Hitri motorni čolni - Jože Ocepek

Jožeta Ocepka iz Trbovelj je vedno privlačila navtika. Pa ne jadrnice; kot strojnik se je vedno navduševal nad motornimi čolni. Že sredi sedemdesetih let je za družinski čoln sam skonstruiral pogonski del čolna, da bi dosegel boljše plovne lastnosti plovila.  V spletu okoliščin je leta 1991 ustanovil podjetje, ki naj bi v stare čolne vgrajevalo boljše motorje in izboljšane pogonske dele. Ob koncu vojne na Hrvaškem pa je ugotovil, da zastavljeni koncept zaradi spremenjenih razmer ne bo uspešen. Z razvojem čarterskega turizma so postajala čedalje bolj priljubljena motorna plovila srednjega razreda, vendar na ozemlju bivše Jugoslavije ni bilo nobenega pravega proizvajalca. “Ugotovili smo, da bi imeli odprt trg na vseh ozemljih, ki težijo k Jadranu, če bi sami začeli izdelovati taka plovila,” pravi Jožetova žena Franja, ki se mu je pozneje pridružila v podjetju. Leta 1996 sta od Elana kupila kalup za njuno prvo plovilo, ga izdelala in ga prodala nacionalnemu parku Kornati za potrebe patruljne službe.  

 

V nogometnem jeziku bi lahko rekli, da se tu končal prvi polčas. Podjetniško mojstrstvo sledi v nadaljevanju. “Z začetkom proizvodnje celih plovil sva spoznala, da je treba na novo postaviti poslovno strategijo podjetja. Poiskati sva morala tržne niše, ki jih podjetje zna proizvodno obvladati, trg, in na tej osnovi izbrati proizvodni program in zgraditi notranjo organizacijo podjetja,” razlaga Franja Ocepek. Kot magistra ekonomije je delo odlično zastavila, izpeljala pa sta ga skupaj z možem. Franja trdi, da lahko strategijo postavljaš samo, če poznaš možnosti za izvedbo; če proizvodnja ni sposobna slediti strategiji, je vse načrtovanje brezplodno. Pri izdelavi strategije je zato imel pomembno vlogo mož, ki kot tehnični strokovnjak vodi proizvodnjo, razvoj in je tudi glavni konstruktor.    

 

 

Ključna usmeritev podjetja KIIM je postala proizvodnja hitrih motornih bark, dolgih od 6 do 15 metrov. Z njimi želijo pokriti pet natančno določenih tržnih niš: čarterski turizem, dodatno ponudbo hotelov, individualne kupce (ti so za podjetje najmanj pomembni), plovila za gospodarsko rabo (na primer ribolov) in plovila za potrebe države (na primer patruljni čolni). V lastnem razvojnem oddelku so doslej razvili 10 tipov plovil. Čeprav plovila oblikuje arhitekt, ki je, mimogrede, za diplomsko nalogo oblikoval KIIM-ovo plovilo, stavi podjetje na pogonski del plovil. “Ne delamo čolnov za prve kupce, temveč za druge in tretje. Prvi kupec kupuje plovilo po njegovem videzu, drugi pa po njegovih zmogljivostih. In tu se mi najdemo. Ponujamo hitra, varna in trdna plovila, ki so preprosta za vzdrževanje,” trdi Jože Ocepek. KIIM-ova plovila po njegovih besedah dosegajo boljše plovne lastnosti, večje hitrosti ter porabijo manj goriva kot plovila drugih proizvajalcev.  

V obrtni coni v Trbovljah bodo letos z 18 zaposlenimi naredili 15 bark, izključno za znane kupce. Cene bark se gibljejo od 5 milijonov do 50 milijonov tolarjev in so za 25 do 50 odstotkov nižje od podobnih izdelkov. Jože Ocepek opozarja, da cene niso nižje zaradi cenejše delovne sile, ker ta navsezadnje v strukturi stroškov pomeni le 10 do 15 odstotkov. “Cenejši smo zato, ker imamo lasten razvoj pogonskega dela, ki je v tujini izredno drag.”  

