Hugo Bosio: družim se s konkurenco

Proizvodnja velikih 100-tonskih peči za železarne ni posel, ki bi ga kdo razvil iz konjička. Tu ni veliko užitka in zabave, lotiš se ga, ker poznaš področje, ker verjameš v priložnost in potem ... pač potrpiš.  

Tudi Hugo Bosio ni nikdar sanjal o tem, da bo nekoč izdeloval peči. Konec osemdesetih je delal v štorski železarni, in ker so zaradi krize zmanjšali obseg naložb, so peči servisirali sami. Pridobljene izkušnje so Bosia spodbudile, da je leta 1990 ustanovil podjetje in začel izdelovati laboratorijske in industrijske peči za temperature od 300 do 1500 stopinj, ki jih uporabljajo v livarnah, železarnah, steklarnah, v proizvodnji keramike in povsod tam, kjer je potrebna zahtevna toplotna obdelava.

 

 

Vsaka peč je zgodba zase  Cenovni razpon izdelkov sega od tisoč evrov za laboratorijske do več sto tisoč evrov za industrijske peči. »Najdražja peč, ki smo jo naredili, je stala 600 tisoč evrov. To je tudi domet našega podjetja, tak posel si upam sprejeti brez strahu, da bi ogrozil podjetje. Veliki posli namreč zahtevajo ogromno denarja. Vrednost materiala znaša 70 odstotkov končne cene, peč pa delamo tri do štiri mesece,« pojasnjuje štorski podjetnik.  

 

Podjetje Bosio, ki ima danes 35 zaposlenih, proda do 60 do 70 odstotkov proizvodnje v Sloveniji, preostalih 30 do 40 odstotkov izvozijo na Hrvaško, v Italijo in Avstrijo. Direktor posel opisuje kot finančno in strokovno zahteven. Vsaka peč je unikatna, serijskih izdelkov ne poznajo. Peči se ne da delati na zalogo in jih ob večjem povpraševanju prodajati. Vsaka peč je zgodba zase, in ko jo predajo naročniku, so spet na začetku.

 

Za zahtevna strokovna dela skrbi ekipa devetih inženirjev. Ti so v novem prizidku, ki so ga odprli konec septembra, dobili prostore za intenzivnejšo raziskovalno-razvojno dejavnost. Razvoj namreč v celoti opravljajo sami, s fakultetami in inštituti ne sodelujejo. »Menim, da je v industriji veliko več znanja kot v znanstvenoraziskovalnih ustanovah. Slednje poznajo veliko teorije, s katero pa na trgu ne moreš preživeti,« trdi Bosio. Po njegovem mnenju slovenska podjetja na splošno razvoj ustvarjajo sama, brez močnejše podpore drugih dejavnikov. »Tudi država ima posebna merila pri subvencioniranju podjetij. Mi po njenih merili nismo primerni, čeprav izvažamo in tujci hvalijo naše izdelke,« je kritičen Hugo Bosio.   

 

Podjetniki se morajo družiti 

Če ima proizvodnja peči pridih trde dejavnosti, pa Hugo Bosio kot podjetnik prisega na mehke dejavnike. Je zelo dovzeten za nova znanja in izkušnje drugih podjetnikov. Pogosto ga boste srečali na različnih konferencah in seminarjih, kamor pride v vlogi poslušalca. Poleg tega je tudi predsednik združenja podjetnikov celjskega območja. Vse to počne iz enega samega razloga – v druženju vidi ključ za uspešno delo. Hlasta po informacijah o kupcih, o novih trgih, o izkušnjah drugih podjetnikov. Neposreden pretok informacij med podjetniki se mu zdi izredno dragocen, zato pogreša več druženj. »Če se ne družiš z ljudmi, ki imajo dobre ideje in izkušnje, ne moreš naprej. Vse podjetnike zanima, kje dobiš ugoden kredit, zakaj si torej teh informacij ne bi izmenjevali?«

Bosio pogreša tesnejše stike tudi s konkurenčnimi podjetji. Tekmecem poskuša dopovedati, da ima v Sloveniji določene prednosti pred njimi in da lahko skupaj prevzamejo posle, ki samo za tujce niso zanimivi. Svoje glavne prednosti vidi v bližini kupcev, krajših dobavnih rokih, hitrejšem servisu in nižjih cenah ob enaki ali večji kakovosti izdelkov. Nekaj skupnih projektov so že izpeljali, vedno pa pri prepričevanju ni uspešen. Opaža, da velika podjetja na začetku gledajo male proizvajalce zviška, sodelovanje se jim ne zdi potrebno. Šele ko jim odnese nekaj poslov in ko ga več let zaporedoma videvajo na največjih specializiranih sejmih, začnejo odnos spreminjati.  

