Podjetnik logo
 

Finančna analiza podjetja

Avtor: Cvetka Peršak | Objava: 10.03.1998

Finančna analiza zajema podatke iz računovodskih izkazov in druge računovodsko-finančne dokumentacije. Z njo ugotovimo premoženjsko finančno stanje podjetja.



Bilanca stanja, izkaz uspeha, izkaz denarnih tokov in številni drugi podatki niso sami sebi namen. Za to, da bi iz njih pridobili določene informacije, jih je treba analizirati. Analizirati pomeni preučevati, osvetliti z različnih zornih kotov, primerjati, združiti, razstaviti, deliti, množiti, narisati...

Analiza je proces, pri katerem je potrebno najprej opredeliti cilj, torej kaj želimo zvedeti in kdo to želi, vedeti pa moramo tudi, zakaj potrebujemo določene podatke. Od tu naprej vodi strokovna pot, ki ustreza znanju in izkušnjam analitika.

Poznati je treba cilj

Tako kot marsikje drugje je cilj zelo pomemben. Pogosto pa ga tisti, ki želi pridobiti določene informacije (recimo mu naročnik), ne zna dobro opredeliti. Zavedati se moramo, da niso vsi ljudje računovodsko-finančni strokovnjaki. Včasih je problem že pojem, beseda, izraz. Prihodek, dobiček, denar, kapital, diskont, dividenda itd. vendarle niso ali vsaj niso bile vsakodnevne besede večine ljudi. Zato bo kdo porekel: »Kaj bodo govorili, da poslujejo z dobičkom, meni pa že dva meseca niso plačali računa!«In menil bo, da je sklepal logično. Analitik bi moral zato sodelovati že pri opredelitvi cilja. Tako bi lahko vprašal, sproti pojasnil izraze in oblikoval cilj tako, da ga bo lahko z analizo tudi dosegel.

Včasih mora analitik sam oblikovati cilj analize. Pri tem bi se moral zavedati, komu je analiza namenjena, kaj lahko uporabnika zanima. Včasih je prav komično, ko na primer delavcem strežejo s podatki o »hitrem koeficientu«, »vodoravnem finančnem ustroju« ali »deležu zaposlenih v čistem dobičku«v veliki skrbi, da bi jih dobro informirali.

Dobro je, če je cilj opredeljen tako, da bodo tako naročniki kot analitik vedeli, o čem so se dogovorili. Koristno je tudi razlikovati med bolj in manj pomembnimi cilji. Pomembnejšim ciljem je treba nameniti več dela, časa in denarja kot manj pomembnim. Vedno pa je treba upoštevati ekonomičnost, da namreč stroški za pridobitev informacije ne presegajo njene koristi.

Finančna analiza zajema podatke iz računovodskih izkazov in druge računovodsko-finančne dokumentacije. Z njo ugotovimo premoženjsko finančno stanje podjetja.
Ko določimo cilj, se lotimo podatkov, ki so potrebni, da bi lahko prišli želenih informacij. Podatki niso vedno enostavno dosegljivi. Včasih pomanjkanje potrebnih podatkov narekuje popravek cilja analize.

Pomen kazalnikov

Ena od tehnik finančne analize je izračun kazalnikov. Kazalnik izraža razmerje med dvema ali več podatki.

Vsak kazalnik ima svojo sporočilno moč, hkrati pa tudi slabosti in omejitve, na katere je treba opozoriti, ko z njimi analitik posreduje informacije naročniku oziroma uporabniku. Najprej je potrebno pojasniti, kateri podatki so zajeti, na katero obdobje ali trenutek se podatek nanaša, kako so vrednotene (ocenjene) posamezne količine v števcu in imenovalcu, ter kaj izračunani kazalnik vsebinsko pomeni.

Kazalnike lahko spremljamo v daljšem časovnem obdobju, na primer za zadnjih pet let. V resnici je za zadnjih pet let analiza precej otežena, ker so se v tem času v poprečnem slovenskem podjetju zgodile nemajhne spremembe; lastninjenje (posebna metodologija za izdelavo otvoritvene bilance stanja na dan 1. 1. 1993), sprememba računovodskega sistema (Slovenski računovodski standardi 1994), sprememba upravljanja. Niti v prejšnjih obdobjih ni bilo dosti drugače. Če nič drugega, so podatki zaradi inflacije postajali neuporabni za analizo, če niso bili »popravljeni« tako, da so bili izločeni moteči vplivi rasti cen. Za analizo daljšega časovnega obdobja je torej nujno podatke popraviti tako, da je primerjava smiselna. Iz analize kazalnikov daljšega obdobja ugotovimo, ali se položaj podjetja v segmentu, ki ga kazalnik izraža, izboljšuje ali poslabšuje. Rečemo: trend narašča ali pada. Analize trenda so pomembne, ker izražajo smer gibanja pojava. Iz trendov v preteklem obdobju načrtujemo bodoče poslovanje.

