Družinska podjetja

V razvitem svetu je družinsko podjetje že dolga leta ena pomembnih oblik podjetništva, kjer se temeljne stvari pri vodenju podjetja dogajajo v družinskem krogu. Splošno uveljavljeno mnenje, da gre pri tem predvsem za mala podjetja, je zmotno, saj so svetovno znani primeri, ko družine nadzorujejo celo velike koncerne z mednarodno uveljavljenimi blagovnimi znamkami. Imena, kot so Playboy Enterprises, Harley-Davidson, Levi Strauss & Co., Ford, Procter & Gamble, DuPont, Wendy''s International v ZDA; in BMW, Lego, Tetra Pak, Sainsbury, Bata, Guiness, Benetton, Fiat, Mercedes-Benz, Marks & Spencers v Evropi pa Mitsubishi v Aziji, dokazujejo, da so družinska podjetja lahko precej več kot lokalne trgovine in gostilne. Družine v nekaterih primerih torej nadzirajo tudi velike multinacionalke.

Družinsko podjetništvo v Sloveniji

V Sloveniji o tako velikih družinskih podjetjih seveda ne moremo govoriti. Kljub temu pa njihov delež v nacionalnem merilu ni zanemarljiv. Na podlagi podatkov iz zaključnih bilanc za leto 1995 sem ocenil, da so družinska podjetja prispevala približno 27 odstotkov prihodka vseh malih podjetij in zaposlovala 19 odstotkov vseh zaposlenih v malem gospodarstvu. Ti podatki pa so gotovo podcenjeni, saj so bile v analizi zajete samo pravne osebe, precej družinskih podjetij pa je registriranih kot samostojni podjetniki. Med družinskimi podjetji močno prevladujejo mala podjetja, čeprav tudi med tako zelo opevanimi gazelami, ki so že preskočila v razred srednjih podjetij, najdemo družinske firme (na primer Ales Gašper, Radlje ob Dravi, 160 zaposlenih). Na velika družinska podjetja bomo najbrž morali še nekaj časa počakati.

Da so pri nas družinska podjetja razmeroma močno zastopana sta kar vsaj dva razloga. V Sloveniji je bila kljub socialistični ureditvi dovoljena neka oblika zasebne podjetniške dejavnosti (obrt). V njej so nekateri, podjetnejši, dosegli tudi lepo rast. Večina ustanoviteljev, ki so odprli obrt med prvimi, je danes že v letih, ko razmišljajo o upokojitvi, in vodilni položaj v podjetju bodo prevzeli njihovi nasledniki. Drugi razlog pa je, da tudi novo nastajajoča podjetja v prvi fazi rasti (zaradi dragega zaposlovanja in vprašanja zaupanja, ki je pri Slovencih zelo pogosto) računajo predvsem na pomoč družinskih članov.

Kaj sploh je družinsko podjetje?

Preden pogledamo, kaj družinska podjetja razlikuje od drugih, si poglejmo, kaj družinsko podjetje sploh je. Definicije so se v zgodovini raziskovanja tega področja razvijale v treh stopnjah. Začnemo lahko z ugotovitvijo, da v družinskem podjetju delajo predvsem družinski člani. Ker je družinskih članov le redko na voljo nekaj sto, je jasno, da so avtorji definicije imeli v mislih predvsem mala podjetja, tako imenovane miši (na primer gostilne, lokalne trgovine, kmetije). Naslednja stopnja definicij je že predvidela večja podjetja, saj je skupni imenovalec upravljanje (management) podjetja, ki je večinoma v rokah družinskih članov. V zadnjem sklopu definicij pa že lahko govorimo o razpršenem lastništvu, saj te definicije predvidevajo, da je večinski delež podjetja v rokah družinskih članov, ki so pogosto iz večih generacij.

