Detektiv po meri podjetnika

Razcvet podjetništva v zadnjih desetih letih je prinesel v slovenski prostor zanimivo novost – zasebne detektive. V Sloveniji jih je že čez sedemdeset. In, če verjamete ali ne, so njihovi glavni naročniki prav zasebniki, lastniki podjetij, ki želijo s pomočjo detektivov zaščititi svojo lastnino. Nekateri prek satelita spremljajo, kje se gibljejo njihova službena vozila, drugi preverjajo, ali so zaposleni, ki so na bolniškem dopustu, tudi zares bolni. Vse to in še več lahko preveri zasebna detektivska agencija Mustang. Njen lastnik in direktor, nekdanji miličnik Franc Strle je ustanovil zasebno detektivsko agencijo Mustang že pred desetimi leti, njegova detektivska licenca pa nosi številko 17. Danes je v Mustangu že devet redno zaposlenih, nekaj pa jih dela zanj tudi pogodbeno. In dela je obilo.

“Leta 1989 sem se odločil, da grem iz policije, država je razpadla, denarja ni bilo, moja plača je znašala 300 takratnih nemških mark,” nam je povedal Strle. “Najprej sem bil soustanovitelj nekega podjetja za varovanje. Leta 1991 pa sem ustanovil svoje podjetje oziroma d.o.o Mustang. Šele postopno je število zaposlenih raslo, na začetku sem bil sam.”

In s čim se ukvarja detektiv v Sloveniji?

Detektiv je samo tehnični izraz, lahko bi se tudi reklo, da smo zasebni policisti. Tako kot imajo danes ljudje svojega zasebnega zdravnika, si lahko najamejo tudi detektiva. Sam sem specializiran na treh področjih: za raziskavo tatvin, preverjanje lojalnosti zaposlenih, kamor sodi kršenje konkurenčne klavzule, odtekanje notranjih podatkov, zloraba bolniških dopustov in kršenje avtorskih pravic. Tretji segment pa je odkrivanje prisluškovalnih naprav.

Kaj torej raziskujete pri tatvinah?

Glejte, v nekem podjetju ali okolju kradejo. Sam lastnik ali šef ne more najti tatov, vendar na tatvine ne pristaja. To, da išče tatu, ne pomeni šikaniranja delavcev. Ne raziskujemo, ali si, denimo, natakar kdaj pa kdaj zase naredi kavico na stroške lastnika lokala. Lahko pa nastane velik problem, če se natakar odloči in prinese v lokal svojo steklenico viskija, ki jo prodaja strankam. Takrat se lastnik ponavadi odloči, da najame zasebnega detektiva, da ugotovi, kaj se dogaja. Zelo pomembno je, koliko je detektiv vesten pri teh zadevah, da zares odkrije nepravilnosti. Človek brez prakse bo to težko odkril, treba se je dokopati do informacij, treba je imeti tehniko.

Ali si podjetje ne more pomagati s skrivnimi kamerami?

Načeloma lahko. Pri skrivnih kamerah velja, da mora biti snemanje zakonito, in tudi detektivi, če uporabljamo kamere, moramo delati v okviru zakona. Pri video nadzoru mora biti na vidnem mestu opozorilo, da je objekt pod takšnim nadzorom. Vse večje veleblagovnice v Sloveniji so že pod nadzorom kamer. Poleg tega imajo vse večje trgovine varnostnike, ki kupca tudi lahko pregledajo. Vsa ta varnost je normalna. Z njo nimajo težav pošteni, pač pa nepošteni in njim je tudi namenjena.

Torej, ali se da posneti krajo na delovnem mestu? Kako je moč ugotoviti internetno ali računalniško krajo, torej krajo belih ovratnikov?

Načeloma da, vendar morate upoštevati, da za zdaj detektivom naročajo iskanje tatvin predvsem lastniki. To pa pomeni, da v glavnem iščemo krajo tako imenovanih modrih ovratnikov, lastnikov samih pa ne preiskujemo. Veliki mi naročijo, da lovim majhne, za zdaj se obratno še ne dogaja. Naroči me tisti, ki ima denar. Tako pač je.

Ali imate veliko teh naročil po iskanju kraje?

Zelo veliko, naše delo poteka izključno v gospodarstvu in zmotno je mišljenje, ki je pogojeno s stereotipi, da zasebni detektivi hodimo okoli s pištolami in klobuki, z zavihanimi ovratniki in s sočnimi očali, ter da zalezujemo predvsem nezveste zakonske partnerje. Naše delo je izključno v gospodarstvu in zanj.

