Honda, dva nissana in seat

Včasih je veljalo, da Japonci ne znajo narediti dober dizelski motor, danes je drugače. Včasih je bilo tudi sicer po »filozofiji« jasno, od kod prihaja neki avtomobil, danes ... Kar nekaj japonskih podjetij je v evropski lasti, vsaj večinski, če ne popolni. To se je zgodilo tudi z Nissanom, ki se je pred nekaj leti preselil k Renaultu. Sicer pa tudi Seat že nekaj let ni več španska avtomobilska znamka, ampak nemška. Kakor koli, ne moremo več primerjati avtomobilov po »narodnosti« lahko jih samo še po kakovosti. In to je konec koncev tudi prav.

Začnimo s komentarjem glede dizelskih motorjev. Honda je morala narediti odličen dizelski motor, če je želela ostati v Evropi prisotna z zanjo normalnim deležem, pri Nissanu pa so se znašli drugače: pod sprednji pokrov so vtaknili kar Renaultov motor, kar je seveda ceneje in hitreje, pa še Renaultovi dizelski motorji so odlični.  

Honda Accord 

Avtomobil je zelo lep; klasična, športno dinamična, triprostorska limuzina, ki da jasno vedeti, kaj so hoteli oblikovalci povedati – honda želi biti še naprej športni avtomobil, ne glede na avtomobilski razred. Pa ne samo športnost - pri tem avtomobilu je v veliki meri prisotna tudi eleganca. Linije so sicer ostre, ne pa grobe. Lahko bi jo označili kar kot umetniško stvaritev. 

Tudi notranjost honde accord je prava, razpoznavna: kakovostni materiali, usnje na sedežih, bogata oprema, vključno z navigacijo, ki pa je v Sloveniji ne moreš ravno s pridom uporabljati, velikim zaslonom LCD, občutljivim za dotik, ki ga uporabljamo za prikaz informacij ter upravljanje radia in klimatske naprave, če jo želite ročno nastaviti. Edino, kar sem pogrešal, je bil potovalni računalnik. Sprednja sedeža nastavljamo z električnim pomikom, volan pa ročno. Čez ergonomijo se ravno pretirano ne moreš in smeš pritožiti, kakšno malenkost pa bi vseeno popravil; na primer voznikov sedež bi spustil nekoliko niže od najnižje možne točke. Ročica menjalnika je priročna, žal pa prestavljanje ni tako tekoče in natančno, kakor bi človek želel. Vsaj dva- ali trikrat sem si zaželel samodejni menjalnik. Vgrajeni menjalnik je sicer dober, ni pa odličen. 

Prostora v avtomobilu je veliko, odlagalnih površin za vso mogočo kramo tudi, seveda pa lahko prideš do tega, da ne veš več, kam si kaj vtaknil in potem besno iščeš denarnico, ko je treba plačati cestnino ... Ergonomija zadnje klopi je odlična in me je več kot samo prijetno presenetila; sedež del je dovolj globok in hrbtni naslon prijetno nagnjen. Celo zelo dolge poti so lahko na zadnji klopi res udobne. 

Prtljažnik je s svojimi 460 litri prostora velik, pokrov prtljažnika se, glede na to, da gre za limuzino, odpira na veliko in ne potrebujete kakšnih posebnih spretnosti, da v prtljažnik zložite res veliko stvari.  

In zdaj tisto glavno pri avtomobilu: motor. Motor testnega avtomobila je bil  2,2-litrski turbodizelski z vsemi najsodobnejšimi pogruntavščinami za večjo moč in navor ter nižjo porabo. Prav po vseh parametrih se lahko meri z najboljšimi evropskimi konkurenti in reči je treba, da večino prekaša. Je dinamičen in zmogljiv, ni žejen in se lepo odziva v vseh okoliščinah in vrtljajih. Zmore 140 konjskih moči pri 4000 vrtljajih in 340 Nm navora pri 2000 vrtljajih. Accord do hitrosti 100 km/h prižene po 9,4 sekunde, največ pa do hitrosti 210 km/h. Po tovarniških podatkih »popije« med 4,6 in 6,7 litra plinskega olja, na testu smo porabili nekaj več – 7,3 litra, vendar pa smo se vozili daleč prek omejitev. Včasih se preprosto niti ne zavedaš, kako hitro se pelješ.  

