Izvoznika slovenskih dobrot

Avtor: Vlado Kadunec | Objava: 10.02.2014

Beg možganov in delovne sile na tuje, ki smo mu priča v zadnjih letih, je predvsem posledica slabih gospodarskih razmer v naši državi. Zgodba Primoža Škerjanca in Meti Kosec je narejena iz nekoliko drugačnega testa. Ne izhaja namreč iz nuje po iskanju službe oziroma dela, ampak je preprosto posledica okoliščin in želje po novi avanturi. In tako sta se ustalila v Pragi, kjer dokazujeta, da se slovenski izdelek lahko proda kjerkoli.


Primoža Škerjanc in Meti Kosec: »Odločila sva se, da pustiva službe in preizkusiva, koliko so najine želje in zamisli po lastni karieri v kulinariki izvedljive. Čehi pa, kot sva opazila, ne poznajo slovenske hrane oziroma naših izdelkov. Trg oziroma možnosti za posel torej so.«

Če med ogledovanjem znamenitosti češkega glavnega mesta zaidete tudi do mogočne cerkve na Vinohradih, zgrajeni po načrtih Jožeta Plečnika, ne boste mogli mimo tržnice v njeni senci. Na eni od stojnic se vam bo pogled ujel na znani podobi svinjskega stegna kraškega pršuta. Na prodajnem pultu pa vam bo med steklenicami bučnega in oljčnega olja s slovenskimi nalepkami, kozarci medu in jogurta, hlebcev kravjih, ovčjih in kozjih sirov ter suhomesnatih izdelkov dokončno potrdilo, da tu nekaj diši po Sloveniji, dala še prepoznavna bela vrečka z napisom Piranska sol. Med žlobudranjem prodajalcev boste ujeli tudi kakšno slovensko besedo. Tako boste spoznali Primoža Škerjanca in Meti Kosec ali katerega od njune okoli desetčlanske ekipe sodelavcev.

 

»Najprej sva poleti 2012 začela na tržnici prodajati sama. Čehi so obotavljivo, potem pa vse raje posegali po izdelkih s slovenskih kmetij. Z eno stojnico ne bi preživela, zato sva prodajo razširila še na tri tržnice po mestu ter na priložnostne sejme in festivale hrane ter podobne dogodke. Ko sva iskala prodajalce, sva najprej poskusila z domačini, a sva hitro ugotovila, da se to ne bo obneslo; Čehi pač ne razumejo naših izdelkov, ne znajo razložiti njihove kulture in pridelave in jih kot take narediti zanimive za nakup. Pražani pa, ki jim slovenski prehrambeni izdelki in jedi niso poznani, si želijo avtentične razlage. Potem se je na oglas iz Nove Gorice oglasil Jure, ki je bil pripravljen priti k nama. Tako sva našla tudi Marico s Hrvaške. Aljaž je prišel v Prago s svojim dekletom, ki tu študira in nas je našel na facebooku. Odkrila sva še nekaj študentov, ki govorijo slovensko in jih vključila v najino ekipo prodajalcev. Nato sva odprla še delikateso in restavracijo, kjer tudi rabiva pomoč, predvsem samostojnega in inovativnega kuharja, ki me bo nadomestil pri pripravi hrane. V dobrem letu se je posel, v katerega sva vložila okoli 70.000 evrov, precej razširil in obetajoče stekel. Tako, denimo, tudi že dobavljamo sol in tartufe v tukajšnji hotel Hilton ter bučno olje v neko vegetarijansko restavracijo,« pove Primož. »Za Čehe smo privlačna eksotika, zlasti kar skuhamo, jim je bolj eksotično kot, denimo, vietnamska kuhinja,« smeje doda Meti.

 

Uresničevanje sanj

 

Z majhno restavracijo z dvema mizama in šestnajstimi stoli, ki si prostor, prežet s sproščenim domačim vzdušjem, delijo z delikatesnim prodajnim pultom, Primož uresničuje svoje mladostniške sanje. Okoli deset let je imel, ko je za rojstni dan dobil kuharsko knjigo, ki ga je prevzela. Okolica doma Škerjančevih v Velenju je kmalu zadišala po njegovih biskvitih, roladah in tortah. »Jedla jih je cela ulica, vsi v mamini službi, tete so postajale 'ljubosumne', ker so v mojih vse boljših stvaritvah dobile močno konkurenco,« se smeji Primož.

 


Nadaljevanje branja članka je dostopno samo naročnikom revije Obrtnik podjetnik! Naročite se na revijo.

Naročite se na brezplačni mesečni svetovalec "Od ideje do uspeha"
Vpišite vaš e-naslov: *