Ali lahko poveste, koliko strank imate in kolikšen je vaš promet?

V Mustangu vsak mesec obravnavamo od deset do petnajst primerov naročnikov. Letno pa ustvarimo pol milijona nemških mark prometa, v evrih je to približno četrt milijona.

In kakšna je cena vaše storitve?

Splošnega cenika ni, ker je vsak primer zase specifičen. Detektivska zbornica je sicer predpisala osnovno urno postavko naših storitev, ki znaša pet tisoč tolarjev za naročnika, to je za nas bruto znesek, temu pa dodamo še stroške za kilometrino. Vendar ta cenik velja samo za delo, ki ga lahko vežemo na uro. Ostalo, denimo, če gre za preverjanje zlorabe bolniškega dopusta, pa obračunavamo drugače. Preverjanje zlorabe bolniškega dopusta stane od 300 do 500 tisoč tolarjev.

Za kakšne primere zlorabe bolniškega dopusta gre?

Tega je zelo veliko. Nekoč sem preiskoval nekoga, ki je bil kar šest let na bolniški. Gre za to, da ugotovimo, kaj se dogaja. Ko dobim naslov posameznika, grem pogledat, ali ta posameznik tudi stanuje na tem naslovu, pogledam, ali in kdaj hodi od doma in kam hodi.

Ali smete slediti ljudem?

To, kaj je sledenje, je veliko vprašanje. Sledenje pomeni, da za nekom hodim, kaj pa če on hodi za mano in če hodim pred njim? To se namreč največkrat zgodi, ali to pomeni, da on sledi meni?

Ali ste s tem mislili, da vi hodite pred njim in gledate nazaj?

Točno tako. Znati je treba! Imam namreč posebna očala, s katerimi hodim naprej in hkrati gledam nazaj. Treba je dobiti podatke, kam hodi posameznik in kdaj, potem pa človek lahko hodi tudi pred njim, namesto da mu sledi. Še posebej zato, ker so danes vsi nastrojeni proti tako imenovanim “posebnim metodam in sredstvom”, kar sledenje je. Zato je lažje, če človeku postavim zasedo.

In kaj ponavadi odkrijete? Ali odkrijete, da je nekdo na bolniški, v resnici pa je doma, morda celo v drugi nekdanji jugoslovanski republiki?

Ne, s temi ljudmi iz bivših republik sploh nimamo težav. Oni so veseli, da so lahko tu, da imajo službo in dobivajo plačo. To je danes populacija, ki Sloveniji prav pride, ker opravlja težka, a slabo plačana dela. Oni so bili problematični v bivšem režimu, ko so imeli vsi zaposleni na kilograme pravic. Težave povzročajo nezadovoljneži in nergači, ki so bili v prejšnjem času nekakšni šefi, hodili so po sestankih in nič delali. Zdaj pa tega ni več, oni pa še vedno mislijo, da bo tako. Vendar ni več tako, kapitalizem je krut. Podjetje te plača po tem, kolikor si vreden in kolikor prineseš podjetju. In ker plačanega nedela ni več, nerganje pa gre nekaterim še vedno bolje od rok kot delo, vzamejo bolniški dopust, velikokrat tudi neupravičeno. Takrat nastopi naša agencija, ki preveri, kaj posameznik počne doma, naročniku pa dostavimo poročilo z albumom fotografij.

Ali lahko kot detektiv za primere, ki ste jih raziskovali, tudi pričate na sodišču?

Seveda lahko.

Čeprav ste tudi vpleteni v zadeve?

Ne, nisem vpleten v zadeve, zakaj bi bil? Po zakonu o detektivski dejavnosti lahko detektivi zbiramo podatke in jih zavarujemo za škodne primere, ki bi imeli posledice. To pa tudi pomeni, da lahko tudi pričamo v korist naših strank. Ko kot priča nastopim na sodišču, sem, tako kot vsak, dolžan govoriti resnico.

Pa se ne bojite, da bi vas ljudje poznali, da bi vaš obraz postal prepoznaven, če se bi večkrat kazali v javnosti. Ali bi, če bi bili znani, še lahko opravljali svoje detektivsko delo?

To ni težava. Sam dajem intervjuje tudi za televizijo in za časopise ter revije s svojo fotografijo. Ljudje me poznajo, ker sem že medijska oseba in se ne skrivam.

Kaj pa, če s tem, ko ljudi fotografirate, teptate njihovo zasebnost, še zlasti, če človeka fotografirate doma?

