Imam izum, kaj zdaj?

Izum je lahko rešitev tehničnega problema, ki ga še nihče ni rešil. Zaščititi ga je mogoče s patentom, vendar je s tem povezano določeno tveganje. Ob vložitvi prijave oziroma zahtevka za patent je namreč treba pojasniti bistvo izuma, s katerim se bo kasneje po objavi lahko seznanil vsakdo. Vprašanje je, ali res ni nobenega drugega načina za zaščito izuma, torej načina, pri katerem ne bi bilo treba o izumu ničesar objaviti in bi bilo zato tveganje morda manjše.

Tak način dejansko obstaja. Še več, izumitelj ga celo uporablja, vendar se tega niti prav ne zaveda. Svoj izum vendar že ves čas skrbno skriva pred drugimi in ga obravnava kot svojo poslovno skrivnost. Ali res mora to skrivnost zato, da bi bila zaščitena s patentom, razkriti vsakomur in je potem kot take nima več? Ali ne bi bilo morda boljše, da o izumu ne bi nihče ničesar izvedel, sam pa bi ga v največji tajnosti uporabljal in svoje nove izdelke prodajal z lepim dobičkom? Misel je zelo privlačna, vendar nekaj ne more biti čisto v redu.

V kakšnem primeru so skrivnosti varne?

Vsi izumi niso primerni, da jih varujemo in ščitimo kot poslovno skrivnost. Prav gotovo bi ravnali zelo nespametno, če bi na podlagi tajnega izuma proizvajali izdelek, pri katerem bi drugi strokovnjaki s tega področja s preučevanjem in analiziranjem lahko ugotovili, v čem je bistvo tega izuma ter ga izkoristili v svoj prid in v škodo izumitelja. Takih izumov, pri katerih je posnemanje mogoče, pač ne bomo varovali in ščitili kot poslovno skrivnost, temveč se bomo zatekli k državi oziroma državam po pomoč in zahtevali zaščito izuma v obliki patenta.

Zadeva je popolnoma drugačna pri izumih na področju tako imenovane visoke tehnologije. Ta se začne tam, kjer ni več mogoče, da bi drugi strokovnjaki s preučevanjem in še tako skrbnim in temeljitim analiziranjem novega proizvoda ugotovili bistvo izuma, da bi ga lahko sami uporabljali. Če je izumitelj o tem utemeljeno popolnoma prepričan, potem res ni razloga za to, da bi zahteval zaščito v obliki patenta. Zakaj le? Samo tvegal bi, ker bi, kot že rečeno, bistvo izuma postalo vsakomur dostopno, poleg tega pa bi imel še vrsto opravkov, skrbi zaradi negotovosti ter stroškov. Navsezadnje pa bi potem, ko bi preteklo dvajset let od vložitve prijave, ostal povsem brez zaščite, saj je veljavnost patenta časovno omejena.

Visoka tehnologija pa ni edino področje, na katerem iz izdelkov samih ni mogoče ugotoviti bistva izuma, ki je omogočil njihovo izdelavo. Tako področje je tudi kemija, posebej če gre za proizvodni postopek, pri katerem je potreben določen katalizator, to je snov, ki proces samo omogoča, ni pa sestavni del izdelka in zato ga s še tako natančno analizo ni mogoče ugotoviti in proizvodnega postopka posnemati.

V skladu z zakoni

Kdor hoče izum varovati in ščititi kot poslovno skrivnost, mu ga ni treba prijavljati. Še več: nikomur ni treba zanj niti vedeti. Izumitelj o izumu enostavno ne govori in ga lepo uporablja. Časovne omejitve pri tej zaščiti ni.

Tudi pri zaščiti izuma kot poslovne skrivnosti pomaga država.

Da bi bil izum kar najbolje zaščiten, je bistvenega pomena pravilna in pravočasna odločitev za eno ali drugo možnost.

Izum lahko torej zaščitimo s patentom ali kot poslovno skrivnost. Patent in poslovna skrivnost sta dve možnosti, ki nimata ničesar skupnega in se med seboj izključujeta. Vsak izum je vedno najprej zaščiten kot poslovna skrivnost, nato pa morda s patentom. Obratni vrstni red ni mogoč.