Podjetnik logo
 

Interkativni mediji: Saša Jankovič

Avtor: Polona Skledar | Objava: 10.05.2003

Kultura je lahko posel samo, če hkrati ob ustvarjanju razmišlja o trgu. Kdor tega ne zmore, je lahko samo proračunsko breme.



Sašo Jankovič je samostojni ustvarjalec na področju kulture. Po diplomi iz arhitekture v Ljubljani je v Avstraliji študiral animacijo in interaktivne multimedije in si pridobil še diplomo s tega področja (Graduate Diploma in Animation and Interactive Multimedia).
Avstralija mu je ponudila in dala veliko, tako rekoč vse, razen občutka, da je tam doma, zato se je tudi vrnil v Slovenijo in tu začel ustvarjati svoja interaktivna dela. Po vrnitvi iz Avstralije leta 1994 je svoje novo znanje hotel unovčiti, a je pri iskanju dela na tem področju dobil občutek, da se zaletava v zid. Ker ni bil računalniški programer, so ga povsod odslovili, češ »saj nisi programer, zakaj potem blefiraš«. Šele čez precej časa je dojel, da v Sloveniji izraza »interaktivni multimediji« še nihče ne pozna in da tega nihče noče priznati. Stvari pa so se zanj spremenile ne boljše leta 1996, ko ga je DZS vključila v svojo multimedijsko skupino. V pogovoru za Podjetnik nam je razkril svoje poglede in izkušnje z različnih področij svojega delovanja.
Kje srečujemo intermedijsko umetnost?
Pri intermedijskih umetnostih gre za dejavnost, ki s sodobno, digitalno tehnologijo združuje številne klasične umetnosti, hkrati pa ustvarja tudi nove, sebi lastne oblike. Gre dejansko za zelo širok razpon, tako glede oblik kot tudi načinov izvedbe. Srečamo jo tako v izobraževalnih gradivih in igricah kot tudi v abstraktnih umetniških instalacijah. Njena posebnost pa je interaktivnost, s katero lahko prvič zares presežemo časovno linijski pripovedni (narativni) prijem. Kar pomeni, da prvič v zgodovini tudi opazovalec oziroma uporabnik ni le pasivni prejemnik umetniškega sporočila, temveč je po želji lahko tudi njegov aktivni soustvarjalec.

Ali se s kulturo da zaslužiti?
Gospodarski pomen kulture se pri nas vse preveč uporablja zgolj kot fraza, ne da bi se zavedali njenega dejanskega pomena. Poglejmo si le en primer. Na Dunaju so nekdanje cesarske konjušnice predelali v muzejsko četrt, ki tja pritegne množice tujih obiskovalcev, ti pa za ogled plačujejo razmeroma drage vstopnine. Upam si trditi, da se bo v nekaj letih naložba pokrila samo iz teh vstopnin. Bi si kaj takega upali trditi tudi za novo krilo Narodne galerije v Ljubljani? Pri nas, se bojim, še vedno velja miselnost, ki jo je na filmskem področju zelo lepo opisal »oskarjevec« Branko Djurić, ko je rekel: »Ves svet snema filme, da bi z njimi kaj zaslužili, le Slovenci jih snemajo samo za to, da bi kaj zapravili.«

Pred nedavnim sem se udeležil srečanja slovenskih animatorjev, na katerem je tekla beseda o ustanovitvi šole za animacijo. Opozoril sem, da bomo, če ustanovimo tako šolo, ne da bi vzporedno poskrbeli tudi za produkcijo in mednarodno distribucijo, zgolj pomnožili vrste proračunskih porabnikov. Kolegi so me takoj zavrnili, da se pogovarjamo o »avtorskem filmu«. Edini, ki se je oglasil v bran moji misli, je bil znani filmski delavec Črt Skodlar, ki pa živi in ustvarja v tujini. Produkcija, ki za prejeta proračunska sredstva ne odgovarja nikomur, nujno vodi v različne oblike klanovstva in nepotizma. Filma, ki je zahteval velika sredstva, a si ga ogleda le nekaj sto gledalcev, pač ne moremo označiti kot gospodarsko dejavnost, naj mu da blagoslov še toliko naklonjenih kritikov. Zato nemara ni tako presenetljivo, da najbolj opaženi in gledani slovenski filmi nastajajo zunaj sistema oziroma kot njegovi pastorki, sistem pa jih je prisiljen sprejeti za svoje šele takrat, ko se potrdijo zunaj naših meja. Kakšen je položaj kulturnikov, ki prodajajo svoja dela na trgu?
Pri kulturni dejavnosti, ki se potrjuje na trgu, pa lahko opazujemo drug pojav, ki je značilen tudi za celotno družbo v zadnjem desetletju in pol - namreč za razslojevanje. Vsote, ki so jih nekoč prejemali sami ustvarjalci, se zdaj ustavljajo pri tako imenovani »managerski strukturi«, torej pri različnih posrednikih. Stranke res še vedno plačujejo enako ali celo več za umetniška dela, ilustracije, zaščitne znake ali promocijske filme. A večino tega denarja obdržijo različni posredniki, najsi gre za galeriste, urednike ali lastnike oglaševalskih agencij. Ustvarjalec je v takem aranžmaju ponižan na raven mezdnega delavca, ki ni v nič boljšem položaju od delavke za tekočim trakom tekstilne tovarne. Najbolj vpijoč primer je ilustracija, ki je bila v zadnjem desetletju povsem razvrednotena. Po drugi strani pa je kulturni ustvarjalec ujet v primež naraščajočih dajatev in stroškov, ki je le delno olajšan s plačilom prispevkov iz državnega proračuna. Pri čemer pa, gorje, če za malenkost presežeš dani cenzus. Račun se preprosto ne izide več.
Pri tem se mi zdi vredno opozoriti še na posebno plat »slovenskega managementa«, ki jo sam zaznavam predvsem na področju založništva. Ta namreč po moje razmišlja ceneno kratkoročno. Namesto da bi s stimulativnimi honorarji ustvarili kakovostno produkcijo, ki bi jo potem posredovali tujim trgom (kar so naše vodilne založbe pred dvema desetletjema že počele), ustvarjajo kratkoročne profite tako, da na eni strani zbijajo honorarje do naravnost sramotnega minimuma, izdelek pa ponudijo domačemu trgu po nesramno visoki ceni (spotoma pa, če se le da, poberejo še kakšno proračunsko subvencijo).

KOMENTARJI

Če želite svoje mnenje o tem članku deliti z drugimi bralci vas vabimo, da svoje mnenje vpišete spodaj. Komentarjev ne cenzuriramo, samo v skrajnih primerih, ko gre za spodbujanje nestrpnosti, navajanje h kriminalnim dejanjem ipd. Za mnenja ne odgovarjamo.

 

 

Ime
Naslov *
Vsebina *

Prosimo seštejte enajst in šest * 
Naročite se na brezplačni mesečni svetovalec "Od ideje do uspeha"
Vpišite vaš e-naslov: *