Tudi lega na cesti je odlična, vendar honde po tem slovijo že od nekdaj. Avto ne povzroča večjih težav niti v ovinkih – nekoliko je sicer podkrmiljen – vendar pa je to pač običajna težavica vseh avtomobilov, ki imajo pogon in motor spredaj. Pri zaviranju postane zadnji del sicer nekoliko lahek, vendar ostaja miren in ne kaže kakšnih večje potrebe po tem, da bi zaplesal. Skratka odličen, dinamičen in uporaben avtomobil za limuzinsko življenje.  

Nissan primera 

Nissan je prav tako kakor Honda naredil izjemno dinamično oblikovan avtomobil. Preizkusili smo karavansko različico, ki pravzaprav še najbolj izstopa po svoji obliki. Pravzaprav bi lahko celo zapisal, da je vsaj nekoliko ekstravagantna. Tudi zato je bolj razpoznavna od večine drugih avtomobilov, seveda pa je vprašanje, ali je ljudem to všeč. Ampak - vsake oči imajo svojega malarja.  

Testni avtomobil ni bil tako vrhunsko opremljen kot honda, na armaturni plošči pa je prav tako imel zaslon LCD. Na njem si lahko nastavil tudi potovalni računalnik, ko si prestavil v vzvratno prestavo, pa se je vklopila tudi kamera, ki ti je kazala, kaj je za avtomobilom. Morda nekoliko nepotrebna in ekstravagantna pogruntavščina, ki zna biti kdaj tudi koristna. Vendar zanašanja samo na to kamero ne priporočam! 

Ergonomija je odlična, sedež in volan dobro nastavljiva, ročica menjalnika priročna, enaka zamera kakor pri hondi gre pa tudi primeri: želel bi si nekoliko natančnejši menjalnik. Prostora in udobja je v avtomobilu dovolj za vse potnike, karavanski prtljažnik pa s svojimi 465 kubičnimi decimetri seveda velik in nadvse uporaben, ter še večji in uporabnejši, ko podrete celo zadnjo klop! Kar na precej stvari so mislili, ko so načrtovali prtljažnik; od zaščite pred nezaželenimi pogledi, do raznih predalčkov za shranjevanje malenkosti, ki morajo biti v avtomobilu – po zakonu namreč! 

Motor v testnem avtomobilu je bil 1,9-litrski, prav tako turbodizelski dCi, kar je kratica Renaultovih dizlov. Absolutno sodoben in dober, morda ne ravno odličen in prezmogljiv, vsekakor pa do njega človek ne more gojiti nobene velike zamere. Motor zmore 120 konjskih moči pri 4000 vrtljajih ter 270 Nm navora pri 2000 vrtljajih. Avto požene od 0 do 100 km/h v 10,8 sekunde, največja hitrost pa je 195 km/h. Kar dobri podatki, pa tudi tisti o porabi goriva so kar dobri: po tovarniških podatkih porabi med 4,8 in 7,3 litra, med preizkušanjem pa je porabil 7,9 litra. Moram zapisati, da sem bil glede na naš način vožnje s porabo kar zadovoljen.  

Vozne lastnosti niso nič posebno vznemirljivega, pa tudi slabe niso; za današnje čase so nekako povprečne.   

Nissan almera 

Nissan almera je avtomobil, ki se spopada s konkurenco v najmnožičnejšem evropskem razredu. Zato ji seveda ni prav lahko. Na pogled ni nič posebnega, še manj tako posebnega, kot je na primer večja sestra primera. Tudi v notranjosti nisem našel kakšne posebne zadeve, ki bi me na moč prepričala, pa tudi kakšne take ne, ki bi mi šla posebej na živce.  

Ergonomsko je avtomobil dober, tudi za prostor lahko zapišem, da ga je bilo pričakovano za ta avtomobilski razred. Sedeži so udobni, materiali v avtomobili povprečni. Morda me je še najbolj motil menjalnik, ki ni bil prav prepričljivo natančen, prestavljanje pa zato ne prav užitkarsko športno. Na zadnji klopi je bilo udobno, le če morajo tam sedeti trije povprečno veliki gospodje, se ne bodo počutili prav udobno. Prtljažnik meri 395 litrov in se da s podiranjem sedežev kar lepo povečati, peta vrata pa omogočajo tudi precej lahko natovarjanje kakšnih večjih predmetov. Le prag za natovorjanje je nekoliko visok. 