Prednosti in slabosti

Samo po sebi se vsiljuje vprašanje, zakaj sploh razpravljati o družinskem podjetju. Podatki iz razvitih ekonomij kažejo, da so družinska podjetja ne le zelo pogosta, ampak tudi izredno pomembna za vsako nacionalno gospodarstvo, saj prispevajo velike deleže zaposlenih in nacionalnega prihodka. Družinska podjetja so kombinacija dveh nezdružljivih sistemov: racionalnega poslovnega in emocionalnega družinskega. Optimalna mešanica obeh zagotavlja družinskim podjetjem premoč, ki je druga podjetja ne morejo doseči, čeprav je tudi res, da je preveliko prekrivanje obeh sistemov za družinsko podjetje lahko usodno. Statistike tako ugotavljajo, da so ta podjetja zelo ranljiva, predvsem ko se soočijo s prenosom upravljanja in lastništva iz ene generacije v drugo. Prehod izprve generacije v drugo preživi samo ena tretjina družinskih podjetij, iz druge v tretjo pa celo le ena sedmina. Kaj je razlog za takšno statistiko? Razlogov je pravzaprav več, omeniti pa velja predvsem različne interese, ki jih imajo vpleteni družinski člani po odhodu (upokojitev, bolezen) ustanovitelja oziroma generacije na oblasti.
Iz vsega povedanega lahko sklepamo, da imajo družinska podjetja pred drugimi vrsto prednosti pa tudi slabosti. Med prednostmi družinskega podjetništva raziskovalci odkrivajo predvsem: predanost poslu in družini, prenašanje znanja iz roda v rod, fleksibilnost v času, delu in denarju, dolgoročno razmišljanje, stabilno kulturo, hitro sprejemanje odločitev ter zanesljivost in ponos. Družinski člani pridejo na pomoč, ko je treba delati pozno v noč, da bi izpolnili nujno naročilo kupca. Potrebi se odzovejo brez mučnih vprašanj, kdo bo plačal nadure in potne stroške, saj gre pri vsem skupaj za "našo stvar". Tudi če na plačilni dan na računu ni dovolj denarja, so navadno družinski člani tisti, ki nekaj dni potrpijo.

Vendar pa je družinsko podjetje ranljivo zaradi vrste slabosti, kot so: togost, zastarelo upravljanje poslovnih izzivov (modernizacija zastarelih metod vodenja, upravljanje tranzicije, pridobivanje kapitala), nasledstvo, čustveni vplivi na poslovanje ter problem voditeljstva in legitimnosti (če je naslednikov ustanovitelja več, ni jasno, kdo je zares glavni).

Banke cenijo družinska podjetja

Med slabosti družinskih podjetij lahko štejemo tudi vprašanje financ. Finance so (poleg drugega premoženja, seveda) eno najpomembnejših morebitnih spornih področij, saj se tu najbolj jasno mešata poslovni in zasebni interes - ali povedano drugače: čim več denarja si družinski člani namenjajo za plače, tem manj ga ostaja za financiranje poslovanja.

Finance pa so, kot pravijo Američani, kri vsakega posla. Podjetje, družinsko ali kakšno drugo, ki se je odločilo za rast, mora ob skrbnem planiranju vseh poslovnih funkcij (na primer proizvodnje, prodaje, nabave, kadrov, razvoja) še posebno pazljivo proučiti financiranje rastočega posla. Vse prevečkrat se dogaja, da podjetja v rasti izdihnejo prav zaradi nesposobnosti, da to rast financirajo sama (podkapitaliziranost). Ena od slabosti, ki jo redno srečujemo pri družinskih podjetjih v tujini in pri nas, je prav velika konzervativnost pri pridobivanju svežega kapitala.

Če opustimo misel na možnost, da bi se podjetje dokapitaliziralo z emisijo delnic (in spustilo v podjetje "tujce", kar nekako ne gre), je edina možnost financiranje preko bank. Tega pa nikakor ni mogoče podcenjevati. Izkušnje iz tujine namreč kažejo, da se je prav razmerje banka-družinsko podjetje močno razvilo, saj je konzervativnim bankirjem hitro jasno, da družinska podjetja razmišljajo na dolgi rok, torej so morebitne naložbe v družinska podjetja varnejše. Zavedati se morajo tudi dejstva, da gre pri družinskem podjetju za prelivanje in prekrivanje zasebnih in poslovnih financ, kjer lahko banka s ponudbo celostnega paketa veliko naredi za obojestransko dolgoročno korist.

