Družinsko podjetje Kregar

Za nastanek družinskega podjetja VPK - Videoprodukcije Kregar, je bilo odločilno leto 1983. Takrat je bil Marjan Kregar še v službi pri ljubljanski televiziji in je opravljal delo pomočnika odgovornega urednika. Kot inženir elektronike je sledil napredku tehnike v svetu, in ker se je takrat na tujih televizi-jah že močno uveljavljala elektronska tehnika, ki je izpodrivala filmsko, je hotel prepričati odgovorne, da bi tudi naša televizija počasi prešla na ta sistem. Ker pa je država takrat na vse načine ovirala uvoz elektronike, "elektronika je bila izenačena s kontrarevolucijo," pripoveduje Marjan Kregar, "tudi pri televizi-ji ni bilo pravega posluha za take novosti."

PRVI FILMI Z LASTNO KAMERO

Ker je bil Marjan Kregar prepričan, da ima prav in da je prihodnost v elektroniki - televizija je nenazadnje elektronski medij, se je odločil, da bo šel na svoje in dokazal, v katero smer gre napredek. Kupil je svojo elektronsko kamero, prvo te vrste, ki je bila v komercialni prodaji. "To je bil takrat kar napreden, pogumen korak," pripoveduje Marjan Kregar. "V tistem času niti videorekorderji še niso bili v široki rabi, kaj šele, da bi si kdo omislil svojo lastno kamero. Potem sem začel delati prve projekte - snemal sem predstavitvene filme za posamezne tovarne, najprej za Iskro in Savo. Pokazalo se je, da podjetja zelo iščejo tovrstne storitve, in kapital se mi je dokaj hitro začel vračati, nad čimer sem bil sprva presenečen tudi sam.

Potem se je naša dejavnost kljub številnim oviram, predvsem omejitvam uvoza opreme, ki smo jo potrebovali, počasi širila. Iskali smo vse mogoče luknje in vrzeli, da bi prišli do opreme, od katere smo bili življenjsko odvisni. Tudi tihotapili smo, česar me ni sram povedati, ker takrat druge možnosti za uvoz opreme enostavno ni bilo," pravi Marjan Kregar.

Za svoje delo je navdušil tudi oba sinova, starejšega Mitjo, ki je prav tako inženir elektronike, in mlajšega Andreja. Formal-no imajo organizacijo podjetja zastavljeno tako, da je oče izvršni producent, Mitja je direktor, ki skrbi za finančno plat poslovanja, Andrej pa je odgovoren za tehnično področje. "Dejans-ko pa funkcioniramo tako, da je vsak odgovoren za svoj projekt, skupne so le splošne smernice," pravi Marjan Kregar, ki se zaradi problemov z očmi počasi vse bolj umika in glavnino dela prepušča sinovoma.

UČIMO SE IZ PROSPEKTOV

Omejitev pri uvozu najsodobnejše opreme sedaj ni več, in kot pravi Mitja Kregar, tehnika ne sme več biti problem. "Ko je enkrat na voljo, pa je treba znati izkoristiti vse njene možnosti. Pri nas ni šol, ki bi te tega lahko naučile, zato si znanje pridobivamo z delom, ravnanja s tehničnimi novostmi pa se učimo iz prospektov, iz spremnih materialov, ki jih dobimo od proizvajalcev.

Prvi v Sloveniji smo začeli digitalno televizijsko produkci-jo in mislim, da smo še vedno edini. V svetu analogno tehniko na našem področju počasi v celoti nadomešča digitalna; že prej smo bili z računalniki vezani na to področje, sedaj pa smo celotno produkcijo prenesli v digitalno okolje."

Na letošnjem sejmu elektronike so predstavili svoj lastni reportažni avtomobil, ki pomeni novost, ki so jo že dolgo načrtovali in je močno razširila področje njihovega delovanja; z njim so dobili možnost tudi za neposredne prenose dogodkov. "Vso opremo smo v avto vgradili sami, sami smo zasnovali njegovo notranjost," pripoveduje Mitja Kregar. "V reportažnem avtomobilu mora vse delati brezhibno, ker je namenjen predvsem oddajanju v živo. Dejstvo, da smo ga opremljali sami, nam je v pomoč tudi pri delu z njim, ker dobro vemo, na katere tehnične podrobnosti moramo biti najbolj pozorni, in to olajšuje hitro ukrepanje, če gre kaj narobe."

