Izterjava terjatve v tujini

Ni neobičajno, da je slovenski podjetnik skrbnejši pri sklenitvi posla z drugim slovenskim podjetnikom kot pri sklepanju posla s tujim poslovnim subjektom. Glede na to, da baze tujih poslovnih subjektov o njihovi registraciji in eventualnih insolventnih postopkih običajno niso dostopne tako preprosto, kot so v Sloveniji, oziroma ne vemo, kje naj poiščemo te podatke, in tudi zaradi nepoznavanja tujega jezika mnoga podjetja pred sklenitvijo oziroma ob sklenitvi posla običajno ne opravijo osnovnega preverjanja tujega potencialnega partnerja. Ne preverijo niti to, ali potencialni partner sploh obstaja, ali je veljavno registriran, ali je solventen. Ugotavljamo, da se slovenski podjetnik tudi ne pozanima, ali bi to sploh bilo mogoče preveriti.

 

Običajno se podjetnik v takšnem primeru spusti v posel ob zavestnem tveganju neplačila oziroma neizpolnitve obveznosti s strani tujega poslovnega partnerja. Šolski primeri za to so na primer nakupi prek internetne trgovine, kjer prodajalcu že vnaprej plačamo celotno kupnino, in to brez kakršnegakoli zavarovanja. Ni malo primerov, ko na koncu prodajalec ne dobavi že plačanega blaga.

 

 

Kaj torej storiti, ko se odločimo skleniti posel s tujim partnerjem, še zlasti ko prvič stopamo v razmerje s konkretnim subjektom? Preverimo:

 

1. ali ta subjekt res obstaja in je veljavno registriran v svoji državi; ustrezna uradna dokazila lahko zahtevamo tudi neposredno od njega;

 

2. ali je zoper njega morda uveden stečajni postopek;

 

3. kakšna je njegova boniteta. Pridobitev bonitetnega poročila bo zlasti pomembna pri poslih večje vrednosti. A če izdelava bonitetnega poročila znaša na primer 150 evrov, bo posel v vrednosti 1500 evrov verjetno že dovolj visoka vrednost, zaradi katere bi pri bonitetni hiši naročili izdelavo navedenega naročila. Seveda pa je to stvar presoje posameznika.