Dnevni bar po ameriško

V neposredni bližini World Trade Centra v Ljubljani je petnajst dnevnih barov. Nekaj jih je v prodajni galeriji, ostali so razvrščeni drug zraven drugega v pritličju stanovanjskih blokov, ki stojijo poleg WTC-ja. Večina barov si je kar preveč podobnih: pri opremi prevladujejo marmor, steklo, medeninaste cevi. S prijateljico sva se sprehajala, opazovala sceno in premišljevala, kam bi šla na kavo. Prišla sva do zadnjega bara, ki stoji tik ob WTC-jevi stolpnici. Končno nekaj drugega, sva ugotovila. Napis nad vrati je obljubljal polovične cene, dizajn pa je spominjal na nekaj iz tujine, vendar ni bil tako izpiljen kot pri franšiznih sistemih. Za šankom je stal mož, ki je nosil belo srajco, kravato in zelen predpasnik. V baru ni bilo medenine, kroma in marmorja - prostor je deloval nekam domače. Sedla sva k šanku in naročila espresso, navaden, brez dodatkov. Količina kave v skodelici je bila nadpovprečna, skoraj kot dvojni espresso. »V redu,« sem si mislil, »bomo videli, kakšen bo račun.« Račun je bil običajen - kot če bi naročil espresso v kateremkoli dnevnem baru v Ljubljani. Možakarju za šankom je bilo ime Robert Parks, dobro je obvladal vse potrebne besede za naročanje in plačevanje, drugo pa smo se pogovorili v angleščini.

Gospod Parks, kaj vas je navedlo k temu, da ste v Sloveniji odprli dnevni bar? Ste imeli že prej izkušnje s tem poslom?

Nobenih izkušenj iz prve roke nisem imel. Preden je moje podjetje One World, d.o.o., kupilo prostor, v katerem sem uredil bar, sem bil v severni Italiji zastopnik za avtomobile Saab. Saabe sem prodajal predstavnikom diplomatskih misij, organiziral pa sem tudi otvoritev več Saabovih podružnic. Vedno, ko sem začenjal posel, sem poslušal pripombe: tega ne boš mogel delati, saj si tujec. Ko so zahtevali taka in drugačna dovoljenja, sem bil vztrajen, vse sem počel v okviru sistema in zahtev, ki so jih imeli v različnih uradih, nikoli nisem poskušal nasprotovati ali izumljati novih rešitev. Lahko ni bilo, ni bilo pa tudi tako težko kot je velikokrat slišati. V Sloveniji ni tako rekoč nobene birokracije, vsaj jaz nisem čutil nobenih ovir. V Italiji so me ne glede na leta, ki sem jih preživel tam, obravnavali kot državljana drugega razreda. V Sloveniji je drugače, tu se počutim kot oseba. Preden sem se naselil tukaj, sem velikokrat prišel čez italijansko-slovensko mejo, seznanil sem se z razmerami, preučil sem, kakšne možnosti obstajajo, kakšne so politične razmere in na katerem področju bi se dalo kaj pametnega narediti. S prodajo avtomobilov sem se ukvarjal precej let. In tako sem si zaželel početi nekaj drugega, nekaj, kar bi me zabavalo, nekaj pri čimer bi se lahko sprostil. Nobenih poslovnih oblek in kravat, nobenih poslovnih sestankov, za nekaj časa. In rekel sem si: Zakaj pa ne bar? Zakaj ne bar?!

In kako je bilo? Je bilo zabavno? Je bilo tako, kot ste si predstavljali?

Ja. Odlično sem se imel. V baru sem bil vsak dan. Šestnajst ur. Sedem dni na teden. Tri leta. Seveda sem se marsičemu odpovedal, vendar pa sem užival. Če sem potreboval pomoč, sem najel študente. Večkrat sem prirejal piknike pred barom - s hrano na žaru, organiziral nagrade, kot so na primer zastonj izleti do Amerike, zastonj mobiteli, poleti so bile na pločniku pred barom zabave. Zmeraj se je kaj dogajalo. Od gostov ne smeš samo jemati, moraš jim tudi kaj dati - živo glasbo, hrano z žara, kakovost za pravo ceno ...

Kako ste našli prostor za bar v Ljubljani? In to prav na področju, kjer je več dnevnih barov kot dreves.