Dedovanje družinskega podjetja

Ko govorimo o posebnostih družinskih podjetij, moramo poudariti še en dejavnik - dedovanje. Omenili smo že žalostno statistiko, ki govori o (ne)uspešnosti prenosa družinskega podjetja v naslednjo generacijo. Razlogi za to so lahko psihološke narave in so posledica konfliktov in nerazčiščenih razmerij med sorodniki, lahko pa so precej bolj pragmatični. Podjetja vse prevečkrat računajo, da se bodo stvari zgodile same od sebe, ko bo prišel čas za to.

Kaj se zgodi, če družina oziroma ustanovitelji (lastniki) nimajo izdelanega nasledstvenega načrta? Po najbolj črnem scenariju ustanovitelj umre brez oporoke in zapuščina je prepuščena dolgotrajnemu sodnemu procesu in bitkam med sorodniki. Pri tem praktično izgubljajo vsi: podjetje poslovno moč, ljudje pa živce. Podjetje zaide v težave tudi zato, ker nihče ni pripravljen prevzeti vodstva podjetja ali pa je kandidatov preveč. Eden od pomembnih vzvodov, ki družinska podjetja prisili v boljše načrtovanje premoženja in tranzicije med generacijama, je celovitejša davčna zakonodaja. Tako lahko v ZDA družina oziroma podjetje na račun davkov na dedovanje ali obdarovanje izgubi celo do 60 odstotkov svojega premoženja. Dedičem pogosto ne preostane drugega, kot da podjetje samo še prodajo, da lahko poplačajo, kar zahteva država.

Družinska ustava

Lahko damo praktičen nasvet za uspešno vodenje družinskega podjetja? Dolgoročno preživetje družinskega podjetja, v katerem želi preživeti svoje življenje večina družinskih članov, se skriva v njegovi zmerni rasti. Družinsko podjetje, ki želi dolgo živeti, mora torej:
- rasti, da lahko zadovolji večino družinskih članov, ki imajo interese v podjetju (delovne ali kapitalske) in
- skrbno načrtovati prenos med generacijami.

Seveda je treba doseči soglasje o želji, da bi podjetje raslo, rast si morajo želeti vsi zainteresirani družinski člani. Izkušnje iz tujine kažejo, da so uspešna podjetja, ki so zrasla v mednarodne koncerne, že zelo zgodaj dosegla soglasje vseh zainteresiranih o tem, kaj sploh želijo. Skupno so se opredelili za rast podjetja, podrejanje zasebnih interesov poslovnim in sploh celostno dolgoročno politiko podjetja. Pisani dokument, ki opredeljuje vsa našteta vprašanja, seimenuje družinska ustava. Pravnoformalne veljave tak dokument seveda nima, s podpisom pa se vsi družinski člani moralno zavežejo, da bodo delovali v skladu z ustavo. Predvideni so tudi načini spreminjanja take ustave in včasih konkretne sankcije za kršitelje.

Poleg soglasja vseh članov je za premagovanje težav najboljši način profesionalizacija poslovanja. To z drugimi besedami pomeni, naj bi se ljudje zasebno vedli kot družinski člani, v službi pa kot profesionalci. Potrebnega je torej več dogovarjanja in načrtovanja na obeh ravneh.

Izkušenj je vse več

Tudi pri nas se mnogi ustanovitelji, ki so pred tridesetimi leti orali ledino podjetništva, počasi pripravljajo na upokojitev. Prvi poskusi prehoda v naslednjo generacijo se torej že dogajajo. Podatkov o njihovi uspešnosti še nimamo, vendar lahko zagotovimo, da so nekatera družinska podjetja na dobri poti. Tako bomo dočakali zmagovalce tudi med slovenskimi družinskimi podjetji. Kdorkoli že to bo, je jasno, da bo zgodba nekaj popolnoma posebnega, kakor sta nekaj posebnega vsaka družina in podjetje. Zanesljivo pa je, da se ta zgodba o uspehu ne bo zgodila po naključju. Če svoje družinsko podjetje vidite na tej poti, še enkrat pozorno preberite ta prispevek. In začnite razmišljati o teh stvareh...

