Jožef in Tomaž Schwarzmann – »upokojitev« do 40. leta

Avtor: Primoz Kaučič | Objava: 12.08.2005

Brata Swcwarzmann sta uspešna podjetnika s kaj nenavadnimi vizijami. Že na začetku sta se odločila, da bo njun trg ves svet in da bosta aktivno delala samo do 40. leta. Prvi cilj sta že uresničila, niti za drugega ni ovir ...



Jožefa in Tomaža Schwarzmanna spremlja podjetnost že od otroških let. Pravita, da sta želela živeti dobro, in če sta si hotela privoščiti, sta morala delati. Sprva sta pomagala očetu obrtniku, pozneje sta iskala svoje priložnosti. Tomaž je med predavanji na Fakulteti za strojništvo narisal stojalo za steklenice in ga nato pred novoletnimi prazniki prodajal na stojnici. »Tri mesečne plače sem zaslužil samo v enem mesecu,« se spominja.  

Začetna pogum in navdušenje 

Pri 23 letih je že pustil študij in z dve leti starejšim bratom sta ustanovila podjetje Rastlinjaki Schwarzmann. Z rastlinjaki sta se prvič srečala, ko sta pomagala očetu, ki je takrat kot obrtnik vzdrževal rastlinjake in jih nekaj tudi sam izdelal. Pozneje sta jih videvala med potovanjem po Evropi in odločitev je padla. Morda se sliši čudno, a danes trdita, da sta verjetno uspela zato, ker sta bila mlada in naivna.  

Ničesar nista delala po nasvetih iz učbenikov. Na hitro sta ocenila, da bosta za uresničitev ideje potrebovala 50 tisoč mark in da jima bo posel prinesel velike dobičke. Zgodilo se je drugače: potrebovala sta več denarja, dobičkov pa ni bilo. »Še danes mi ni čisto jasno, kako sva preživela prvo leto leto,« pravi Jožef in dodaja: »Ko se enkrat odločiš, ni več poti nazaj. V obstoječem položaju se pač moraš znajti.« Po njunih besedah sta bila na začetku odločilna pogum in navdušenje. Tej formuli sta se že davno odpovedala. Danes projekte bolje načrtujeta in sta pripravljena manj tvegati.    

Ponosna na proizvodnjo

Nadaljevanje članka je vidno samo naročnikom.

V podjetju Schwarzmannovih so lani izdelali za 570 milijonov tolarjev rastlinjakov. Trideset odstotkov prihodkov so ustvarili z izvozom v države na ozemlju bivše Jugoslavije, Evropske unije in v Avstralijo. Po besedah podjetnikov izdelava rastlinjakov tehnično ni tako zahtevna, kot je zahtevna logistika. Večina materiala je iz uvoza, vse je treba kupovati v velikih količinah. Podjetje, ki šele začenja, se vrti v začaranem krogu. Dokler nima naročil, ne more kupovati materiala po sprejemljivih cenah, s tem pa ne more biti konkurenčno. In če ni konkurenčno, nima naročil. Sama sta bila v začetnih letih prisiljena kupovati cevi za konstrukcije od tujih konkurentov po trikrat višjih cenah od tržnih.   Proizvodnja je čedalje manj priljubljena, lastniki podjetja selijo v države s cenejšo delovno silo. Brata Schwarzmann sta ponosna na to, da njuno podjetje izdeluje, ne samo prodaja. »Trdiva, da se v Sloveniji dela bolj kakovostno kot v tujini. To sva ugotovila, ko sva uvažala surovine iz Italije, Danske, Nemčije in drugod. Vedno sva bila razočarana nad točnostjo dobav iz tujine. Poleg tega so vedno nastopile težave, kadar je bil izdelek neserijski,« pravi Tomaž Schwarzmann o izkušnjah s tujimi podjetji.  

Proizvodnja se jima še vedno zdi zanimiva poslovna dejavnost, če se je lotiš na pravi način. Zanju se resna proizvodnja začne z lastnim razvojem in z močno ekipo tehnikov in se konča s storitvami z višjo dodano vrednostjo. Zadnji dve leti se preusmerjajo v proizvodnjo zahtevnejših in dražjih objektov, kjer prevzamejo celoten posel, od izdelave projekta do postavitve objekta in pridobitve uporabnega dovoljenja. Izdelujejo čedalje več vrtnih centrov, ki stanejo od 200 tisoč evrov naprej, in velikih rastlinjakov.  