Pod sprednjim pokrovom testnega avtomobila je bil Renaultov 1,5-litrski turbodizelski motor. Zmogljiv za ta »literinpol« ni kaj. Zmore namreč kar 82 konjskih moči, kar bi bilo recimo še pred kakšnimi petimi leti popolna utopija pri serijskih modelih avtomobilov. Zdaj pa je to pač gola realnost. Poleg vseh teh konjev razvije tudi 185 Nm navora pri 4000 vrtljajih. Almera zmore 170 km/h, z mesta do 100 km/h pa pospeši v 14,4 sekunde. Včasih so bili taki podatki izjemni že za večje bencinske motorje, kaj šele za dizle. Po tovarniških podatkih naj bi porabil med 4,4 in 6 litri, na testu pa smo porabili med 6,3 in 7 litri nafte.  

Seat leon 

Tako kakor Nissan ni več japonski, Seat ni več španski. In to se pri avtomobilih seveda pozna. Seat sicer ostaja zvest španskemu temperamentu, vsaj kar se oblik tiče, srce in duša pa sta definitivno nemški. Avto je oblikovan zelo skladno, steklene površine so ozke, blatniki izraziti in boki avtomobila široki. Bočna linija je izrazito klinasta in vse te značilnosti dajejo španskemu levu res športen in »mačojevski« videz. 

Če se na zunaj niti ne pozna, da je avtomobil izdelan v tovarni, ki je del nemškega koncerna VW, pa se to v notranjosti zelo pozna. Vse ročice, stikala in drugo je enako, kakor pri vseh preostalih avtomobilih koncerna. Če ne bi bilo značke na volanskem obroču, bi si lahko mislil, in to povsem opravičeno, da sediš v golfu ali čem podobnem. To pa ima seveda tudi množico dobrih lastnosti; na primer odlično ergonomijo. Sedež in volan si res lahko nastaviš tako, da ti najbolj ustreza, v VW sedeže moj del telesa med hrbtom in nogami sede res dobro, volan si lahko nastavim tako, da ga res dobro primem in menjalnik je priročno blizu. In tudi prestavljanje je to pot brez kakršnihkoli pripomb. Od vseh štirih tukaj ocenjenih avtomobilov je prav leon najboljši, kar se tiče ergonomije, da o menjalniku niti ne izgubljam besed. 

Kar pa se tiče sedenja na zadnji klopi, bi smelo biti tudi nekoliko boljše. Prostora je sicer kar dovolj, zato pa klop ni tako udobna kakor pri almeri. Prtljažnik je s petimi vrati in 340 litri z možnostjo povečanja na 655 zelo velik za svoj avtomobilski razred. 

Tudi v tem testnem avtomobilu je bil – jasno – turbodizelski motor. Še ena stvar, zakaj je dobro, da je Seat v koncernu VW. Ta koncern še vedno nosi »dizelsko zastavo«, čeprav so se mu tekmeci pošteno približali. A se pri VW vsakič že toliko potrudijo, da so kak korak pred konkurenco. Seveda je razlika med 1,5- in 1,9-litrskim motorjem in to se je pri primerjavi teh dveh avtomobilov tudi poznalo. Predvsem pri zmogljivostih, zanimivo pa, da pri porabi na testu skoraj nič. Kar je tudi logično, saj je za enake hitrostne zahteve voznika treba manjši motor veliko bolj gnati kot večjega. VW turbodizel imja prostornino 1896 kubičnih centimetrov, zmore 110 konjskih moči pri 4150 vrtljajih in 235 Nm navora pri 1900 vrtljajih. »Fauvejevska« klasika bi lahko zapisali, kar seveda velja tudi za zmogljivosti: od nič do sto v 10,7 sekunde ter do končnih 193 km/h lahko motor prižene ta avtomobil. V tovarni se hvalijo s porabo med 4,3 in 6,8 litra, na testu smo porabili 7,2 litra. No ja, saj smo take skromnosti itak že navajeni, tako da se kakšne velike filozofije pač ne bomo več šli. 

Podvozje avtomobila je dobro, ne tako trdo, kakor zaradi precej trdega sedeža mislijo nekateri, predvsem pa je tiho. Če pri japonskih avtomobilih slišite vsak kanal pod kolesi, ga pri leonu ne. Avto se odlično drži ceste, podkrmiljenje je zanemarljivo, na ostrih zaviranjih pa ostaja izjemno miren. 

Poduk današnje zgodbe: globalizacija je uničila vso dušo avtomobilom, so pa zato boljši!