DELO TEČE PO PROJEKTIH

Poleg Kregarjevih v VPK dokaj redno dela šest stalnih sode-lavcev in kakih petnajst zunanjih, ki jih najamejo po potrebi za posamezne projekte. "Narava našega dela je taka, da boljše rezul-tate daje angažiranje zunanjih sodelavcev, svobodnjakov, kot pa, da bi imeli stalno zaposlene ljudi," meni Marjan Kregar. "Po-trebne so vedno nove ideje in pristopi, vsak človek pa ima svoj način gledanja, svoj pristop k problemu. Takšna organizacija dela omogoča, da lahko za vsak nov projekt oblikujemo samostojne produkcijske skupine, lahko pridobimo ljudi, ki so najboljši na posameznem področju. Tako organizacijo dela so si pred leti želeli tudi pri ljubljanski televiziji, vendar do tega ni nikoli prišlo. V Sloveniji imamo veliko sposobnih in kreativnih ljudi s področja filmske in televizijske produkcije, vendar ti zaradi naše majhnosti nimajo možnosti za delo."

Največji del njihove produkcije so še vedno reklamni filmi, sodelujejo tudi s TVS in s Kanalom A, za katerega že dve leti v celoti sami pripravljajo polurno oddajo o avtomobilizmu, ki se imenuje Avtotimes in je na sporedu enkrat mesečno, pozornost pa posvečajo tudi umetniškim videoprojektom. Med zahtevnejšimi podvigi, ki jih že imajo za sabo, je Andreju Kregarju najbolj pri srcu neposredni prenos košarkarske tekme med Italijo in Sloveni-jo, ki so ga opravili konec lanskega leta. Poleg tega, da je bil to neke vrste ognjeni krst za podjetje VPK, je bil to tudi prvi neposredni prenos, ki ga je pri nas opravil nekdo zunaj Televi-zije Slovenije.

S Televizijo Slovenije sodelujejo tudi pri zahtevnejših TV prenosih. Med še svežimi primeri te vrste je bil tudi prenos žrebanja jesenskega 3 x 3 iz Škofje Loke, pri katerem so sodelo-vali s svojo "roko" - daljinsko vodljivo kamero, ki se krmili s servomotorji in z različnimi pomiki omogoča snemanje, ki z običajnimi kamerami ni možno - ter s celotno ekipo, ki s kamero dela. "Za take večje projekte Televizija Slovenija najame tisto, česar sama nima," pravi Mitja Kregar. "V nekaterih segmentih smo mi tehnično bolje opremljeni kot naša nacionalna televizija, v drugih pa so oni boljši."

Pred časom so se poizkusili tudi kot založniki nekaj video-kaset, vendar so hitro ugotovili, da se s tem ne splača ukvarja-ti, dokler področje avtorskih pravic ne bo bolje urejeno. "Po našem izračunu bi se založništvo moralo finančno pokriti že pri 500 izdanih izvodih, kar je tudi za slovenski trg malo," pripove-duje Andrej Kregar. "Realnost pa je na žalost še vedno taka, da prodaš dve videokaseti in čez noč jih nastane 2000. Tudi na sodišču ni mogoče nič doseči, zato so napori na tem področju popolnoma nesmiselni, dokler stvar ne bo zakonsko učinkovito urejena."

PRIHODNOST BO V ZNAMENJU SODELOVANJA

Kako Kregarjevi vidijo svojo prihodnost v našem medijskem prostoru? Glava družine, Marjan Kregar, pravi, da prihodnost podjetja vidi svetlo, če bodo še naprej veliko investirali v opremo in bodo med prvimi sledili tehničnemu napredku, če pa bodo v tem smislu zaspali, bo šlo navzdol.

Mitja Kregar prihodnost vidi v čim bolj kvalitetni produkci-ji televizijskega programa in v čim boljšem sodelovanju z nacionalno televizijo ter drugimi postajami. "Veliko si obetamo od novega zakona o RTV, če bo sprejet v taki obliki, kot predvideva sedanji osnutek, v katerem je zapisano, da naj bi šlo 20 odstot-kov programa nacionalne televizije v zunanjo produkcijo. Neka televizijska hiša potrebuje ogromno programa, in če hoče, da je ta program kvaliteten, se mora opirati tudi na zunanjo produkci-jo, tako pri vsebinskem kot tudi pri tehničnem oblikovanju pro-grama.

Medijski prostor je s prodorom satelitskih programov postal tako zasičen s tujo produkcijo, da je postalo nemogoče prodajati slab program. Gledalci so si izoblikovali neko raven okusa, pod katero ni več mogoče iti."

"Mogoče bomo kdaj v prihodnosti dobili tudi slovensko komer-cialno televizijsko mrežo, kar bi bilo ugodno tudi za nas," razmišlja Andrej Kregar. "Skoraj prepričan sem, da z državno regulativo do tega ne bo prišlo, zato bo moralo nekaj posamezni-kov stopiti skupaj in delati skupaj. Sedaj še kar nekaj ljudi goji iluzije, da bodo ustanovili svoje lokalne televizije. Menim, da bodo kmalu sprevideli, da je slovenski trg zelo majhen in da je bolje, da vsak naredi nekaj ur kvalitetnega programa tedensko, kar je realno možno. V našem podjetju z vsemi izkušnjami, znanjem in opremo ne moremo narediti več kot za dve uri kvalitetnega avtorskega programa na teden."