Zasebnost je širok pojem, vseeno pa ni tako raztegljiv, da bi ga vsak po svoje raztegoval. Zasebnost je samo tisto, kar dejansko pripada nekemu človeku. To pomeni integriteto človeka kot fizične osebe, ne sme se posegati v rojstne podatke, davčno številko, stanovanje, zasebne predmete.

Če torej pozvonite pri vratih nekomu in ga fotografirate, ko vrata odpre, ali ste s tem posegli v njegovo zasebnost?

To je odvisno od tega, kdaj sem pritisnil na sprožilec. Sam fotografiram samo tisto, kar bi lahko videl vsakdo, če bi se takrat znašel na mojem mestu. To pomeni, da posameznika ne bom slikal v njegovem stanovanju, temveč takrat, ko bo opravljal neko dejavnost, denimo pri konkurenčnem podjetju, tako da bi ga lahko tudi drugi videli. Gre samo zato, da sem zavaroval dokaz. Nekdo, denimo, v službi ne more voziti viličarja, doma pa lahko vozi traktor.

Ali vas je že kdo tožil? Ali imate za takšne primere, ko bi morebiti morali plačati odškodnino, kakšno zavarovanje, tako kot ga imajo notarji?

Zakon tega sicer ni predvidel, vendar tudi detektivi čedalje pogosteje zavarujemo svojo dejavnost pri zavarovalnicah za takšne primere odškodninskih tožb. Do zdaj sem že imel nekaj primerov, ko so me posamezniki tožili zaradi fotografiranja, vendar je bila zadeva na sodišču vsakič zavržena, rekoč, da nisem občutno posegel v zasebnost posameznika.

Torej gre za to, ali posežete občutno?

Tako je.

Ali bi vam, če bi kršili pravila, detektivska zbornica tudi vzela licenco?

Če bi bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, bi mi samodejno odvzeli licenco in ne bi mogel biti več detektiv.

Kako preprečite, da podatkov, ki jih izveste pri obravnavi ene stranke, ne uporabite pri obravnavi ali celo v škodo druge stranke? Kako vzpostavite kitajski zid med primeri in strankami?

Za nepoznavalca je to lahko na videz zoprno, a s tem se srečujemo vsak dan. Etika in profesionalnost veljata tudi v našem poklicu. Po detektivskem kodeksu ne smemo “sedeti na dveh stolih” hkrati. Dejstvo pa je, da delamo detektivi za denar in smo plačani od kilometrine, ne od parkirnine. Zato se ne moremo omejevati s tem, da bi bil naš naročnik lahko en sam predstavnik posamezne industrijske panoge, da ne bi prišlo do nehotenega prelivanja podatkov. Nespametno bi bilo, če bi denimo odklonil Krko, ker bi že delal za Lek v različnih primerih. To ni sporno. Sporno pa bi bilo, da bi se detektiv ukvarjal z zbiranjem informacij o konkurenčnem podjetju. V tem primeru bi šlo za industrijsko vohunjenje, kar pa ni detektivski posel.

Ali kdo to od vas zahteva?

Včasih se na prvi pogled tako zdi. Toda ko se s strankami pogovorimo, vidimo da ne gre za vohunjenje. Veliko naročil namreč dobivamo tudi od tujih podjetij. Več kot tretjina je tujih naročil.

In v čem se naročila tujcev ločijo od domačih?

Tujci so zelo določni in točno vedo, kaj naročajo. Detektivov so že navajeni. Pri nas pa bi vsi radi vse vedeli. Nihče pa ne pove, kdo je in kaj ima za bregom. Poleg tega domače stranke slabo označijo svoj problem, zato je domače naročilo včasih težko dobro opraviti. Tujci so jasni, povedo, v kolikšnem deležu so lastniki podjetja, vse povedo o sebi, poleg tega pošljejo kar vprašalnik s podatki, za katere želijo, da jih pridobimo. Naročijo samo tisto, kar potrebujejo, detektivu dajo 10 vprašanj, na katera mora odgovoriti. Naše domače stranke pa je težko zadovoljiti.

Kaj vse tujce zanima?

Tujci prinašajo razne nove blagovne znamke na naš trg, zato tuja podjetja zanimajo predvsem ponaredki, kdo jih prodaja, po koliko in od kod prihajajo. V tem primeru kupimo ponarejeni artikel in vse dokumentiramo. Za te primere bi lahko rekli, da dišijo po industrijskem vohunjenju, a ni tako. Vse, kar zbere detektiv za tujce, je javno in vsem dostopno.