V poslu daje Bosio prednost komunikaciji pred vojno. Po znamenju je tehtnica in ta znak ga dobro opisuje. V kočljivih trenutkih išče mehke rešitve, ne odloča se hitro, kritično zadevo želi prespati. Zase meni, da bi bil lahko kot podjetnik energičnejši. Vseeno pa pravi, da je za zaposlene verjetno strog direktor. Stvari hoče imeti pod nadzorom, povsod je zraven, od proizvodnje do prodaje.  

»Naše izdelke lahko prodaja samo tisti, ki je po strokovni plati enakovreden sogovornik kupcu,« je njegovo prodajno pravilo. In dobrih kadrov ne pobira na cesti. »Vpis na tehnične fakultete že leta upada. Dobre sodelavce lahko dobiš samo tako, da jih ukradeš drugemu podjetju. To pa pomeni, da si drugemu naredil škodo, sebi pa povzročil stroške, ker moraš delavca plačati boljše, kot ga je drugi delodajalec. Z vstopom v EU bo še težje, ker se bodo najboljši kadri vsak dan vozili čez mejo.«  

 

Izziv mora biti svetoven 

Hugo Bosio uživa v načinu življenja, ki mu ga omogoča podjetništvo. Rad ima izzive, rad sam sebi odgovarja za napake, sam sebe priganja in je samostojen. Pravi, da ima žilico za organizacijo. Kaj bi počel, če ne bi bil podjetnik? »Vprašanje je, kaj je alternativa podjetništvu. Verjetno bi želel delati v velikem podjetju, ki bi bilo po načinu razmišljanja dovolj široko.« Privlačijo ga veliki trgi in velikopotezne odločitve, zato občuduje podjetnike, ki se pogumno podajajo na oddaljene trge, na primer na Kitajsko. Tisti, ki odkrivajo nove, za nas sicer še eksotične trge, po njegovem mnenju vlečejo prave poteze.

 

V majhnosti, zanimivo, ne vidi posebnega čara. No, prizna, da so v času, ko je podjetje imelo pet zaposlenih, vedno imeli dovolj denarja za tri plače vnaprej. Zdaj je to težje ali skoraj nemogoče. Vendar ga udobje malega podjetja ne prepriča. »Vseskozi me žene naprej, nekaj najslabšega, kar lahko narediš je, da odkloniš delo, ker si prezaseden. Zato moraš vseskozi rasti.«  

Podjetje Bosio bo v prihodnosti raslo predvsem v tujini. Pripravili so ločeni strategiji za vzhodne in zahodne trge. Na Zahodu želijo povečati sodelovanje s konkurenti, sodelovati v skupnih projektih z lastnim razvojem in proizvodnjo ter izkoristiti utečene prodajne kanale velikih družb. Strategija za vzhodne trge je pogumnejša. V Zagrebu in Zenici so ustanovili lastni podjetji kot zametek bodoče mreže na Balkanu, ki jo bodo pozneje širili proti Rusiji. Bosio se je odločil za lastna podjetja, ker se mu zastopstva »ne zdijo resna«. »Če imaš svoje podjetje, so delavci zavezani dobro delati. Zastopniki pa prodajajo izdelke več različnih proizvajalcev. To ne gre.« Seveda ima tudi mreža lastnih podjetij nekaj pomanjkljivosti. Predvsem so lastna podjetja dražja, z njimi več tvegaš in težko najdeš primerne ljudi za vodenje podjetij. V njihovem primeru se je kot najboljša rešitev pokazala, da so vodenje podjetja zaupali človeku, s katerim so prej eno leto sodelovali.  

Hugo Bosio trdi, da rast podjetja nima meja. Meje ima samo posameznik. Zato ne verjame, da nekdo, ki je začel z majhno obrtno delavnico, lahko nekoč vodi veliko podjetje. Če se bo nekoč umaknil, bo pomenilo samo to, da je razvil veliko in uspešno podjetje.