Podjetnik logo
 

Dobri stari jeans - Romatex

Avtor: Irena Novak | Objava: 10.03.1994

Kakšen je recept zasebnika, ki je uspel v proizvodnji konfekcije iz jeansa? Konkurenčni le s kakovostjo.



Zagotovo se še dobro spomnite časov, ko smo morali po modne kavbojke hoditi v Italijo. Saj ne, da domači tekstilci ne bi znali sešiti prav takih hlač, kot naši zahodni sosedje, problem je bil predvsem v tem, da je bilo ob nakupu treba predvideti, koliko se bodo ob prvem pranju skrčile, če pa ste hoteli iti v korak s časom, jih je bilo treba še temeljito zdrgniti s sirkovo krtačo, da so dobile primerno obrabljen videz. Slovenski tekstil-ci pa nič. Verjetno bi še nekaj časa ostalo tako, če ne bi Vili Romih, ki je za to pomanjkljivost naših proizvajalcev zvedel kot dolgoletni komercialni zastopnik različnih tekstilnih tovarn, v tem videl dobre podjetniške priložnosti. Začel je s pranjem jeansa, čez čas je uvedel tudi šivalnico in v šestnajstih letih zgradil podjetje, ki zaposluje 95 ljudi in je lani imelo 5.5 milijonov nemških mark prometa, za leto 1994 pa napovedujejo promet v vrednosti 7 milijonov mark.

Zakaj ne bi poskusil?

Kako je nastal Romatex? Vili Romih je kariero začel kot zastopnik za usnjeno konfekcijo tržiške tovarne Trio, nato pa je presedlal k Elkroju iz Mozirja in bil celih osemnajst let njihov komercialni zastopnik. Za tega takrat edinega specializiranega proizvajalca hlač v Sloveniji je prodajal blago po celi Jugoslaviji, največ pa je hodil po Primorski in Istri. Pri tem delu je dodobra spoznal skrivnosti prodaje konfekcije iz jeansa in se srečal s tujimi proizvodi, ki so bili pred prodajo že oprani. "Pranje jeansa s posebnimi dodatki, ki blago omehčajo in mu dajo obrabljen videz, so prvi uvedli Američani, v Evropi pa so jih začeli najprej posnemati Italijani. Ker sem bil prepričan, da je v tem perspektiva in da se bo tega tudi pri nas moral nekdo lotiti, sem si rekel, zakaj ne bi poskusil jaz," pripoveduje Vili Romih.
Tako je leta 1978 na kredit kupil tri stroje za pranje jeansa. "Začeli smo tako, da smo sušili hlače po balkonih, dokler nismo zbrali dovolj denarja še za nakup sušilnih strojev. Prali smo tako rekoč za vse naše tovarne, ki so šivale jeans: največ za Elkroj, za Univerzale iz Domžal, Trikon Kočevje, pa tudi za nekatere proizvajalce iz Hrvaške. Na začetku je šlo za navadno pranje, pri tem smo bili nekaj časa edini v Sloveniji in na Hrvaškem, potem pa smo bili tudi prvi, ki smo uvedli tako imeno-vano obdelavo stone-wash." Gre za pranje z dodatkom vulkanskega kamenja, ki poveča učinkovitost obdelave tekstila. Način pranja pa se je od takrat do danes zelo spremenil. "Včasih smo na mesec porabili do 40 ton vulkanskega kamenja, danes pa le še približno 2 toni mesečno, ker se pri pranju vedno bolj uveljavljajo encimi, ki so bolj učinkoviti in tudi neškodljivi za okolje," razlaga Vili Romih.

