Je prostitucija posel?

Prostitucija se uvršča med tri najdonosnejše dejavnosti. Več zaslužka prinašata samo še trgovina z orožjem in mamili. Po nekaterih ocenah naj bi se s prostitucijo po svetu preživljalo skoraj 48 milijonov žensk. Splošna ocena je, da se na milijon prebivalcev pojavlja približno 1500 prostitutk. Po tej matematiki je v Sloveniji 3000 prodajalk ljubezni, ki s svojimi storitvami, ki jih ponujajo od približno 38.000 do 57.000 strankam, ustvarijo deset do petnajst milijonov prometa.

Načini prodajanja

V svetu zasledimo več vrst prostitucije. Najstarejša in najmanj ugledna je pocestna prostitucija. Ni države na svetu, kjer je ne bi bilo. Težko jo je nadzirati, še težje preprečevati. Sem lahko prištejemo tudi narkomansko prostitucijo, ki je od vseh najbolj neugledna, pa tudi poceni, saj so zasvojenci pripravljeni ponujati svojo storitev v protivrednosti enega odmerka heroina.

Med najbolj priljubljenimi tudi v Sloveniji je tako imenovana mobitel prostitucija. Policija se ne vmešava, opravlja pa se po hotelskih sobah in najetih stanovanjih. V hotelih o tem uradno ne vedo nič, če pa si gost zaželi ženske družbe, se običajno lahko obrne na receptorja, natakarja ali v boljših hotelih na liftboya.

Najbolj tradicionalna in organizirana oblika prostitucije je vsekakor bordelska, ki pa je pri nas ni. Morda se temu še najbolj približajo masažni saloni, v zadnjem času pa postajajo aktualnejši jakuziji. Tovrstna podjetja so registrirana za izvajanje klasične masaže, ki pa se lahko konča na različne načine. Da si se lastniki zaščitili pred kazenskim pregonom, svojim delavkam priskrbijo potrdilo o opravljenem tečaju masaže, ki ga največkrat dobijo iz Italije ali Avstrije. Njihove oglase nadete v rubrikah »ostale storitve« ali »osebni stiki«. Zaradi nezakonitosti svojega posla so zelo previdni pri sprejemanju novih strank. Postopek je tak: klicu na mobitel sledi povratni klic in preverjanje telefonske številke, od koder je stranka klicala, šele nato dobi navodila, kje, kdaj in kako naj se oglasi. Cene storitev se gibljejo od 8000 tolarjev dalje, masaža traja od 30 do 60 minut, zaslužek med maserko in organizatorjem pa se deli na pol.

Najbolj skrita in najtežje dokazljiva v Sloveniji je barska prostitucija. Plesalke, animatorke in artistke v glavnem prihajajo iz vzhodnoevropskih držav, v barih pa občasno gostujejo tudi Slovenke. Dekleta spolne storitve po dogovoru s stranko opravljajo v hotelih in najetih sobah zunaj lokala, za svoje delo pa obdržijo polovico zaslužka.

Izkušnje policije

V Sloveniji uradnih podatkov o številu prostitutk ni, po ocenah policije pa se pri nas s tovrstno dejavnostjo ukvarja od 1500 do 2000 Slovenk. Iztok Suhadolnik z Ministrstva na notranje zadeve pravi, da lahko tej številki dodamo še 800 tujk (toliko je namreč vsako leto izdanih delovnih dovoljenj), ki se lahko v okviru zaposlovanja v različnih nočnih lokalih ukvarjajo tudi s prostitucijo. Med potencialne prostitutke pa lahko prištejemo še dvesto tujk, ki v Sloveniji biva brez urejenega statusa in so jih pripeljali lastniki omenjenih lokalov.

Za moško prostitucijo ni podatkov, predvideva pa se, da je je zelo malo, pa tudi naši policisti takšnega primera še niso obravnavali.

Slovenske prostitutke in prostituti niso podjetniki

Danes pri obravnavanju prostitucije zasledimo dva prijema, in sicer model prepovedi prostitucije ter model odprave prepovedi prostitucije. Poleg tega pa obstajajo tudi vmesni modeli, ki kombinirajo oba prijema, in sicer s policijskim in sanitarnim nadzorom ter tolerančnim območji in bordeli.

Sodišče Evropske skupnosti s sedežem v Luksemburgu je prostitucijo označilo za dejavnost, enakopravno vseh drugim gospodarskim oziroma pridobitvenim dejavnostim, v katerih izvajalec ugodi prošnji stranke v zameno za plačilo. Doslej sta prostituciji priznali status legalne gospodarske dejavnosti najprej Nizozemska in konec leta 2001 še Nemčija. Prostitutke lahko na podlagi zakonov uživajo ugodnosti, ki jih daje država – socialno in pokojninsko zavarovanje, nekoliko manj prijetno pa je plačevanje davkov in drugih obveznosti.

