Podjetnik logo
 

Imam izdelek - rabim atest

Avtor: Primož Kaučič | Objava: 10.06.2003

Za izvajanje in nadzor obveznega atestiranja je zadolžen Urad Republike Slovenije za standardizacijo in meroslovje. Na pridobitev certifikata v povprečju ni treba čakati več kot mesec dni.



V začetku leta 1995 je v Sloveniji začel veljati novi Zakon o standardizaciji, ki med drugim določa tudi postopke za ugotavljanje skladnosti izdelkov in storitev. Atestiranje oziroma po novem certificiranje je bilo za nekatere izdelke in skupine izdelkov obvezno že po Zveznem zakonu o standardizaciji, tako da se z novim Zakonom stvari za dobavitelje (proizvajalce, uvoznike) niso bistveno spremenile.

Kdo izvaja certificiranje?

Že Zvezni zakon je določal, da mora dobavitelj (proizvajalec, uvoznik) za izdelke, za katere je atestiranje (certificiranje) obvezno, pridobiti certifikat o skladnosti oziroma drug dokument, ki ga določa tehnični ali drug predpis, preden gre izdelek v promet. V Sloveniji je po odredbah atestiranje obvezno za 48 izdelkov in skupin izdelkov s področij elektrotehnike, gradbeništva, varstva pri delu in drugih. Pri tem Zakon postavlja enake kriterije za vse izdelke, ne glede na njihovo poreklo, torej izdelane v Sloveniji in uvožene iz tujine.

Za izvajanje in nadzor nad izvajanjem obveznega atestiranja je zadolžen Urad Republike Slovenije za standardizacijo in meroslovje. V praksi pa Urad sam ne opravlja atestiranja, razen nekaterih izjem, ampak v njegovem imenu te naloge opravljajo pooblaščene organizacije (okvir 1). Urad je dolžan le nadzorovati izdajanje certifikatov in skrbeti, da vsi postopki potekajo na podlagi njegovih navodil. Dobavitelj izdelkov, za katere je obvezno atestiranje, se mora tako za pridobitev certifikata obrniti na pooblaščeno ustanovo oziroma na Urad, če ne ve, kje takšne izdelke atestirajo.

Na pridobitev certifikata v povprečju ni treba čakati več kot mesec dni, vsak izdelek, ki pride na trg, pa mora dobavitelj opremiti z atestnim (certifikacijskim) znakom. Tu je potrebno opozoriti, da ima vsak certifikat omejeno časovno veljavo, ki je določena s posamezno odredbo. Ta znaša za različne izdelke različno dolgo; certifikat za cement na primer velja tri mesece, medtem ko za električne aparate tudi deset let.

Kako do certifikata?

Ko se dobavitelj izdelkov, za katere je obvezno atestiranje (certificiranje), odloča zanj, ima na voljo dve možnosti. Po prvi da lahko izdelek preizkusiti pooblaščeni ustanovi in če rezultati preskusa ustrezajo zahtevam iz odredbe, mu ustanova izda certifikat o skladnosti. Druga možnost je dobrodošla predvsem za dobavitelje uvoženih izdelkov, ki so pred tem že bili preskušeni v tujini. Dobavitelj mora v tem primeru predložiti poročilo o opravljenem preizkusu, s čimer lahko bistveno zniža stroške pridobitve certifikata. Tem se v celoti sicer ne more izogniti, ker mora pooblaščena ustanova kljub potrdilu vseeno opraviti tako imenovan certifikacijski postopek (preveri, če so vse komponente iz poročila res vgrajene v izdelek ipd.). Stroški tako pridobljenega certifikata znašajo med 30 in 60 odstotki polne cene atestiranja. Če se dobavitelj odloči za to "skrajšano pot", je dobro, da pred tem preveri, katera ustanova v tujini je opravila preskušanje, saj slovenski Urad oziroma z njegove strani pooblaščena ustanova prizna poročilo o preizkusu samo, če je izpolnjen eden od pogojev, navedenih v 6. členu Navodil za izdajanje in prenašaje atestov o ustreznosti, ki se nanašajo na proizvode iz tujine in o priznavanju poročil o preskusih, izdanih v tujini. Skladno s tem mora biti laboratorij, ki je izdal poročilo o preskusu, priglašen pri komisiji Evropske unije v Bruslju ali mora imeti akreditacijo slovenskega Urada oziroma z njim sklenjeno pogodbo o medsebojnem priznavanju poročil in podobno.