Prišel sem v Slovenijo. Vse obleke in drugo prtljago sem imel v prtljažniku svojega saaba. V hotelu sem najel sobo in potem sem začel hoditi naokrog. Veliko sem prehodil in veliko opazoval. Kupoval sem Salomonov oglasnik. Ker nisem znal niti ene slovenske besede, sem si priskrbel še slovar in kmalu sem se naučil osnovnih stavkov v slovenščini. V oglasniku sem našel ponudbo za prodajo lokala, ki je bil zaprt. Takrat ni bil na dobrem glasu, tam naj bi se dogajalo vse mogoče. Ko sem se pozanimal pri znancih, so mi vsi odsvetovali: ne delaj tega, to ne bo šlo, se ne izplača, ne boš preživel ... Toda jaz se poznam. Prostor mi je bil všeč, všeč mi je bila tudi okolica mojega bodočega lokala. Prostor sem kupil in čez šest mesecev odprl bar. Vse sem zamenjal - vso opremo, ki je ostala notri od prejšnjega lastnika, sem vrgel ven. Opremil sem ga po svoje, ne glede na to, kar so imeli v sosednjih barih. Zamislil sem si nekaj ameriškega, nekaj takega, kot vidiš v ameriških filmih. Pomemben mi je bil občutek, ki ga gost dobi, ko vstopi in ko prebije nekaj časa v mojem lokalu. Vedel sem, da je zelo pomembno, da imam svoj slog..

Razlikovanje med ponudniki je pomembno za poslovni uspeh, še zlasti za tiste, ki s ponudbo niso prvi. Kako ste poiskali svoje mesto med ljubljanskimi bari?

V vsakem slovenskem lokalu lahko naročiš vaši nacionalni znamki piva, Laško in Union. To je odlično pivo, a jaz sem si zamislil, da bom ponudil tuje pivo po zelo privlačni ceni. Povezal sem se s predstavnikom Heinekena in prodajal sem njihovo pivo. Devetindevetdeset odstotkov piva, ki sem ga prodal, je bil Heineken. Gostje so se navadili na okus. Vsak dan v tednu sem imel »special«, nekaj po ugodni ceni: v ponedeljek je bil Baileys, v torek Stock Cola, v sredo tekila ... Strašno pomembna je tudi atmosfera. Če je kdo prinesel glasbo, ki mu je bila všeč, sem jo vrtel. Če je kdo želel praznovati rojstni dan, nisem računal za prostor. Šlo je za to, da se ljudje v mojem baru srečujejo, spoznavajo. Pri meni se je zbirala pestra druščina, a vsi so se poznali. Vsak dan je bil drugačen, nekaj posebnega. Dobro sem se počutil. Ljudje so prihajali, nekateri slabe volje in žalostni. Ko pa so odhajali, so bili nasmejani, kot da gredo boljšim časom naproti, čeprav so morda izgubili delo ali padli na izpitu. Ko so odhajali, so odhajali z drugačno miselnostjo.

Kako je bilo z dovoljenjem za delo? Je bilo pridobivanje dovoljenj napornejše kot v Italiji? Je trajalo dalj ali manj časa?

Nič posebnega. To je bila prava malenkost, v Sloveniji. Na občini sem vse poznal osebno. V Italiji bi bil le številka. Tukaj pa sem oseba, z imenom in priimkom. Počutim se, kot bi bil doma. Vsi takoj vse razumejo, vsi govorijo angleško. Poskušal sem govoriti slovensko, pa so raje odgovarjali v angleščini. Še po treh letih se mi ni uspelo zares naučiti slovenščine. Na davčnem uradu, glede statistike za podjetje, v agenciji za plačilni promet - povsod so bili čudoviti. Vedno so mi razložili, kaj potrebujejo, in vse, kar sem moral storiti, je bilo preskrbeti, kar so zahtevali. Seveda pa sem spremljal, kako napredujejo moji papirji. Nisem čakal na njihove telefonske klice, ampak sem jih čez dva tedna sam poklical. Resnično sem imel občutek, da uradnikom ni bilo vseeno, ali bom ali ne bom dobil dovoljenj.

Bar ste nedavno prodali. S čim se nameravate ukvarjati v prihodnje?

Za bar se je zanimalo veliko resnih kupcev. Novi lastnik pravi, da bo vse ohranil v sedanjem stanju. Moj prihodnji projekt bo diskoteka v ameriškem slogu. Dovoljenja, ki so potrebna za gostinske storitve, sem zadržal. O podrobnejših načrtih bo več znanega pred začetkom delovanja diskoteke.