, ki se mu je iztekala življenjska doba. Nič kaj prijetno opravilo. Dobro je vedel, da še en poceni hotel v Bangkoku ne bo nič posebnega. Za večje naložbe verjetno ni imel dovolj denarja, pa tudi če bi ga imel, bi verjetno dobro premislil, kaj sploh lahko stori na razmeroma majhnem prostoru. Namesto da bi vlagal v tehnično posodobitev ali pa v modernizacijo, je šel po drugi poti. Retro počutje, ki ga Atlanta izžareva, je večni magnet za vse tiste turiste, ki raje kot v »brezosebne« hotele zahajajo v penzione, hiše za goste, stanovanja z zajtrkom in druge različice prenočitev. Starejše ko je tako poslopje, žlahtnejši postaja vtis obiskovalcev. Ko je kreiral nov »produkt«, si je zamislil gostišče, hotel, penzion ..., kjer bi se sam dobro počutil. Verjetno si je skiciral najpomembnejše parametre ponudbe, morda je bil celo tako dosleden, da je napisal poslovni načrt. Vsekakor pa je na visok piedestal postavil moralna načela in iz njih izhajajoča prepričanja. Zelo jasno se je distanciral od obsedenosti Zahodnjakov z užitki, ki si jih v domačih državah zelo verjetno ne privoščijo. Zamislil si je goste, ki bi delili nekaj njegovih stališč. Zamislil si je družine, ki so na dopustu na Tajskem in zamislil si je zakonske pare, ki pridejo na počitnice; primerni so se mu zazdeli tudi fotografi, novinarji, znanstveniki, mladi ali stari popotniki z nahrbtniki, dopisniki z omejenim proračunom.  

Svoboda brez seks turizma 

Charles je dal pred vhodom z velikimi črkami napisati: NO SEX TOURISTS. Pristavili so še življenjski moto Maxa Henna v latinščini: Sublege libertas (Ukradi si svobodo). V veži so ohranili originalno okroglo zofo, ročno telefonsko centralo in vso pohištveno opremo s knjižnimi policami in knjigami skupaj, med katerimi si Enciklopedija Britanika podaja prostor z managerskimi izkušnjami, kot jih je zabeležil Rudy Guliani, morda prihodnji predsednik ZDA. Restavracija z 10 mizami, kjer strežejo od jutra do poznega večera, je prav tako ohranila svoj videz. V bazenu je bilo sicer treba zamenjati ploščice, kar so naredili po posnetku prvotnih vzorcev keramike.

Prinesi eno, vzemi drugo knjigo 

Charles, profesor s Cambridgea, si je zamislil hotel, v katerem bi se sam želel znajti v nekem tujem mestu. Zaželel si je najti vse tiste poljudno predstavljene novosti z različnih področij znanosti in umetnosti. »Novi izdelki in procesi, ki jih predstavljajo v New Scientistu in Futuristu ne smejo manjkati na policah za časnike ... makroekonomske teme moramo pokriti – The Economist ... Newsweek ... Time ... pa še Business Week. MIT Technology Review je razred zase ... Za sanjarjenje in počitniške načrte National Geographic ... Ko preberem knjigo, bi jo včasih rad zamenjal z naključno, toda dobro knjigo ...« In tako je dal Charles urediti polico za izmenjavo knjig. Prinesi eno, vzemi drugo knjigo, piše. Zadeva dobro deluje; na polici je bilo vsaj 30 knjig. Za lokalne teme pa še dva bangkoška dnevnika v angleščini, Bangkok Post in The Nation.  

Prostorne sobe z visokimi stropi, v katerih stojijo dve ali tri postelje so ostale špartanske. Brez TV-aparatov. Za pisalne potrebe stoji v hotelski veži pet ali šest pisalnih miz, pa še nekaj računalnikov z dostopom do interneta. Večina sob ima hlajenje, nekaj jih je tudi brez. Sobe veljajo do 330 do 580 bahtov (od 1700 do 3000 tolarjev). 

