Brez motorja ni poletja

Če bi Primoža Dolinarja vprašali, kateri vonj mu je najbolj všeč, bi nedvomno odgovoril, da vonj bencinskih hlapov. Motorji so njegova strast, odkar ve zase. Imel je športne motorje (enduro, cross) in potovalne. Do letošnje pomladi mu je v »seriji« manjkal samo še Harley Davidson. Po poslovnih vezeh in po spletu naključij je spomladi le prišel do tisoč štiristo kubičnega posebneža, ki je baje edinstven v Sloveniji, ker je kopija veliko starejšega modela.  

Samostojni podjetnik Primož Dolinar ima dve servisni delavnici za avtomobile, vulkanizerstvo in zastopstvo za amortizerje Monroe. Prostega časa za konjičke nima – razen za motorna kolesa. Z njimi na leto prevozi od 10 do 20 tisoč kilometrov, kar je za motorno kolo veliko. Vozi se med tednom, ob vikendih in med dopustom. »Če ne bi imel motorja, prostega časa sploh ne bi imel, ker bi bil ves dan v delavnici,« pravi ljubljanski podjetnik. Brez motorja si poletja ne more predstavljati. »Motorji so moj največji konjiček. Za vsak drug konjiček potrebuješ več časa. Za motor pa zadostuje že ena ura; če je lep dan, pustiš delo, sedeš na motor in se zapelješ naokrog. Potem lahko spet delaš do večera.«  

Do lanskega leta je bil navdušen lastnik potovalnega motorja Honda Gold Wing. To so tiste ladje med motorji, ki bi jih lahko zamenjali za majhne avtomobile, če ne bi imeli samo dveh koles. »Vožnja z Gold Wingom je poseben užitek, ker nisi omejen s kilometri; na dan lahko prevoziš 600 kilometrov brez težav. Vožnja je izjemno udobna. Poleg tega ima motorno kolo dobro zaščito pred vetrom in ob počasnejši vožnji tudi pred dežjem,« pojasnjuje Dolinar. Pri Harleyju je stvar drugačna. Zanj je značilno, da ga v vseh desetletjih niso veliko spreminjali; posodabljali so ga le toliko, da ustreza novim ekološkim zahtevam. To ni potovalni motor, zaradi močnega tresenja zna biti že stokilometrska pot naporna. Harley Davidsonov je zato primeren za krajše vožnje, ljubitelji drugih znamk Harleyistom očitajo, da so bolj nastopači kot motoristi. »Ima pa Harley Davidson eno posebnost, to je enkraten zvok motorja. Prepoznaš ga kilometer daleč.«

Dolinarjevo »ameriško« obdobje ne bo dolgo trajalo. Jeseni bo sedanji motor prodal in se vrnil k stari ljubezni, Hondi Gold Wing. Potem se bodo umirile strasti drugih lastnikov hond, ki so mu letošnjo avanturo, vsaj v šali, zamerili. Zanimivo je, da med lastniki Gold Wingov močno prevladujejo podjetniki. So dobro povezani in se redno srečujejo ter odpravljajo na skupne vožnje.  

V družini Dolinar sta poleg očeta še dva motorista. Sin je takoj, ko je dopolnil 18 let, kupil 750-kubični Kawasaki, ki je sicer že njegov šesti motor. Hči je dve leti mlajša in se (za zdaj) vozi s šibkejšo Aprilio.