Konec maja je državni zbor sprejel novelo zakona o prekrških zoper javni red in mir, ki dekriminalizira prostitucijo. Vdajanje prostituciji je bilo po naših predpisih prekršek, za katerega je veljala kazen do dveh mesecev zapora. Vendar pa dekriminalizacija ne pomeni tudi legalizacije prostitucije, saj jo pri nas razumemo kot odpravo kaznivosti zvodništva in posredovanja pri prostituciji, kjer so po novem v veljavi tudi zvišane spodnje meje predpisanih kazni.

Prostitucija tako kljub dekriminalizaciji še vedno ni postala običajna gospodarska dejavnost, prostitutke ali prostituti pa ne podjetniki, čeprav je poklic prostitutke že od leta 1997 moč najti v registru poklicev pod šifro 5149.04.

Izkušnje profesionalke

Anita je stara 28 let. Moškim ponuja spolne storitve že šest let in točno ve, kaj hoče od življenja.

Bila je šele četrto dekle na poziv, ki je bila pripravljena govoriti z mano. Po iskanju prek Oglasnika in več kot dvajsetih klicih (na prvih devet se ni nihče oglasil), me je prva, ki bila pripravljena govoriti, pustila na cedilu, druga je rekla, da bo premislila, potem pa se ni več oglasila, tretja pa je rekla, da mora vprašati, ali se lahko pogovarja z novinarko. Ko sem naletela na Anito, je rekla da ni problema, ker pa je prava profesionalka in njen čas stane, mi je pogovor zaračunala po svoji ustaljeni enourni tarifi – trideset tisočakov. Pogovora ni dovolila snemati, fotografiranja pa raje sploh nisem omenila. Ker pa me je pozneje ocenila kot popolnoma normalno, je od dogovorjenega zneska vzela le polovico.

Srečali sva se v Tivoliju. Ko sem med čakanjem ugotavljala, katera od mimoidočih mladih žensk bi bila lahko Anita, sem razmišljala, da bi pravzaprav lahko bila katerakoli. Ko je sproščeno primahala po promenadi, ni ustrezala prav nobeni streotipni predstavi o dekletih na poziv – nevpadljiva zunanjost, dolgi lasje, obleka, primerna njenim letom in poletni vročini, udobni čevlji, skoraj nobenega ličila, nohti nalakirani z nevsiljivim naravnim tonom.

Ker se v zadnjem času veliko polemizira o tem, zakaj se ženske odločajo za prostitucijo, se na začetku ni bilo mogoče izogniti temu vprašanju. Ko je končala trgovsko šolo, si je najbolj želela, da bi se poročila in imela družino. Delala je kot prodajalka v enem večjih slovenskih trgovskih podjetjih in imela fanta, s katerim sta si uredila stanovanje pri njenih starših. Toda vsi njeni lepi načrti so se izjalovili, ko je fant izgubil službo.

Začetek

Pred šestimi leti se je preselila v Ljubljano, pristala v podnajemniškem stanovanju skupaj s študentko in začela delati kot natakarica. Na začetku ji ni bilo jasno, kako si lahko njena sostanovalka, čeprav je samo študentka, privošči marsikaj, česar si ona ne more. Čez nekaj mesecev, ko je imela Anita težave z delodajalcem, ki ji ni hotel plačati, ji je sostanovalka razkrila, kaj počne ob vikendih, in ji predlagala, naj se ji pridruži. Odkritje, da gre za prostitucijo, jo je popolnoma šokiralo. Dvaindvajsetletna medicinka, ki bila videti kot vzor pridnosti, je italijanskim igralniškim turistim ponujala spolne storitve. Po pol leta premišljevanja je storila prvi korak, čez eno leto pa je to postalo njeno edino delo.

Delo

Stranke, največ osem dnevno, sprejema v najetem stanovanju, z njo pa se lahko dogovorite tudi v hotelu. Stroške sobe plača gost, ki ga sicer ura običajnega seksa stane 30 tisočakov oziroma 150 evrov. Na vprašanje, kako je dosegla svojo ceno, saj se dekleta prodajajo tudi za deset tisočakov in manj, je odgovorila, da ima srečo, ker jo je v posel vpeljala izkušena sostanovalka, ki jo je naučila, da mora svoje delo in telo ceniti. Anite ni mogoče najeti za ves dan ali vikend. Pravi, da so tovrstni paketi precej tvegani, če nimaš zvodnika.

Prihodnost?

Če se ne zgodi kaj nepredvidenega, bo s tem delom nadaljevala še kar nekaj časa, saj ob njem ne čuti moralnih zadržkov. Sama si plačuje zdravstveno zavarovanje in tudi rentno varčuje pri banki in zavarovalnici. Tudi če bo prostitucija kdaj legalizirana, bo to še vedno počela na črno - le zakaj bi plačevala davke?