KIIM je v zadnjih letih dosegal izredno hitro rast poslovanja. Tudi letos naj bi se prihodki z lanskih 2,6 milijona mark povečali na 5 milijonov. Povpraševanje presega proizvodne zmogljivosti, zato pravkar gradijo novo proizvodno halo. Že prihodnji mesec naj bi v njej zaposlili dodatnih 12 delavcev. Franja Ocepek je prepričana, da lahko podjetje samo na račun hrvaškega trga, kamor izvozi večino plovil, ohranja hitro rast še naslednjih deset let. “Rast nam zagotavljajo dejstva, da smo prvi na trgu, da imamo dobro organizirano servisno službo in da imamo dobre plačilne pogoje. Gre za klasičen kapitalski prijem.”  Da podjetje tako hitro raste, gre zahvala tudi značilnostim navtične industrije. Kot pravita, v navtiki ne moreš biti obrtnik, ne moreš se zadovoljiti z majhno proizvodnjo, ker sploh ne moreš preživeti. “Z majhno proizvodnjo plovil je poskusilo že kar nekaj ljudi v Sloveniji, a nikomur ni uspelo. Za obrtniško proizvodnjo moraš imeti botra, ki ti priskrbi kupce. Če pa si sam in si moraš sam utreti pot med konkurenco, moraš biti večji. Razvoj enega plovila, ki traja leto dni, stane od 30 do 50 milijonov tolarjev. Če hočemo biti prepoznavni, moramo redno oglaševati, to pa spet stane. Za razvoj in trženje moraš imeti za seboj dovolj veliko proizvodnjo; s štirimi čolni na leto se ne da preživeti. Pri tako majhni proizvodnji tudi ne moreš računati na ugodne pogoje pri dobaviteljih. Mi danes kupujemo motorje za 18 odstotkov ceneje kot pred štirimi leti. Z večjimi nakupi lahko pade cena celo do 40 odstotkov,” pojasnjuje Franja Ocepek.    

Čez nekaj let holding  Zakonca Ocepek danes ne slišita rada, da sta uspešna podjetnika. Trdita, da po nekaj letih razvoja še ni mogoče govoriti o uspešnosti. Sta pa ambiciozna in imata velike načrte. To odkrito povesta. “V Sloveniji bomo ohranili samo prototipni razvoj, medtem ko bomo proizvodnjo v naslednjih dveh letih preselili na Hrvaško. Tja moramo iti iz dveh razlogov. Prvi razlog je pomanjkanje ustreznih kadrov. V Zasavju navtika nima tradicije, zato vsakega delavca učimo od začetka; na Gorenjskem je Elan vzgajal svoje kadre 35 let, pa jih še nima dovolj. Drugi razlog je pomanjkanje prostora. Tudi če bi v Trbovljah kupili celo obrtno cono, ne bi mogli delati vseh plovil, ki jih želimo. Poleg tega 20-metrskega plovila sploh ne smemo peljati po cesti do morja, da bi ga testirali. Logistiko lahko poenostavimo samo s selitvijo proizvodnje na obalo,” pravi o načrtih Franja Ocepek. 

Zakonca Ocepek sta odličen zgled za to, kako iz popoldanskega hobija razviti resno podjetniško dejavnost. Začela sta s posodabljanjem starih čolnov, nadaljevala z izdelovanjem celih motornih plovil, zdaj želita dvigniti poslovanje na še višjo raven. Svojega podjetja ne vidita več kot golega proizvajalca čolnov, temveč kot navtični holding. Ob osnovnem izdelku želita zgraditi cel splet navtičnih storitev. Prve dejavnosti so že stekle: imata lasten čarter s sedmimi plovili, na Hrvaškem preurejata svetilnike v luksuzne apartmaje, do katerih se bodo turisti pripeljali z njihovimi čolni. Naslednja storitev bo turistični lov na tune s KIIMovimi čolni. Za vsako dejavnost bo skrbelo svoje podjetje, vsa skupaj pa bodo povezana v holding.   

“Človek mora vedeti, kaj hoče in ali to sploh lahko doseže. Ko to ve, mora biti zelo priden in mora delati s srcem. Če ne delaš z najboljšo voljo in vse drugo podrediš delu, ne moreš računati na uspeh. Mi smo se s čolni ukvarjali, že preden smo ustanovili podjetje.”

Jožetova največja napaka:  

“Če bi danes izbirali lokacijo, se niti po naključju ne bi odločili za sedanjo. V te objekte smo se pred leti preselili, ker naj bi tu nastala obrtna cona. Po letu ali dveh pa so se v Trbovljah ustavile velike tovarne in bi lahko tam kupili veliko primernejše prostore ob železniškem tiru za polovično ceno. Obrtna cona še danes ni urejena in smo še zdaj brez potrebnih infrastukturnih priključkov.”