Podjetnik logo
 

Brazil, Brazil

Avtor: Jože Vilfan | Objava: 10.06.2003

Brazilija je obljubljena podjetniška država, pravi Ciril Tavčar iz Ljubljane, ki se uspešno vkljaplja v brazilsko družbo.



Zgodba Cirila Tavčarja je zanimiv primer enega od značilnih trendov sodobne dobe, ki ga je pred leti opisal ameriški raziskovalec trendov John Naisbitt v svoji knjigi Megatrendi. Ta je med drugim ugotovil, da danes posameznik postaja »svetovni igralec«, kar mu omogočajo sodobna telekomunikacijska tehnologija in letalske povezave. Ciril Tavčar, slovenski podjetnik iz Ljubljane, trdi, da ves čas dela tako v Sloveniji oziroma Evropi kot v Braziliji, in približno polovico svojega časa preživi v Sloveniji, polovico pa v Braziliji. V Braziliji je spletel vezi, ki ga umeščajo v brazilsko družbo. Zapis pogovora z njim govori tako o fascinantnih možnostih te oddaljene države kot tudi o zanimivem naključju, ki je preusmerilo njegovo življenje in podjetniško pot.

Pravzaprav, kako ste odkrili Brazilijo, kako se je zgodilo, da je postala vaša druga država?

Že pred kakšnimi devetimi leti sem razmišljal o tem, da bi bil pravi podjetniški izziv prenašati znanje iz Slovenije, kjer je prostor premajhen in zato ostane neizkoriščeno, v druge države, v večje prostore, ker bi ga lahko izkoristili. Še sam ne vem kako, a pomislil sem, da bi ta večji prostor lahko bila Brazilija. Ta država me je od nekdaj privlačila, prav tako portugalski jezik.

Takrat sem imel v Sloveniji podjetje, imenovalo se je Bank-ing, ki je izdelovalo sodobne bančne aplikacije, na primer takrat smo opremili večino večjih slovenskih bank z avtomatskimi odzivniki o stanju na žiro računu. Že pri tem sem ugotovil, da je slovenski trg premajhen in potem se mi je posvetilo glede Brazilije.

Se vam je povezava z Brazilijo takoj posrečila?

Poskušal sem navezovati različne stike, spoznal sem med drugim tudi Bogdana Šaleja, znanega slovenskega podjetnika v Braziliji, ki je celo predsednik gospodarske zbornice v državi Minas Gerais. Trudili smo se, skušal sem animirati slovenska podjetja za sodelovanje z Brazilijo, vendar iz vseh prizadevanj ni bilo čisto nič. Zdi se mi, da je pri nas kritična masa človeške energije tako majhna, da se ljudje bojijo, da bodo že tako preskromno energijo zaman potratili v neki oddaljeni državi.

Potem sem pa nekega popoldneva po naključju na A kanalu gledal oddajo, ki jo je posnel ZDF, o Hansu Donnerju, oblikovalcu avstrijskega rodu, ki je mlad odšel v Brazilijo in tam zgradil izjemno kariero kot umetnostni direktor televizijske postaje TV Globo. Zgodba me je prevzela. In nekega večera sem ob 11. uri zvečer vzel telefon, ga poklical in na drugi strani je on sam dvignil slušalko. Razložil sem mu, da razvijam sodelovanje z Brazilijo in da me je prevzela oddaja o njegovem delu in da bi se rad z njim sestal. Omenil sem mu tudi, da pogrešam njegovo prisotnost na internetu.

Bilo je čisto tveganje, ali se bo sploh odzval? Bilo je pa naključje, da je prav tisti dan poslušal predavanje znanega guruja informacijske dobe Nicolasa Negroponteja, ki je seveda tudi razlagal o internetu in nastopu na internetu. Zanimivo je to, da Hansa Donnerja, vsaj tako je povedal, predavanje sploh ni pritegnilo, a zelo ga je presenetilo, da ga neznanec kliče iz oddaljene države in razlaga iste stvari, ki mu jih je tega dne predaval slavni Nicolas Negroponte. Povabil me je, naj pridem v Innsbruck ob njegovem naslednjem obisku v Evropi. Srečala sva se in postala prava prijatelja, počasi pa se je razvijala tudi poslovna plat.

Hans Donner je torej osebnost, skozi katero ste prodrli v brazilsko družbo.