Po štirih desetletjih menjava generacij

Predaja "štafete" v družinskem podjetju je vsekakor velik dogodek za oba: za tistega, ki podjetje zapušča, in za njegovega naslednika. Če se to zgodi po štirih desetletjih dela, je menjava na vrhu podjetja še posebno kočljiva.

Tradicija družinskega podjetja Gjergjek iz Murske Sobote sega v leto 1955 ali 1956. Takrat je Jože Gjergjek, ki je začel kariero kot trgovski poslovodja v soboški galeriji Koloniale, zaslutil podjetniško priložnost. Pri Gjergjekovih so začeli izdelovati kravate k uniformam policistov, carinikov in podobnih poklicev. Ustanovitelj se spominja, da so morali kakovostne materiale kupovati na "črni borzi" v Italiji, Avstriji in drugje, saj jih pri nas ni bilo mogoče dobiti.

Po štiridesetih letih dela prihaja v družinskem podjetju do menjave generacij. Posle je že septembra lani prevzela hči, 21-letna Sandra, ki je končala prvo stopnjo študija mednarodne menjave na Ekonomsko poslovni fakulteti v Mariboru. Toda sprememba ni bila niti hitra niti preprosta. Oče je svojo naslednico na delo dolgo pripravljal; med drugim je morala spremljati proizvodnjo modnih kravat, metuljčkov, šalov in rut ter z njim spoznavati poslovne partnerje po vsej Sloveniji. Kljub novi direktorici je Jože Gjergjek še vedno nekakšen "manager v senci" in skrbi, da nakupi in prodaje potekajo nemoteno.

Toda tudi Sandra začenja misliti in delovati v skladu z lastno vizijo razvoja podjetja. Napoveduje še večjo skrb za konkurenčno sposobnost podjetja, širitev ponudbe na modne dodatke in spremljanje modnih trendov, zlasti v Parizu in Milanu.

Tri generacije podjetnikov

V družinskih podjetjih se dejavnost praviloma prenaša iz roda v rod. Toda v praksi le ni vedno tako. Zaradi sprememb, ki so posledica družbenega razvoja, nekatere dejavnosti zastarijo in ne nudijo več možnosti za uspešno poslovanje. Kaj storiti takrat?

Samostojni podjetnik Franc Klinc s Ptuja je že tretja generacija podjetnikov. Obrt tapetništva in sedlarstva je začel prvi lastnik še pred drugo svetovno vojno. Ker ni imel moških potomcev, hčere pa obrti niso želele naslediti, je obrt deloma podaril, deloma pa prodal Francovemu očetu. Ta je bil takrat pri njem tudi zaposlen. Očetu je že od malih nog pri delu pomagal Franc in po očetovi upokojitvi tudi prevzel obrt. Toda tako je prišlo do korenite spremembe: "Oče se je ukvarjal s tapetništvom in sedlarstom s poudarkom na konjski opremi, jaz pa sem takoj vnesel bistvene spremembe. Nismo se več ukvarjali s konjsko opremo, ampak smo se osredotočili na avtotapetništvo in oblazinjeno pohištvo," se spominja Franc Klinc.

Danes je pri njem zaposlenih že 31 ljudi, ki letno ustvarijo približno 250 milijonov tolarjev prometa. Osnovno dejavnost je sčasoma razširil še na trgovino s pohištvom, mizarska dela, bife s prehrano in na izdelavo opreme za kurente. Poleg tega izdeluje tudi poliuretanska polnila za sedeže. Pri delu mu pomagajo še žena in tri hčere. Žena se ukvarja s financami, najstarejša hči, ki končuje srednjo ekonomsko šolo, pa največ sodeluje v trgovini. Katera od hčera bo prevzela podjetje? "Zaenkrat je napoved še preuranjena. Nobene ne silim v določen poklic, vendar optimistično in z zaupanjem zrem v prihodnost, saj sem prepričan, da imam sposobne in pridne otroke," pravi Franc Klinc.