Podjetnik logo
 

Izsiljevanje je nezakonito

Avtor: Vida Petrovčič | Objava: 10.01.2001

Za izsiljevanje je zagrožena visoka zaporna kazen, a to kaznivo dejanje je čedalje bolj razširjeno, žrtve pa so pogosto zadolženi podjetniki.



Če bi sodili po kriminalu, je slovenska stvarnost zadnje čase bolj grozljiva kot najbolje prodajani hollywoodski filmi. Podjetnike, ponavadi tiste, ki zaidejo v dolgove, posebni plačani izsiljevalci izsiljujejo in ugrabljajo ter, če je treba, tudi ubijajo. Motiv je denar.

Vodja sektorja za organizirano kriminaliteto v Generalni policijski upravi Ljubo Jovanovič zato kot dobrodošle ocenjuje dopolnitve kazenskega zakona, ki šele zadnji dve leti tudi izsiljevanje štejejo med kazniva dejanja, za katera je zagrožena visoka zaporna kazen.

Kdaj sploh gre za izsiljevanje?

»Po zakonski definiciji kaznivega dejanja pomeni izsiljevanje, ''če nekdo z namenom, da bi sebi ali drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, s silo ali resno grožnjo koga prisili, da kaj stori ali opusti v škodo svojega ali tujega premoženja, ali kdor na takšen način izterja dolg.''

To je torej zakonska definicija. Pomembno je, da se je izsiljevanje za izterjavo dolga z novelo kazenskega zakonika znašlo leta 1999 v kazenskem zakonu. To namreč zelo olajšuje naše delo. Zagrožena zaporna kazen za takšno kaznivo dejanje pa je pet in celo do osem let, če izsiljuje več ljudi z uporabo orožja ali nevarnega orodja ali na posebej surov in poniževalen način. Preden so se kazniva dejanja izsiljevanja znašla v zakonu, pa smo morali takšna dejanja obravnavati le kot samovoljnost. To pa je bistveno lažje kaznivo dejanje, za katerega je zagrožena kazen največ do dveh let zapora. Možno pa je tudi izsiljevanje z ugrabitvijo, pri čemer gre tu tudi za protipravni odvzem prostosti, ki je povezan z izsiljevanjem.«

Koliko je takšnih izsiljevanj v Sloveniji?

»Te številke so zelo različne. V letu 1999, ko smo oceno o izsiljevanjih pripravili prvič, smo imeli 340 kaznivih dejanj izsiljevanja, letos pa smo dobili od začetka leta do 1. decembra prijave za 307 izsiljevanj. Pri tem moram povedati, da štejemo mednje tudi mladinska izsiljevanja, ki se dogajajo pred šolami in na ulici, ko mladoletniki izsiljujejo svoje vrstnike za manjše zneske denarja in mobilne telefone. Od teh 307 prijav smo podali 275 ovadb na tožilstvo. Nekateri posamezniki pa tudi sami podajajo ovadbe na tožilstvo, vendar redkeje, kot na policijo. Letos smo poleg tega obravnavali tudi 14 ugrabitev, lani štiri, v letu 98 šest in leto prej dvanajst. Vendar v nobenem primeru ugrabitve ni šlo za to, da bi bil ugrabljenec komurkoli kaj dolžan, pač pa so ga ugrabili samo zaradi odkupnine. Pri tem naj povem, da so bile ugrabljene v vseh primerih odrasle osebe, v dveh primerih pa smo opazili tudi elemente organiziranega kriminala.«

Kot lahko beremo, so ugrabitve precej pogoste tudi v ZRJ, kamor se spet odpravljajo za svojimi posli slovenski podjetniki. Kaj jim lahko svetujete?

»Poslovnežem, ki se odpravljajo v nevarne države, kot so ZRJ ali Nigerija in podobne, svetujemo, naj se ne spuščajo v posle s sumljivimi posamezniki. Izogibajo naj se poslov, ki obetajo velike dobičke in lahek zaslužek in kjer se že vnaprej ve, da bo treba podkupovati carinske uradnike. Skratka, izogibajo naj se sumljivih poslov.«

Kako ugotoviti, kdo je sumljiv?