Poleg tega proizvodni program širita s povsem novimi izdelki, kot so denimo industrijski šotori. Trg za šotore je bistveno večji kot za rastlinjake, zato si obetata močno povečanje prodaje. Prvi rezultati so izjemni. »Letni načrt, ki smo ga za šotore zastavili decembra lani, bomo presegli za 100 odstotkov,« trdi Tomaž po samo šestih mesecih prodaje. Skrivnost je v močnem trženju. Te velike in drage objekte tržijo podobno kot izdelke za široko porabo. Recepta tu ne bomo izdali, ste pa lahko o tem v Podjetniku prebrali že desetine člankov.

Najina največja napaka

Tomaž: »Na začetku sva precenjevala tuja podjetja v naši dejavnosti. Morala bi se zavedati, da znamo tudi mi delati enako dobro. Jezi me tudi, da sem včasih preveč poslušal starejše ljudi, ki so pripravljeni zelo hitro kritizirati tvoje ideje. Vsak bi ti rad solil pamet. Če bi še enkrat začel, ne bi več poslušal ljudi, ki nimajo sami nič pokazati.«

Jožef: »Izpostavil bi, da sva bila premalo pozorna do neznanih kupcev, posebej na Hrvaškem in v Srbiji. Tam imava nekaj velikih dolžnikov, stvari se še zdaj vlečejo po sodiščih.«
Pričakujeta, da bodo v prihodnjih letih večino prihodkov ustvarili s prodajo industrijskih šotorov in ne več rastlinjakov. Zato sta podjetje pred kratkim preimenovala v Schwarzmann konstrukcije.    

»Upokojitev« do 40. leta 

Nekdaj je v Ljubljani deloval velik proizvajalec rastlinjakov Agrostroj. Iz njega je pozneje izšlo več manjših podjetij, ki pa niso doživela velike rasti. Kako je uspelo bratoma Schwarzmann, ki sta začela iz nič? Jožef pravi, da so bile ključne tri stvari. Prva je bila delitev dela. Tomaž je prevzel proizvodnjo, Jožef trženje. »Z delitvijo dela sva že takoj na začetku presegla organizacijo povprečne obrtne delavnice,« trdi Jožef. Druga ključna točka je bila odločitev, da bo njun trg ves svet. Še preden sta začela delati, jima je bil slovenski trg premajhen. Danes izvažata rastlinjake celo v Avstralijo.  

Tretji ključni dejavnik uspeha je bila njuna vizija, da bosta aktivno vsakodnevno delala samo do 40. leta. Potem se želita umakniti iz vsakodnevnega dela. Podjetje sta razvijala s tako hitrostjo, da bosta cilj lahko uresničila. »Nekoč me je nemški poslovni partner na praznovanju svoje 60-letnice poučil, kako moram voditi podjetje, da bom uspešen kot on. Toda on je pri šestdesetih letih še vedno delal več kot 12 ur na dan in je bil edini vodja v podjetju. Jaz si sebe čez dvajset let nikakor ne more predstavljati v taki vlogi,« pravi Jožef. In doda: »Mnogi ljudje govorijo, kako ljubijo svoje delo, toda zame je delo še vedno samo delo, to ni konjiček.« 

Podjetnika podjetje že pripravljata na svojo »upokojitev«. V naslednjih dveh letih ga želita profesionalizirati in dvigniti na višjo organizacijsko raven. Želita prerasti klasično družinsko podjetje. »Kolikor sem zasledil v strokovni literaturi, ima družinsko podjetje prednosti v zgodnji fazi razvoja, ko je podjetje še majhno. Pozneje mora preseči družinske okvire in se profesionalizirati,« pojasnjuje razloge za strateško odločitev Jožef. Zaposlila sta že tehničnega direktorja, čez dve do tri leta bosta zaposlila še managerja.

Najina formula za uspeh

»V nasprotju s konkurenco sva se odločila za proizvodno dejavnost, ker sva bila in sva še vedno prepričana, da se v Sloveniji dela dobro oziroma velikokrat bolje kot v razvitih evropskih državah.«
O tem, kaj bosta počela po prihodu managerja, še nimata natančne predstave. Morda bosta nekoč podjetje prodala, morda bosta ostala samo lastnika. Vesta samo eno: podjetja ne gradita za otroke, čeprav jih imata vsak po tri. Pravita, da je predaja podjetja otroku strašna obremenitev in nevarnost za tragedijo in razočaranje. Bolje je, če otrokom omogočiš izobraževanje, kot da jih obremeniš s podjetjem. »Podjetje bi predal otroku samo pod enim pogojem: če bi se eden od najinih otrok dokazal z večletnim delom v drugem podjetju, nato pa pokazal željo po vodenju najinega podjetja. Samo v tem primeru bi ga zaposlil kot direktorja,« pravi Jožef Schwarzmann.    