Vrnimo se k procesu nastajanja podjetja. Čeprav je pranje tekstila dobro teklo, se je dogajalo, da včasih niso imeli dela. Da bi premostili te "suhe" dneve, so začeli še šivati hlače iz jeansa. "Kadar ni bilo dela v pralnici, smo naredili nekaj hlač," pravi naš sogovornik. Z leti je ta "dejavnost za hude čase" postala v podjetju vsaj enakovredna, sedaj pa že celo prevladuje. Največji skok je podjetje naredilo v zadnjih dveh letih. Pridobili so tako imenovani lon posel za nemškega proizva-jalca jeansa - izdelujejo blagovno znamko Mac, ki je zelo pril-jubljena na evropskem in svetovnem trgu. "Te hlače se prodajajo po celem svetu," pravi Vili Romih. "Nemci so tudi dobri plačniki, vendar zelo zahtevni glede rokov in kvalitete. Mogoče je za koga presenetljivo, da se s takim delom bolje zasluži kot s proizvodn-jo za domači trg. To podjetje nam ponuja še več dela, vendar ne upam iti v tako veliko tveganje z enim samim partnerjem."

Specializacija in vedno nove dejavnosti

Ponavadi je pot do kakovosti, ki omogoča sklepanje poslov s tujci, zahtevna. "Ocenjujem, da smo velik napredek dosegli s spe-cializacijo. Dobri smo tako v izdelavi konfekcije iz jeansa kot v pranju, ki bi mu mogoče bolj pravilno rekli dodelava tekstila," pravi Vili Romih. "Učili smo se postopoma, ob manjših poslih. Dve leti smo na primer prali hlače za Levis iz Novega Marofa - po 3000 hlač dnevno, te so potem izvozili v Nemčijo. K nam so hodili njihovi kontrolorji in tako smo se od njih veliko naučili glede natančnosti in kvalitete. Specializacija pa je potrebna tudi zaradi posebej prilagojenih strojev, ki jih uporabljamo za šivanje jeansa. V kratkem na primer načrtujemo nakup avtomata za šivanje hlačnih žepov - danes žepe šiva pet delavk, potem jih bo samo še ena. Za doseganje vrhunske kvalitete in visoke produk-tivnosti so pomembne tudi najmanjše podrobnosti. Stroji morajo biti dovolj močni, imeti morajo ravno pravo hitrost, ker se jeans šiva drugače kot drugi materiali. 90 odstotkov strojev kupujemo od podjetja Vibemag iz Italije, ki je Singerjeve stroje prilagodilo samo za šivanje jeansa. Dejstvo, da imamo 30 enakih stro-jev od enega proizvajalca, je zelo pomembno tudi, kadar se kaj pokvari, ker serviserji iz Italije pridejo čez noč, če je po-trebno."

V Romatexu danes sešijejo 70 odstotkov izdelkov za izvoz in 30 odstotkov za domači trg. Poleg šivalnice in pralnice pa pod-jetje obsega še trgovino na drobno ter trgovino na debelo - gro-sistično prodajo reprodukcijskega materiala in končnih izdelkov. Zastopajo italijansko blagovno znamko Blue-Blue, prodajajo jeans blago na metre ter vse dodatke, ki spadajo zraven (zadrge, gumbi, podloge), dobili pa so tudi zastopstvo za Singerjeve šivalne stroje. "Vse te dejavnosti se lepo prepletajo," pravi Vili Romih. "Ko prodajamo reprodukcijski material manjšim podjetjem in ob-rtnikom, ki izdelujejo konfekcijo iz jeansa, si spotoma pridobi-vamo tudi stranke za pralni servis. Majhni izdelovalci konfekcije si na primer tudi ne morejo privoščiti avtomatov za izdelavo lukenj za gumbe pri hlačah, kar je zelo zahtevno delo. Tudi tukaj lahko vskočimo mi."