»Sumljivi posli so tisti, ki že na začetku niso plačani. Pomembni so tudi komercialni pogovori, važno je, s kom se podjetnik dogovarja in kje - v hotelu, poslovni pisarni ali kavarni. Pomembno je, na kakšen način potekajo pogovori ter kdo obkroža pogajalce. Torej se je vsekakor najbolje dogovarjati v Sloveniji, ne poslovati z gotovino in ne prenašati večjih vsot gotovine v ZRJ. Takoj ko nekdo zahteva plačilo na off-shore podjetje, je tudi to lahko znak, da nekaj ni v redu. Poleg tega je podjetniku lahko že na prvi pogled jasno, da se pogovarja z osebo brez ekonomskega znanja. Z nekaj pravimi vprašanji je lahko videti, kdo je v poslu in kdo je goljuf. Če nekoga zanima samo zaslužek in profit, pri tem pa ne ve, o čem se pogovarja, in ne pozna temeljnih ekonomskih pojmov ter zakonitosti, je prav gotovo sumljiv. Dejstvo pa je, da ljudje prepoznajo goljufe, če imajo občutek za to, pa še so lahko prevarani. Zato se mora vsak, ki poslovno odhaja v ZRJ, zavedati, da gre za visoko tvegane posle.

Torej morajo tudi slovenski trgovci z osnovnimi živili, paziti, s kom poslujejo v ZRJ?

»Seveda, saj se ve, da vsa trgovina s strateškimi živili, torej s sladkorjem, z moko in podobnim v Srbiji poteka prek organiziranega kriminala. Tudi pokojni Veselin Jovovič je trgoval s čokolado milka.«

Kako to, da se v ZRJ ugrabitev ne upajo prijaviti policiji? Znan je namreč nedavni primer pevke Lepe Brene.

»To se pri nas ne more zgoditi. V Srbiji je bistveno različen položaj, saj gre za vpletenost policije in drugih organov v takšna kazniva dejanja oziroma reakcije. V ZRJ je korupcija v tako velikem zamahu in je prisotna tudi v policiji, saj imajo policisti do sto mark plače, da gre za njihovo golo preživetje, zato je normalno, da bi vsako obveščanje policije vodilo tudi do obveščenosti kriminalnih združb.«

Kakšni pa so slovenski primeri izsiljevanja? Ali so posledica nekih legalnih poslov, ki niso bili plačani, in se upniki oprimejo izsiljevanja kot še zadnje možnosti, da bi dobili svoj denar povrnjen?

»Največkrat je izsiljevanje posledica neplačanih dolžniško-upniških razmerij, ki so se že dolgo prej vlekla po sodiščih. Tudi če upnik dobi pravnomočno tožbo za izterjavo dolga, denarja ne more izterjati, ker je dolžnik vmes že zaprl podjetje in ustanovil novo ali pa je bankrotiral. Zelo malokrat se zgodi, da upnik poskuša sam izterjati denar. Največkrat se zgodi, da upnik proda zapadle terjatve z velikim tudi do 50 -odstotnim popustom podjetjem, ki se ukvarjajo z odkupom terjatev. Ta podjetja potem najamejo posebne izterjevalce. To pomeni, da pridejo nekega dne dvometrske ''gorile'' na dom dolžnika in zahtevajo, da ta odkupljeni dolg najprej pripozna za svojega, potem pa ga poravna novemu upniku, saj je bila terjatev odkupljena. Dokument, na katerem dolžnik pripozna nov dolg do novega upnika je ponavadi tudi potrjen pri notarju.«

Kaj pa če gre za črne posle, ki že v začetku niso bili legalni in tudi niso imeli nobene pogodbe?

»V tem primeru pridejo izterjevalci na dom dolžnika z bianco pogodbo, ki jo mora dolžnik pod prisilo in izsiljevanjem podpisati in v njej pripoznati domnevni dolg. Tudi to pogodbo kasneje overijo pri notarju, tako da je ta novi dokument, ki je plod izsiljevanja, tudi sodno izterljiv, saj je bil notarsko overjen in je povsem legalen.«

Ali je res, da delujejo v Sloveniji predvsem črnogorski izterjevalci?

»Delujejo vsi, tudi slovenski, muslimanski, albanski in srbsko-črnogorski.«

In katerih je največ?

»Največ je slovenskih izterjevalcev. Na Štajersko, denimo, Črnogorci in pripadniki drugih nacionalnosti sploh nimajo pristopa. Celjsko, Slovenjegraško, Štajersko in Prekmursko področje pokrivajo slovenski izterjevalci dolgov. Ljubljansko regijo in del Primorske ter Kranj z okolico pa pokrivajo poleg slovenskih državljanov črnogorsko-srbske narodnosti tudi tujci. Na Dolenjskem pa je izsiljevanja bolj malo.«

Kaj pa konkretna praksa. Kako je denar dejansko izterjan, kakšno je izsiljevanje samo?

