Jadranje za boljše timsko delo

Morje, natančneje, jadranje ima pomembno vlogo v življenju 39-letnega Ljubljančana Andreja Perca, sicer arhitekta in soustanovitelja uspešnega podjetja Ržišnik&Perc. Andrej se je z jadranjem spoznaval že v otroških letih, kajti njegova sestrična je imela jadrnico. No, resnejši stik se je razvil pozneje, na fakulteti.  

»V začetku devetdesetih se je na Fakulteti za arhitekturo pojavil kult jadranja. Tako so sistematično organizirali jadranje za študente. Ponavadi so najeli šest velikih jadrnic in jih krmarili od Pule do Kornatov in nazaj. Zame je to tedaj postal način preživljanja dopusta, ki je trajal vse dotlej, dokler nisem dobil otrok. Toda z ženo enostavno nisva več znala prostega časa preživeti na kopnem, zato so bili najini poznejši dopusti kar manjša polomija,« se spominja arhitekt, ki so se mu nove razsežnosti preživljanja dopusta na jadrnici vsidrale v spomin.

Nadaljevanje članka je vidno samo prijavljenim uporabnikom.

In kult jadranja je nato prenesel tudi v svoje podjetje. »Zadnjih nekaj let tako s sodelavci nekaj dni preživimo tudi na jadranju. Tako krepimo občutek timskega dela in se še bolj zbližamo. Na ljudi med jadranjem gledaš z nove perspektive. Jadrnica ne omogoča veliko intime in treba se je znati prilagoditi. Seveda pa vselej upoštevamo, da je med sodelavci tudi nekaj takšnih, ki še nikoli poprej niso jadrali. Prav zaradi tega naše skupno druženja traja le nekaj dni.«  

Ljubljančan ima Jadransko morje že kar v malem prstu, seveda pa razmišlja, da bi odplul tudi kam dlje. A želje so eno, razum mu veleva nekaj povsem drugega. »Jadran je simpatičen, ker so otoki zelo skupaj in spominjajo na jezero. Kamorkoli greš, vidiš kopno. Lažje se je orientirati. Zvečer privežemo eno jadrnico ob drugo in naredimo velik splav. Tako se družimo med sabo. Z veseljem bi rad šel tudi kam dlje, a bom na uresničitev te želje moral počakati še nekaj let.«  

Jadrnica vselej pred jahto 

Trendi v navtični industriji se pogosto menjajo – enkrat je »in« imeti jadrnico, spet drugič motorno jahto. A pri našem sogovorniku dileme na temo, kaj je zanj »in«, nikoli ni bilo in je nikoli ne bo: »Jadranje ima posebne zakonitosti, poznavanje vetra ... Na motorno jahto gledam kot na avto na vodi. V avtomobilu sem vse leto in ne vidim smisla, da bi bil še tista dva dopustniška meseca.« 

Zanimivo, da Andrej izpita za krmarja nima. Tudi zato, ker sta v njegovi družbi vedno vsaj dva prijatelja, ki jadrnico varno krmarita po Jadranskem morju. O tem, kdaj bo izpit tudi sam opravil, še ne ve natančno, kot tudi ne, ali si bo nekoč v prihodnosti privoščil tudi lastno barko. »Seveda razmišljam o lastnem plovilu, a bo pri tem še nekaj časa ostalo. S prijatelji smo se pred časom pogovarjali, da bi skupaj kupili jadranico. A smo tudi ugotovili, da imamo premalo prostega časa na voljo in bi bil nakup draga naložba. Vzdrževanje jadrnice je drago, naložba pa nesmiselna, če z morjem ne živiš vsaj dva meseca na leto,« pravi in dodaja, da je jadranje v zadnjem času postalo še dražje zaradi navitih cen zunajpenzionske ponudbe: »To pa se Hrvatom na dolgi rok ne bo izplačalo. Ljudje bodo namreč vse manj zapravljali in si raje večino stvari, ki jih potrebujejo, prinesli s sabo.« 

Jadralske anekdote 

Morjeplovce ob ljubezni do »modrine« družijo tudi številne anekdote, ki se nanje kar lepijo. Tako je tudi Andrej numudoma iz rokava vrgel dva zanimiva dogodka: »Na enem izmed skupnih jadranj s sodelavci, bilo je pred dvema letoma, so na eni izmed jadrnic po izplutju z Brača ugotovili, da nekoga pogrešajo. Fant je imel smolo, ker je šel telefonirat in na Braču ostal samo v kratkih hlačah. Seveda smo se ga usmilili, obrnili jadrnico in ga pobrali. Še iz študentskih let pa obstaja zanimiva zgodba o 16. kanalu, ki mora biti vedno prost, da se lahko posadke med seboj pogovarjajo. Ko so dekleta ugotovila, da se na tem kanalu marsikaj zanimivega sliši, je prišlo do splošne klepetalnice. Zato so nas v splitski luški kapetaniji prosili, če se lahko 'spokamo' s tega kanala, da bodo lahko ljudje normalno pluli. Klepetalnico pa smo začasno ukinili.«