Da. Je ena najbolj spoštovanih osebnosti v Braziliji. Vabijo ga na predavanja in je karizmatična osebnost. Včasih predava na stadionih o svojem delu in o svoji viziji Brazilije in posluša ga 40.000 ljudi. Dve uri niti komarja ne slišiš. Tak status je dosegel po mojem predvsem zato, ker se je popolnoma zapisal Braziliji. Tam namreč srečaš veliko ljudi, ki zelo radi poudarjajo, da so pravzaprav Nemci ali Italijani ali karkoli, samo da niso Brazilci. Hans Donner pa se je opredelil za Brazilca in poročil Brazilko Valerio Valensso, ki je tudi sama zelo spoštovana in oboževana osebnost. Je kraljica karnevala v Riu de Janeiru in indijanskega festivala v Parintinsu, otoku v središču Amazonije, ki je celo 20 let starejši od karnevala v Riu - in je tudi veliko bolj fascinanten. Star je že 82 let, 20 let več kot tisti v Riu.

Ko Hans in Valeria dva hodita po cesti, ju ljudje tako sprejemajo kot nekoč pri nas Tita in Jovanko. Vsi jima hočejo dati roko, dobiti avtogram. Tega ne moreš verjeti, če ne vidiš. K vtisu Hansa Donnerja najbrž prispeva tudi dejstvo, da je po materi Avstrijec. Drugi brazilski cesar don Pedro II, to je bilo v drugi polovici 19. stoletja, se je namreč oženil z Leopoldino Habsburško. Ker je med drugim uvedel abolicijo, vsi, ki so obarvane kože, svobodo povezujejo s Habsburgi, torej tudi z Avstrijo. Veliko karnevalskih mask posnema periko in krinolino, kar je spomin na Leopoldino.

O, vi pa obvladate prav zanimive podrobnosti ...

Prijateljevanje z Donnerjem me je »potegnilo« v Brazilijo. Začel sem jo preučevati, spoznavati, razmišljal sem o njeni prihodnosti. Upam si trditi, da jo poznam bolje kot marsikdo v Braziliji. Doumel sem, kaj je Brazilija. Je peta največja država na svetu, po ozemlju približno enaka ZDA, Kitajski ali Kanadi. Samo Rusija je dvakrat večja. Imajo vse surovine, razen aluminija. Nobena druga država nima toliko naravnih bogastev. Imajo tri letine na leto, največje število sončnih dni na svetu. Gozd se po poseku regenerira v sedmih letih - v Sibiriji to traja 50 let.

Šarm te dežele je, da je izjemno tolerantna. Tam so vsi enaki, ne glede na barvo kože in druge značilnosti. V ZDA je to samo teorija. Sprejmejo te takšnega, kot si. Velika prednost Brazilije je tudi mladost in izredna kretivnost njenega prebivalstva.

Velika slabost te dežele pa je pomanjkanje znanja. Šolstvo je zelo slabo, kar je vedno tudi razredni interes zlasti velikih latifundistov na severovzhodu, od koder tudi prihaja veliko politikov. Ti si najbrž želijo, da se v tej družbi ne bi veliko spremenilo.

Glede gospodarstva obstaja vzporednica med nekdanjo Jugoslavijo in današnjo Brazilijo. Ščitijo se s carinami, ki so od 100- do 350-odstotne, veljajo kvote in kompenzacije, skratka, moraš izvažati, če hočeš uvažati. Pred leti so imeli vojaški režim in so imeli svoj ventil skozi Paragvaj. Vse, kar je bilo uradno prepovedano, se je dalo neuradno uresničiti skozi Paragvaj.

Toda danes Brazilija kljub vsem protislovjem daje vtis organizirane države. Imajo na primer zelo učinkovit bančni sistem s temelji po nemškem vzoru in z ameriško nadgradnjo - mislim na internet. Tudi 80 odstotkov davčnih napovedi gre prek interneta.

Danes je Brazilija predvsem zelo zanimiva za tuje naložbe, po podatkih ZN je na drugem mestu, takoj za Kitajsko. Tudi glede razvitosti podjetništva, kot jo meri Svetovni monitor podjetništva (GEM), je zelo visoko. V Amazoniji, ki jo hočejo razviti, imajo veliko brezcarinsko cono, kjer je proizvodnja neobdavčena. Prebuja pa se tudi njihova industrija. Pred petimi leti na primer pohištvena industrija ni veliko pomenila, danes je to že močna industrija.