Najboljše ideje pridejo iz neformalnih pogovorov 

Tomaž in Jožef Schwarzmann se imata za mehka voditelja. Prisegata na prijateljske odnose z zaposlenimi in pregledno poslovanje.  

»Predvsem starejši podjetniki so nezaupljivi do svojih sodelavcev, od sebe ne upajo dati nobenih informacij, posebej ne finančnih. To je nesmiselno, kajti ključni sodelavci morajo poznati vse številke, sicer ne morejo delati,« pravita o svojem načinu dela.  

Tomaž iz lastnih izkušenj zagotavlja, da na neformalnih pogovorih s sodelavci, največkrat zunaj podjetja v prostem času, padejo najboljše ideje. Če podjetnik zna vzdrževati tak odnos s sodelavci, je to vir najboljših zamisli. »Ko sva v podjetju iskala komercialista, si nobenega zaposlenega nisva mogla zamisliti v tej vlogi. Pa so nama zaposleni sami rekli, kdo bi bil pravi človek za to delo. Poslušala sva jih in se je obrestovalo. Ta komercialist dosega take rezultate, da smo vsi zadovoljni,« pravi Tomaž.  

Prepričana sta, da bo podjetje ohranilo dušo tudi po tem, ko bo v njem prevzel vajeti novi direktor. Navsezadnje, od njega bosta to celo zahtevala. V represivne metode, toga pravila in strog nadzor nad zaposlenimi preprosto ne verjameta. »S prijatelji, ki delajo v drugih podjetjih, ugotavljamo, da dosegajo podjetja, ki imajo sisteme nagrajevanja razdelane do najmanjše podrobnosti, zelo čudne rezultate. Zaposleni v teh podjetjih delajo samo tiste naloge, ki jim prispevajo k višji plači. Vsega drugega se otepajo,« pravi o svojih opažanjih Jožef.  

Brata Schwarzmann sta v marsičem netipična podjetnika. Podjetje sta ustanovila iz želje po denarju in lažjem življenju, nasvetov strokovnjakov nista vedno upoštevala, v nadaljevanju študija sta videla zapravljanje časa. V podjetju ne preživljata celih popoldnevov in pri 40. letu starosti se nameravata upokojiti. A kljub vsemu sta uspešna.


 

IZKAZNICA PODJETJA
 

Podjetje: Schwarzmann konstrukcije (prej Schwarzmann rastlinjaki); Schwarzmann (Hrvaška)
Kraj: Polhov Gradec, Zagreb
Dejavnost: proizvodnja plastenjakov, steklenjakov, vrtnih centrov in industrijskih šotorov
Zaposleni: 28 redno in 15 pogodbeno; na Hrvaškem imajo 6 redno zaposlenih
Trgi: Slovenija 70 %, Hrvaška, Avstrija, Češka, Poljska, Madžarska... 

IZKAZNICA PODJETNIKOV 

Podjetnika: Tomaž Schwarzmann, 35; Jožef Schwarzmann, 37
Izobrazba: Tomaž je strojni tehnik, Jožef je ekonomist
Konjički: Tomaž kolesari, hodi na okoliške hribe, igra squash in predvsem uživa v fizičnem delu. Če je treba skopati jarek, bo raje vzel sam v roke kramp, kot da bi poklical stroj. Jožef uživa v jadranju in fitnesu. Preden je zbolel za revmatizmom, se je ukvarjal tudi z drugimi športi.  




ADUTI 

* Podjetje vse od leta 1994 dosega trdno rast prodaje. Izjema je bilo le leto 2004, ko so začeli uvajati nove programe. 
* Lasten razvoj in proizvodnja, ki jo nadgrajujejo s storitvami z višjo dodano vrednostjo. 
* Lastna blagovna znamka. 
* 30 odstotkov prihodkov ustvarijo z izvozom. 
* Pri 35 oziroma 37 letih starosti, imata podjetnika 12 let podjetniških izkušenj.




Naročite se na brezplačni mesečni svetovalec "Od ideje do uspeha"