Hotel postane komunikacijsko središče  

Charles je iz Atlante ustvaril neke vrste informacijsko točko, kjer gostje najdejo med drugim tudi priporočila in zemljevide za obisk bangkoških trgov in znamenitosti. Atlanto je proglasil za zaščitnico umetnikov in pisateljev. Uveljavljeni pisci ali začetniki, ki so v finančnih težavah, lahko zaprosijo za podporo. Opisati morajo projekt, ki mora biti povezan z Jugovzhodno Azijo. V Atlanti seveda ne smejo dolgovati denarja za hrano ali nočitve. (Prošnje so hitro pregledane. Odgovorijo le tistim, ki jim ugodijo.) Fotografi, ki stanujejo v Atlanti, lahko v prostoru, ki je namenjen za fotogalerijo, predstavijo svoja dela drugim gostom – med njimi so tudi založniki, pisatelji, novinarji, uredniki, reklamni agenti ... Zelo pomembno mu je bilo, da omogočijo družabnost med gosti. V restavraciji in veži opoldne igra klasična glasba, zvečer (po pol sedmi) pa lahek jazz. Po deseti so na vrsti filmi, tako ali drugače način povezani z jugovzhodno Azijo. Mnogo njih neznanih v naših krajih.  

Gostje prihajajo in odhajajo, v hotelu pa ostaja nekaj stalnih prebivalcev – tri od vročine zaspane mačke in tri želve, Archibald, Doris in Gong Li. Po Archibaldu Leachu alias Caryju Grantu se imenuje Archibald, Doris je dobila ime po Doris Kappelhoff alias Doris Day. Njuna mladička je Gong Li.

---

»MANIFEST« ATLANTE  

Pritožbe niso dovoljene – vsekakor ne pri cenah, ki jih plačujete 

Atlanta spada med poceni hotele, a ponuja več kot hoteli v enaki cenovni kategoriji. Vse konstruktivne pobude so dobrodošle. Za pripombe lahko uporabite formular, ki ga dobite na recepciji. V preddverju je tudi nabiralnik za predloge.  

Preden se boste pritožili, upoštevajte, da ste v cenovno ugodnem hotelu v državi v razvoju, in da osebje sicer razume angleški jezik, vendar angleščina ni njihova materinščina.  

Prosimo vas, da pretehtate skromno ceno, ki jo plačujete in vse ugodnosti, ki jih uživate v Atlanti. Če menite, da potrebujete višji standard, kot ga ponujamo, se lahko preselite v luksuzen hotel. Gosta, ki se bo pritožil na nedostojen ali nepotrpežljiv način, bomo prosili, da plača račun in zapusti naš hotel. Če težav ne bo mogoče rešiti zlepa, bomo prisiljeni poklicati policijo. 

Do povzročiteljev težav nismo strpni 

Goste, ki bodo v hotel prinesli nedovoljene snovi ali se bodo ukvarjali z nedovoljenimi dejavnostmi, bomo brez vnaprejšnjega opozorila prijavili policiji, njihovemu veleposlaništvu v Bangkoku ter organom pregona in časopisom v njihovi državi. Atlanta bo vložila tudi tožbo zaradi blatenja svojega imena.  

Kdor potuje v tujino zato, da bi se tam sproščal na nedovoljen način, naj raje ostane doma.  

Seksualni turisti so nezaželeni  

Hotel Atlanta posluje na podlagi konservativnih načel. Naša prva prioriteta je upoštevanje želja častivrednih parov in družin. V Atlanti seksualni turisti niso zaželeni. Pri nas ne bodo našli gostoljubja ali razumevanja. Goste, ki bodo s seboj pripeljali barske plesalke, katamite* in podobne osebe, bomo prosili, naj takoj poravnajo račun in zapustijo hotel. Ne zanimajo nas izgovori ali pojasnila. Pridržujemo si pravico, da sami presodimo, kdo je vreden, da stanuje v Atlanti.  

Uboge barske plesalke niso krive. Predvsem nas moti nedostojno vedenje tipičnih seksualnih turistov, ki žali dostojne goste in družine, ki so velika večina gostov v Atlanti. Tisti, ki želijo obiskovati prostitutke, naj to počnejo v svoji državi, kjer bodo povzročili manj psihološke škode, ponižanja in kulturne erozije. Prostitucija v deželah v razvoju je tragedija, ne pa dobrina za tiste, ki imajo višji standard.

(* dečke, ki jih vzdržujejo odrasli občudovalci)