Kazalnike lahko primerjamo tudi z načrti. Tako ugotovimo, ali se poslovanje odvija v želeno smer in na katerem področju so potrebni popravki.

Primerjave niso preproste

Pomembnejše so primerjave kazalnikov s sorodnimi podjetji, torej konkurenco. Vendar primerjave niso enostavne, saj ne najdemo dveh popolnoma enakih podjetij. Konkurenca ima boljše/slabše stroje, mlajše/starejše delavce, večje/manjše kredite itd. Kadar je v panogi veliko sorodnih podjetij, lahko primerjamo podjetje s povprečnimi podatki panoge. To je lahko dragocen podatek, če je seveda v panogi veliko podjetij in veljajo načela statistike. Pri nas je primerjava s panogo izredno težavna. Nekatera podjetja predstavljajo večino panoge, spet druga je težko uvrstiti v ustrezno panogo, ker imajo več dejavnosti itd. Tudi primerjava s tujimi podjetji skriva številne pasti, od različnega računovodskega sistema, do različnih učinkov davčne politike, tečajnih razlik in še česa.

Pri finančni analizi s pomočjo kazalnikov obstajajo številni modeli, s katerimi so avtorji želeli s kombinacijo kazalnikov razložiti položaj podjetja. Tako je znan Du Pontov sistem, Altmanov obrazec, Weinrichov obrazec. Altman je na primer seštel pet kazalnikov, ki jim je dal različno težo (ponder) in ugotovil, da je tako ugotovljeni seštevek (Z ) v mejah od -4 do +8. Finančno močna podjetja imajo vrednosti Z nad 2,99, medtem ko imajo podjetja v resnih težavah vrednosti Z pod 1,81.

Kadar analiziramo veliko podatkov, jih je koristno prikazati v tabelah in/ali grafično (stolpci, krogi, linije, figure ), saj z lahko računalniki hitro in učinkovito predstavimo določene pojave.

Uporaba statističnih metod

Pri izračunu kazalnikov je potrebno upoštevati pravila statističnih metod. Tako je na primer za izračun koeficienta pogoj, da sta obe populaciji enako opredeljeni. To pa na pogled ni možno, če je ena populacija momentna (na primer vrednost kapitala na dan 31. 12.1 997), druga pa intervalna (na primer dobiček za leto 1997). V takih primerih si pomagamo tako, da momentni podatek spremenimo v intervalnega tako, da izračunamo povprečje. (Pravilno torej izračunamo donosnost, če letni dobiček delimo s povprečnim letnim stanjem kapitala.)

Pri izračunu kazalnikov pogosto uporabljajo aritmetično sredino, harmonično in geometrično pa redkeje.

Aritmetični sredini rečemo v pogovornem jeziku kar povprečje. Izračunamo ga tako, da podatke med sabo seštejemo in delimo s številom podatkov (Če je bila donosnost leta 1993 5, v naslednjih štirih letih pa 2, 3, 4 in 6, potem je aritmetična sredina (5 + 2 + 3 + 4 + 6 = 20 : 5 = 4).

Harmonična sredina je po definiciji recipročna vrednost aritmetične sredine reciprokov iz osnovnih podatkov. (Za zgornji primer torej: 5: (1/5 + 1/2 + 1/3 + 1/4 + 1/6) = 3,5)

Zlasti kadar izračunavamo povprečja iz relativnih števil (kar kazalniki so), je mnogokrat bolj smiselno izračunati harmonično kot aritmetično sredino.

Geometrična sredina je n-ti koren iz zmnožka n-tih podatkov. Izračunamo jo z logaritmi. Zlasti pri analizah iz časovnih vrst (na primer srednji verižni indeks) je pravilen izračun srednje vrednosti z geometrično sredine.

Za analize prideta v poštev še modus (najpogostejša vrednost) in mediana (polovica podatkov je manjših, polovica pa večjih). Mediana je zlasti primerna takrat, ko imamo med podatki ekstremne vrednosti, za katere sumimo, da so odraz nekih drugih dejavnikov ali kvalitet.

Ko primerjamo, denimo, podatke podjetja s podatki povprečja panoge, se srečamo tudi z varianco in standardnim odklonom, kadar je cilj analize seveda namenjen strokovnemu krogu.