»Praksa je tu zelo pestra, od znanega primera Tili, torej ugrabitve, mučenja in umora, do popolnoma neopaznih in neprijavljenih primerov, ko se dolžniki ustrašijo že na samem začetku in dolg nemudoma poravnajo. Za to vzamejo bančno posojilo s hipoteko na svoje nepremičnine. Velikokrat pa je dolg tudi veliko preplačan, saj novi znesek vsebuje tudi zelo visoke obresti.«

Pa vendarle, kako je možno, da notar overi dokument o tem, da obstaja neki dolg, ne da bi preveril, ali za tem dolgom obstaja tudi nek posel.

»Notarja posel ne zanima, on overi samo podpis na papirju, ki pripozna dolg. Lahko pa je overjena tudi prava pogodba.«

Ali to pomeni, da je pogodba v tem primeru overjena tudi na upravni enoti, ki obračuna tudi davek?

»Če jo prijavijo na občini, se plača od teh pogodb tudi davek.«

Kaj pa izsiljevanja, ki se dogajajo kar tako, ko pravzaprav sploh ni dolžnika?

»Tudi takšna so, vendar jih tisti, ki so izsiljevani, velikokrat niso pripravljeni prijaviti. Tako je takšnih le okoli en odstotek vseh prijav. Gre za primere, ko se pri lastniku lokalov zglasi tolpa in od njega zahteva, da v lokalu zaposli njihovega človeka, ki mesečno od lastnika pobere določen delež prometa.«

Za kakšne vsote gre pri slovenskih izsiljevanjih?

»Vsote segajo tudi do nekaj milijonov nemških mark.«

In kje torej v to zgodbo vstopi policija?

»Policija vstopi takoj po prijavi, ki jo poda posameznik, ki ga izsiljujejo. To stori ali zaradi samega pritiska ali zaradi brezizhodnosti položaja, ko preprosto ne more plačati zahtevanega zneska.«

In to je vse, kar policija potrebuje?

»Tako je. Policija potrebuje samo prijavo, v kateri mora posameznik povedati, kdo ga izsiljuje, zaradi česa, in za kakšen posel gre. Mi zapišemo izjavo posameznika v zapisnik in ga opozorimo tudi na posledice krivega pričanja.«

Ali ljudje izsiljevanja prijavljajo?

»Mislim, da ga premalo prijavljajo.«

Kako to veste?

»Domnevamo, da je črno neprijavljeno polje izsiljevanja večje od uradne statistike. Mislim, da je prijavljena le vsaka deseta zadeva.«

In kako policija ukrepa po prijavi?

»Če gre za hujšo obliko izsiljevanja, imamo možnost uporabe celo posebnih metod in sredstev, za kar potrebujemo nalog sodišča. Če pa se mudi, če ima pretepeni posameznik samo en dan časa, da plača denar, in zadevo prijavi, potem se odločimo za prijetje izsiljevalca. Mi namreč primemo tistega, ki pride po plačilo, torej sostorilca, in tistega, ki ga je poslal.«

In kdo so tisti, ki prijavljajo izsiljevanja?

»Na žalost so tisti, ki so najbolj pripravljeni poročati o izsiljevanjih, prav goljufi. Oni so namreč povzročili dolg s svojim goljufivim ravnanjem, potem pa denarja niso plačali.«

Ali to pomeni, da jih upniki povsem upravičeno izsiljujejo?

»Izsiljevanje ni nikoli upravičeno.«

Pa vendarle, kaj naj naredijo upniki? Kdo bo pa njih zaščitil?

»Predvsem ne smejo storiti kaznivega dejanja, kar izsiljevanje je. Upniki lahko dolžnike tožijo. Res pa je, da tudi pri nas, tako kot v vseh tranzicijskih državah, država in pravosodje še niso storili dovolj, da bi primerno in učinkovito zaščitili tudi upnike.«

Kdaj gre za izsiljevanje

Kazenski zakonik v svojem 218. členu pod pojmom izsiljevanje pravi:

  • Kdor z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, s silo ali resno grožnjo koga prisili, da kaj stori ali opusti v škodo svojega ali tujega premoženja, ali kdor na takšen način izterja dolg,
  • Enako se kaznuje, kdor z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, komu zagrozi, da bo o njem ali o njegovih bližnjih odkril kaj, kar bi škodovalo njegovi časti ali dobremu imenu, in ga s tem prisili, da v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti, ali kdor na takšen način izterja dolg.
  • Če dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena stori dvoje ali več oseb ali če je storjeno z uporabo orožja ali nevarnega orodja ali na posebej surov in poniževalen način, se storilec kaznuje z zaporom od enega do osmih let.
se kaznuje z zaporom do petih let.
Izvršitelji z visoko tarifo

Novi zakon o izvršbi in zavarovanju plačil je uvedel tudi uradne zasebne izvršitelje. To pomeni, da vsaj teoretično, upniku ni treba več najemati »goril«, da mu izterjajo dolg, in tvegati, da se bo znašel v kazenskem postopku zaradi izsiljevanja, pač pa se lahko obrne na uradnega izvršitelja.