Kaj pa zanima domače naročnike?

Za naše naročnike smo raziskovali kršenja avtorskih pravic. Medtem ko tujci že vse vedo in detektiva usmerijo v točno določeno nalogo, bi domači naročniki želeli, da ugotovimo vse od začetka, samo na podlagi govoric, ki se včasih izkažejo tudi za neresnične. Tuji naročniki pa že sami opravijo pol dela.

Ali naročnik podpiše z detektivsko agencijo pogodbo?

Po zakonu moramo z naročnikom skleniti pogodbo, ta pa mora vsebovati tudi pooblastilo, ki se nanaša na konkretno nalogo, denimo na raziskavo škodnih primerov tatvin. Pojem tatvine je širok, tako da pravzaprav zajema vse tatvine, ki naj bi se v podjetju dogajale.

Kako poiščete sodelavce, takšne, ki jim zaupate?

To je pa zelo težavno. Najprej je treba imeti instinkt. Človek mora biti rojen za to.

Pa vas je že kdo od sodelavcev razočaral?
Za zdaj ne, res pa je, da ljudje, ki pridejo k meni delat, tudi ostanejo in ne menjajo službe. Moji zaposleni so namreč v rednem delovnem razmerju.

In kje so zdaj vaši sodelavci? Tu v pisarni jih ne vidim.

Vsi so na terenu. Tudi sam sem po ves dan na terenu. V pisarni me dobite samo ob osmih zjutraj, potem pa odidem na teren, kjer ostanem do večera. Domov hodim okrog desetih zvečer.

Ali ste detektivi dolžni sodelovati s policijo?

Ne, sam sem izključno odgovoren svojemu naročniku. Če pa bi izvedel, da se je nekje zgodilo kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, sem dolžan naznaniti kaznivo dejanje tožilstvu, vendar samo naznaniti, ne pa podati tudi ovadbe.

Ali ste pri policiji kaj bolje zapisani, ker ste bili nekoč tudi sami miličnik?

Mislim, da sem slabše zapisan. Sicer pa, če bi bil še pri policiji, bi bil že od lani upokojen. Moji znanci so se že vsi upokojili. Poleg tega sam njihovih podatkov ne potrebujem. To, da je bil nekdo že kaznovan, mi ponavadi povedo že ljudje, ali pa ima tudi orožni list, me pa ne zanima. Se je pa že nekajkrat zgodilo, da so me policisti klicali in me prosili za podatke o njihovih prijateljih, ki so kradli v podjetjih, ki sem jih obravnaval, da bi se njihovi prijatelji laže “čisti” izvlekli iz zadev, ki sem jih obravnaval. Seveda jim nisem ustregel. Pa tudi policaje sem že dobil, ko so kradli.

In kaj se je zgodilo v teh primerih?
Premeščeni so bili na boljša delovna mesta. Ampak to je problem policije, s tem naj se sami ukvarjajo.

Ali se zgodi, da istočasno obravnavate isti primer vi in policija?

Če bi policija obravnavala nek primer, potem naročnik ne bi klical še mene. Naročnik si ponavadi želi najprej sam priti na jasno, kaj se dogaja, potem šele zadevo naznani policiji. Poleg tega so policisti zelo netaktni. Če lastnik podjetja najprej obvesti policijo, se zgodi, da pridejo policisti uniformirani in s policijskim vozilom do vratarja tega podjetja in mu rečejo, da se pri njih dogajajo tatvine. Tako se tej reči ne streže, saj potem takoj vse podjetje ve, da se išče tat. Jaz pridem enkrat z enim avtom, drugič z drugim, enkrat s kravato, drugič brez nje, lahko pa tudi v gumijastih škornjih, da sem čim manj opazen.

Ali se kdaj tudi povsem skrijete s preobleko?

Samo preoblečem se. Obraza pa ne skrivam in tudi brke imam že 25 let.

V Mustangu opravljate tudi poligrafsko testiranje? Kako zanesljiv je sploh ta test?

Na željo naročnikov opravim tudi to testiranje. Test je stoodstotno zanesljiv, treba pa je vedeti, ta na naprava meri samo merljive telesne odzive.

Ali to pomeni, da bi se pri vas lahko poligrafsko testiral tudi novinar Miro Petek?
Vsekakor, kar naj pride. K meni lahko pride na test vsakdo, ki ne zaupa policiji in ki mu je test lahko v prid.