V analizah se pojavljajo zlasti indeksi in koeficienti, odstotki in odstotne točke.

Indeks je relativno število, ki izraža razmerje med istovrstnima velikostma (na primer prihodki 1997 : prihodki 1996 = 1,12 ). Pogosto ga pomnožimo s 100 in dobimo odstotni indeks (112 % odstotkov, torej je bilo v letu 1997 za 12 odstotkov več prihodkov kot leto poprej).

Koeficient je relativno število, ki izraža razmerje med raznovrstnima velikostma (na primer prihodek 1,000.000 SIT na 10 zaposlenih = 100.000 SIT na zaposlenega; dobiček: kapital = 0,05). Kadar so vrednosti majhne, ga običajno pomnožimo s 100 in dobimo odstotni koeficient (5 % donosnost).

Kadar na primer donosnost poraste s 5 % na 7,5 %, seveda ne gre za porast 2,5 %, ampak za 50-odstotni porast ali porast za 2,5 odstotne točke.

Primer analize

Analiza je pokazala, da veljajo za podjetje XYZ d.d. naslednji podatki:

- podjetje je doseglo v letu 1997 za 15 % več prihodkov kot v letu 1996
- podjetje zaposluje za 2 % manj delavcev
- podjetje je v letu 1997 doseglo zmanjšanje stroškov za 3 odstotne točke v primerjavi s preteklim letom
- povprečna ekonomičnost v panogi je 1,08, v podjetju pa 1,12
- modus ekonomičnosti v panogi je 1,06
- razmerje med komercialnimi terjatvami in obveznostmi je 1,4
- kapitalska pokritost dolgoročnih sredstev je 1,3
- podjetje je doseglo 92 % načrtovane donosnosti.

Kaj bi lahko rekli na osnovi teh podatkov? Ali je podjetje uspešno?

Prav gotovo je uspešnejše kot preteklo leto, saj je doseglo večjo storilnost (več prihodkov z manj zaposlenimi). Prav tako je v ekonomičnosti kar za 100 % boljše od večine sorodnih podjetij v panogi. Podjetje je tudi likvidno, sproti lahko plačuje zapadle obveznosti. Ker vemo, da so kreditni pogoji dokaj neugodni, bi rekli, da podjetje vodi tudi umno finančno politiko, saj se razmeroma malo zadolžuje in celo gibljiva sredstva financira z dolgoročnimi viri. Načrta pa ni doseglo zaradi subjektivnih oziroma objektivnih vzrokov ali zaradi napake v načrtovanju ali pa zaradi tega, ker je vodstvo podjetja vedelo, da mora biti načrtovani cilj Triglav, če naj pridejo vsaj na Kredarico.

Ali bi kupili delnice takšnega podjetja? Če menite, da za takšno odločitev niso važni samo podatki od danes in včeraj, temveč tudi za jutri, tedaj veste, da k finančni analizi sodi še finančno načrtovanje. O tem pa naslednjič!

Kazalniki

Ker smo o kazalnikih nekaj že govorili v prejšnjih številkah Podjetnika, poglejmo zdaj samo nekatere (izrazi so povzeti po Slovenskih računovodskih standardih):

- delež dolgov v financiranju (dolgovi: obveznosti do virov sredstev)

- delež osnovnih sredstev (osnovna sredstva: sredstva)

- odpisanost osnovnih sredstev (popravek vrednosti osnovnih sredstev: nabavna vrednost osnovnih sredstev)

- kapitalska pokritost dolgoročnih sredstev (kapital: dolgoročna sredstva)

- razmerje med komercialnimi terjatvami in obveznostmi (terjatve do kupcev: obveznosti do dobaviteljev)

- koeficient obračanja zalog (porabljen material v letu dni: poprečna zaloga materiala)

- gospodarnost poslovanja (prihodki od poslovanja: odhodki poslovanja)

- čista donosnost kapitala (celotni letni dobiček)

- davek od dobička

- deleži iz dobička, ki pripadajo drugim): poprečni kapital.

KOMENTARJI

Če želite svoje mnenje o tem članku deliti z drugimi bralci vas vabimo, da svoje mnenje vpišete spodaj. Komentarjev ne cenzuriramo, samo v skrajnih primerih, ko gre za spodbujanje nestrpnosti, navajanje h kriminalnim dejanjem ipd. Za mnenja ne odgovarjamo.

 

 

Ime
Naslov *
Vsebina *

Prosimo seštejte enajst in osem * 
Naročite se na brezplačni mesečni svetovalec "Od ideje do uspeha"
Vpišite vaš e-naslov: *