Ko se je Vili Romih odločil postati zasebnik, je bil njegov glavni cilj narediti pri pranju tekstila vse, kar se pač da narediti, saj je bilo to pri nas povsem nepokrito področje. Zastavljeni cilj je brez dvoma dosegel in vzporedno s tem razvil še veliko proizvodnjo konfekcije iz jeansa. Kateri cilji še ostajajo na obzorju? "Moja želja je dobiti še eno podjetje za lon posel in mogoče zaposliti še kakih 30 ljudi več. Ne mislimo se toliko usmerjati na količino kot na kvaliteto. Kajti če cela zahodna Evropa proizvodnjo konfekcije opušča in so delo na primer prepustili nam, je jasno, da ga bodo čez nekaj let dali drugam, kjer je cena delovne sile nižja. Mi smo lahko konkurenčni samo s kvaliteto. Poleg tega bomo več pozornosti posvetili naši blagovni znamki Romatex, ki jo že izdelujemo, vendar ta proizvodnja za zdaj še ni cenovno zanimiva. Slovenija je za lastno blagovno znamko premajhen trg. Poleg tega se bo na domačem trgu splačalo prodajati šele takrat, ko bo urejen plačilni promet."

Skoraj brez režije

Kakšen je recept zasebnika, ki vodi uspešno podjetje, v katerem so delavci plačani precej nad povprečjem v stroki, za uspeh v tekstilni dejavnosti? "Veliko je odvisno od delavcev in pristopa," meni Vili Romih. "Z mano so bili delavci na začetku zelo nezadovoljni, ker sem od njih toliko zahteval. V Tržiču so vsi govorili, da je pri Romihu treba delati. Sedaj je že precej drugače, ker je zaposlenim prišlo v zavest, da je treba 7 ur in pol delati, in so to začeli sprejemati kot nekaj normalnega. Če presegajo normo, pa so močno stimulirani. Pri nas je razlika v plači delavca, ki ne dosega norme, in tistega, ki jo presega, od 15 do 18 tisoč tolarjev. K uspehu podjetja veliko prispevajo tudi delavci, kot je na primer tehnična direktorica Elza Blaži, ki se s tehnologijo pranja ukvarja že od takrat, ko je prišla v pod-jetje kot pripravnica, in praktično živi za podjetje."

V Romatexu tudi nimajo omembe vredne režije, ker je njegov lastnik prišel do zaključka, da proizvodnja konfekcije tega ne prenese. Kljub tako velikemu številu zaposlenih imajo zunanje računovodstvo, poleg lastnika in direktorja se v delo uvaja njegova sestra Jana Knep, ki naj bi počasi prevzela vodenje podjetja, imajo direktorico proizvodnje, ki smo jo med našim obiskom "zalotili" za šivalnim strojem, ko je ravno nadomeščala delavko, ki je morala nujno stran.

Pri zaposlovanju se zgledujejo po uveljavljenih tujih proiz-vajalcih jeansa. "V Levisu sem na primer videl, da to delo delajo večinoma mladi fantje in dekleta. Ni nujno, da so izučene šivilje, ker se je treba naučiti delati samo eno operacijo. Delo je sicer naporno in veliko jih izgubi voljo. Tistim, ki ostane-jo, pa se storilnost povečuje iz meseca v mesec." Še vedno pa po produktivnosti za Nemci zaostajajo za približno 15 odstotkov. Ker bi radi tudi ta zaostanek sčasoma nadoknadili - Vili Romih pravi, da predvsem zato, da bi lahko imeli delavci boljše plače - so za pomoč zaprosili ravnokar upokojenega vodjo proizvodnje iz itali-janske Carrere, da bi jim pomagal še bolj racionalizirati proiz-vodnjo. Tudi dobri ne smejo niti za trenutek mirovati, če hočejo biti še boljši.

KOMENTARJI

Če želite svoje mnenje o tem članku deliti z drugimi bralci vas vabimo, da svoje mnenje vpišete spodaj. Komentarjev ne cenzuriramo, samo v skrajnih primerih, ko gre za spodbujanje nestrpnosti, navajanje h kriminalnim dejanjem ipd. Za mnenja ne odgovarjamo.

 

 

Ime
Naslov *
Vsebina *

Prosimo seštejte enajst in sedem * 
Naročite se na brezplačni mesečni svetovalec "Od ideje do uspeha"
Vpišite vaš e-naslov: *