Sicer pa moraš biti za uspeh v poslu prisoten v enem od treh velikih mest. Prvi po poslovnem pomenu je Sao Paolo, ki je megalopolis z 20 do 25 milijoni prebivalcev. Drugo mesto je vsekakor Rio de Janeiro, tretje pa Manaus, glavno mesto Amazonije, kjer imajo trenutno največ naložb. Sony je tam zgradil največjo tovarno v Južni Ameriki, sledi mu Siemens z ogromnimi naložbami.

Kje vi zdaj vidite sebe pri tem razvoju? Skupaj s Hansom Donnerjem?

Ugotovil sem, da je za Brazilijo ključno, da iz sedanjega stanja preskoči na čim višjo raven dodane vrednosti - in sicer na kvalitetne proizvodnje in prepoznavnih blagovnih znamk. Zamislil sem si, da bi to vlogo lahko odigral prav Hans Donner. Sam pa sem mu predlagal, da mu zgradim infrastrukturo, ki bi mu omogočila, da ustvarja, vse drugo pa naredijo drugi. To pa se tudi sicer ujema z željo Brazilcev, da bi promovirali znamko Made in Brasil, se pravi, da bi si s tem utrdili samozavest.


In to podporno infrastrukturo ste tudi naredili?

Da, malo v Braziliji, malo v Sloveniji. V Braziliji mi je Hans Donner odprl vrata do našega zdaj zelo močnega partnerja, to je do nemške gospodarske in industrijske zbornice v Braziliji - AHK, ki jo vodi Thomas Timm, Nemec, ki že 21 let živi v Braziliji. Ta ima povsod neverjetne povezave, ki so ključne. Nemško gospodarsko zbornico so povabili, naj sodeluje na Expu 2000 v Hannovru v okviru brazilskega paviljona. Timmu sem predlagal, naj povabimo še slovensko podjetje Logina, ki je nato tam instalirala mrežo informacijskih terminalov. Ves čas razstave, to je pet mesecev, je delovala brez napake in obiskovalci so pre nje poslali več kot 150.000 priložnostnih e-poštnih sporočil s pripetimi fotografijami. Slovensko podjetje Infonova pa vzdržuje uradni nastop Hansa Donnerja na internetu, ki ga vodim vsebinsko.

Pet let torej prijateljujete s Hansom Donnerjem. Ali lahko ob nastopu na svetovni razstavi pokažete še na kak konkreten dosežek? Ali že kje izdelujejo kaj, kar ste vi - se pravi Hans Donner in vaša mreža - zasnovali?

Da, začelo se je prav zdaj. Pripravljajo prve serije, narejene po naših načrtih. Tramontina, največji brazilski proizvajalec jedilnega in drugea gospodinjskega pribora, bo dal na trg jedilni pribor in kavni servis, ki smo ga oblikovali. Lahko napovem pohištvo, ki ga bodo izdelovale brazilske tovarne. Pogovori s Siemensom so že dozoreli. Veliko časa sem namenil tudi študiju »brandinga«, se pravi vodenja blagovnih znamk. Zelo hitro sem ugotovil, da ime Hans Donner v Braziliji že predstasvlja zelo prepoznavno blagovno znamko. Zdaj sem se posvetil nalogi, da ime Hansa Donnerja, ki je v Evropi znano predvsem v Nemčiji in Avstriji, predstavim še v drugih evropskih državah preko strateških pilotskih projektov v povezavi z vodilnimi evropskimi proizvajalci »kultnih oblikovalskih dosežkov«, kot so Alessi, Rolf Benz, Porcelanosa (Španija) - tako kot na primer deluje vrhunski francoski oblikovalec Phillip Stark.

Se lahko v te projekte vključijo tudi slovenska podjetja?

Lahko, seveda. Po dogovoru z nemško gospodarsko zbornico imamo sredi Sao Paola na voljo 1000 kvadratnih metrov velik razstavni prostor (permanent show room). Če lahko nekdo ponudi vrhunske izdelke, ki temeljijo na najnaprednejših tehnologijah in oblikovanju (pisarne bodočnosti, informacijsko opremo ter rešitve v bančništvu, komunikacijah, brezčični telefoniji ali internetu) bomo prav veseli. Opozarjam pa, da je treba na koncu računati na izvoz znanja, ne na izvoz blaga.

Naročite se na brezplačni mesečni svetovalec "Od ideje do uspeha"
Vpišite vaš e-naslov: *