Prav s pridobivanjem omenjenih poročil je bilo doslej povezanih največ težav dobaviteljev. Svetovalka direktorja Urada, mag. Vinka Soljačič, pravi, da dobavitelj praviloma tem težje dobi poročilo, čimbolj oddaljen je od proizvajalca. Dodatno težavo predstavljajo tudi razlike med našo in tujimi zakonodajami (kar naj bi v prihodnosti odpravili) in dejstvo, da nimajo povsod v tujini vzpostavljene enake tehnične infrastrukture kot pri nas (razlike so v zahtevah oziroma standardih, na podlagi katerih so preskusi opravljeni, v statusu laboratorijev, certifikacijskih organov itd.). Seveda pa lahko dobavitelj, kljub morebitnim težavam s pridobivanjem poročil iz tujine še vedno opravi atestiranje v Sloveniji.

Kaj zanima uvoznike?

Za uvoznike je posebej zanimivo vprašanje, ali morajo izdelke, ki jih nekdo že uvaža in za katere je že pridobil slovenski certifikat, ponovno dati v atestiranje. Po Navodilih za izdajanje in prenašanje... jim tega ni treba storiti, saj se pravica do uporabe certifikata lahko prenese na drugega dobavitelja, vendar pa mora novi dobavitelj z imetnikom pravice skleniti pisno pogodbo. Prenos pravice je tudi sicer predmet medsebojnega dogovora, kajti strošek pridobitve certifikata je upoštevan v ceni izdelka na trgu in je zato malo verjetno, da bi jo imetnik brezplačno odstopil nekomu drugemu - ponavadi celo konkurenčnemu podjetju. Uvoznike pogosto tudi zanima, ali jim certifikat velja zgolj za enkraten uvoz ali pa za nedoločeno število uvozov. Praviloma velja certifikat za enkraten uvoz, za večkraten pa le, če uvoznik oziroma zastopnik tujega proizvajalca pridobi njegovo izjavo, da mu bo dobavljal izključno izdelke, ki bodo enake tistim, za katere je vložena zahteva za certifikat.

Seznam pooblaščenih ustanov za preizkušanje in certificiranje posameznih izdelkov

1. Biotehniška fakulteta, Oddelek za lesarstvo, Rožna dolina, C. VIII 34, Ljubljana
2. Fakulteta za elektrotehniko in računalništvo, Tržaška c. 25, Ljubljana
3. Fakulteta za strojništvo, Aškerčeva 6, Ljubljana
4. Inštitut za kovinske materiale in tehnologije, Lepi pot 11, Ljubljana
5. Inštitut za metalne konstrukcije, Mencingerjeva ul. 2, Ljubljana
6. Inštitut za varstvo pri delu in varstvo okolja Maribor, Čufarjeva 5, Maribor
7. RTV Slovenija - Oddajniki in zveze, Kolodvorska 2, Ljubljana
8. Rudarski inštitut Ljubljana, Parmova 33, Ljubljana
9. Slovenski inštitut za kakovost in meroslovje, Tržaška c. 2, Ljubljana
10. TCL - Laboratorij za preskušanje in certificiranje, d.o.o., Partizanska 12, Velenje
11. Urad RS za standardizacijo in meroslovje, Kotnikova 6, Ljubljana
12. Zavod RS za varstvo pri delu, Bohoričeva ul. 22a, Ljubljana
13. Zavod za gradbeništvo - ZRMK, Dimičeva 12, Ljubljana

KOMENTARJI

Grajska ul. 11 2310 Slovenska Bistrica

Komentiral: Silvo dne: 18.05.2016 09:07

Spoštovani!

V izdelavi imamo montažni oder za prireditve z streho. Oder bo možno postaviti v treh različnih velikostih.
Zanima nas, na koga naj se obrnemo, da zanj pridobimo atest?

Lep pozdrav!
Silvo Husu

Če želite svoje mnenje o tem članku deliti z drugimi bralci vas vabimo, da svoje mnenje vpišete spodaj. Komentarjev ne cenzuriramo, samo v skrajnih primerih, ko gre za spodbujanje nestrpnosti, navajanje h kriminalnim dejanjem ipd. Za mnenja ne odgovarjamo.

 

 

Ime
Naslov *
Vsebina *

Prosimo seštejte petindvajset in osem * 
Naročite se na brezplačni mesečni svetovalec "Od ideje do uspeha"
Vpišite vaš e-naslov: *