Tako je 14. aprila 2000 začelo v Sloveniji uradno delati 50 zasebnih izvršiteljev, ki jih imenuje ministrstvo za pravosodje, nekdanjih državnih sodnih izvršiteljev pa po novem ni več. Nekdanji sodni izvršitelji, imenovali so se uradne osebe, so izvršbe in zavarovanja opravljali kot delavci sodišča, zaradi česar so bili neučinkoviti, zaostanki pa so se kopičili. Če bi tudi po novem, ko smo uskladili našo sodno prakso na področju izvršbe z evropsko, obdržali tako državne kot zasebne izvršitelje, obstaja dvom v to, ali bi vsi izvršitelji, tako državni kot zasebni, nudili enako učinkovito storitev, zato smo v Sloveniji raje uvedli samo en tip izvršiteljev, torej zasebne.

Kako torej poteka po novem postopek izvršbe?
Na podlagi sklepa sodišča o dovolitvi izvršbe sodnik imenuje zasebnega izvršitelja. Ta sklep dobita tako upnik kot dolžnik. Če je dovoljena izvršba premičnin, se sklep vroči dolžniku šele ob prvem izvršilnem dejanju. Dolžnik ima pravico ugovora, praviloma v osmih dneh, izjemoma tudi do konca izvršilnega postopka. Če tega ne naredi, je sklep takoj pravnomočen. Ne glede na to, se izvršba praviloma začne opravljati že pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, pri čemer pa upnik pred pravnomočnostjo ne more biti poplačan. Izjeme so izvršbe na denar, torej na sredstva, ki jih ima dolžnik na računih pri organizacijah za plačilni promet. V tem primeru se lahko upnik poplača pred pravnomočnostjo, razen če se dovoli izvršba na podlagi verodostojne listine.

Sodnik odredi, kakšna dejanja izvršbe naj opravi izvršitelj. Določi tudi glavnico, pripadajoče dodatke in odredi upniku plačilo predujma. Ko upnik plača predujem za stroške, se izvršilna zadeva dodeli v nadaljne delo izvršitelju, ki opravlja dejanja izvršbe ( npr. rubež, cenitev, prodajo). Naloge izvršbe mora izvršitelj opraviti brez odlašanja, v osmih do petnajstih dneh. Če pa upnik v roku, ki ga postavi sodišče, ne plača predujma, sodišče ustavi izvršbo.

Res je sicer, da vsi ti stroški na koncu bremenijo dolžnika, vendar jih socialno šibki upniki kljub temu težko pokrijejo. Če pa rubež ni uspešen, kar se zgodi, če dolžnik nima premoženja, pripada izvršitelju kljub temu 25 odstotkov cene storitev, preostali del pa dobi upnik vrnjen. Tako je celotno breme izvršbe preloženo na upnike. Zato ni odveč nasvet, naj se vsi, ki se nameravajo poslužiti izvršitelja, najprej pozanimajo o premoženjskem stanju dolžnika. Pri čemer naj opozorimo na novost, da je po novem mogoče zarubiti tudi premoženje, ki ga ima dolžnik le v posesti.

Najbolj torej burijo jezo tarife, ki jih predvideva zakon za zasebne izvršitelje. Pravzaprav gre za predujem, torej denar, ki ga mora upnik plačati še preden mu je izvršitelj tudi dejansko uspel izterjati dolg. Višino predujma določi sodišče na osnovi lastne ocene o višini stroškov, vendar pa najmanj v višini 150 odstotkov predvidenih stroškov. Prav zaradi visokih predujmov se veliko upnikov odloči, da ne gredo v izvršbo, saj jih v povprečju le slaba četrtina sploh zmore plačati predujem. Po podatkih ljubljanskega okrajnega sodišča znaša povprečna višina predujma 40 tisoč tolarjev.

Naročite se na brezplačni mesečni svetovalec "Od ideje do uspeha"
Vpišite vaš e-naslov: *