Kakšen je dober davčni sistem?

Avtor: Jože Vilfan | Objava: 08.11.2004

Z davčnim svetovalcem Ivanom Simičem smo se pogovarjali o logiki slovenskih dacarjev in o tistih točkah iz nove davčne zakonodaje, ki bodo zadevale vse podjetnike.



Ivan Simič je davčni svetovalec, predsednik društva davčnih svetovalcev, direktor Davčnoizobraževalnega inštituta iz Ljubljane in zelo glasen sogovornik države o davčnih zadevah. Je večinski lastnik v davčnem svetovalnem podjetju Simič & partnerji, ki se po franšizni logiki povezuje z davčnosvetovalnimi in računovodskimi podjetji po Sloveniji in tako gradi sistem, ki je dober partner davčnim svetovalcem drugod po Evropi, na primer, kadar želi kako podjetje v Evropi poiskati v Sloveniji zanesljivo podporo za podružnico ali podjetje. Sicer pa pravi, da čaka na trenutek, ko se bo njegovo znanje res lahko izkazalo in ko bo vedno več podjetij hotelo imeti »bilance, kot se spodobi« - lepe oblike in z vsemi komentarji.  

Pogovarjala sva se o logiki slovenskih dacarjev in o tistih točkah iz nove davčne zakonodaje, ki bodo zadevale vse podjetnike.  

Gospod Simič, povsod se hvalimo, da smo stopili v Evropo - ali to velja za davke?

Nadaljevanje članka je vidno samo naročnikom.

Deloma da. Še zmeraj pa pogrešam celovito primerjavo naše davčne zakonodaje z davčnimi zakonodajami drugih evropskih držav. Vsi primerjajo le posamezne davke. Na primer, nekdo primerja samo zakon o dohodnini, drugi samo kapitalske dobičke, tretji samo davek od dobička pravnih oseb in tako naprej. Morali pa bi vzeti celotno zakonodajo in primerjati celotno logiko oziroma učinke.  

Mi imamo na primer 50-odstotni davek na kapitalske dobičke (upoštevam akontacijo in poračun dohodnine), Slovaki pa 19-odstotnega, kar se mi zdi bolje. Menim namreč, da bi bilo boljše, če bi obdavčili kapitalske dobičke, na primer s 30 odstotki, in spodbudili ljudi, da bi razliko porabili v Sloveniji in s tem povečali priliv od DDV-ja. Na koncu bodo ljudje bolj zadovoljni, država pa bo tudi imela več. Naj ljudje ostanek porabijo tudi za drage in nenujne stvari, kot so jahte, naj na to plačajo davke, naj jih imajo v slovenskih marinah, naj tu plačujejo prispevke in tako dalje. Zdaj pa sistem sili ljudi k razmišljanju, kako bi denar skrili, nekateri pa si preprosto ne želijo imeti kapitalskih dobičkov.  

S stališča podjetništva je zanimivo vprašanje, ali država priznava olajšave za naložbe v nova podjetja. To bi bila rešitev, ki bi pri nas spodbudila na primer razvoj poslovnih angelov. Se bo na tem področju kaj zgodilo? 

Ne, nič se ne bo zgodilo. Če kot fizična oseba vložim v poslovni načrt oziroma podjetje dveh podjetnikov, pri dohodnini nimam nobenih olajšav, razen če ne gre za naložbe v ustanove, ki se ukvarjajo s humanitarnimi, kulturnimi, znanstvenimi, vzgojno-izobraževalnimi, športnimi, ekološkimi ali verskimi dejavnostmi. Podobno velja za naložbo podjetja. V razpravah pred sprejemom novega zakona o dohodnini sem zagovarjal mnenje, da bi morala država tako naložbo priznati kot olajšavo v vsej višini. Če se bo novo podjetje razvijalo, bo zaposlilo ljudi, doseglo dobičke in tudi meni vrnilo naložbo. Država bo torej imela veliko korist od take politike, končno bom pa tudi jaz, ko bom dobil povrnjeno naložbo, imel prihodek, za katerega bom moral plačati dohodnino. Če pa bi pri taki naložbi izgubil denar, bi pač vsi morali sprejeti dejstvo, da ne morejo biti vsi posli uspešni. 

Toda odgovor države na take predloge je bil ta, da bi taka ureditev pomenila katastrofo, ker potem nihče ne bi plačal davka na dobiček. Toda s tem se ne strinjam, ker mislim, da bi vlagal vedno le določen krog ljudi. Večina ljudi bi plačala »tistih« 50 odstotkov davka in dohodnine. Zakaj torej država ne bi spodbujala naložb? 

Američani darujejo na primer dva milijona dolarjev kaki fundaciji. Najbrž zato, ker jim davkarija to prizna. V bistvu pa gre za naložbo, pri kateri država prispeva polovico ali celo manj (odvisno od davčnih stopenj). Od dveh milijonov prispeva enega podjetnik in enega ali manj država. Pri nas ni pogumnega politika ali ministra, ki bi zagovarjal tak predlog.  

Pravzaprav gre za sestavino demokracije. Ameriška rešitev, če jo prav razumemo, pomeni, da država prepušča določene pomembne naložbene odločitve posamezniku. 

Ja, očitno to rešitev spremlja še nekaj drugih. Najbrž gre potem za določene stvari manj sredstev iz državne blagajne in država prepušča razvoj neposrednemu financiranju. To pa spet pomeni, da morajo tisti, ki potrebujejo denar, dokazati, da so koristni. To je velik miselni preskok.  

Torej bi lahko država z zanjo navidezno slabšimi rešitvami dosegla več, pobrala več davkov? 

Pri davkih je treba razumeti, kako bodo ljudje določene rešitve sprejeli in kako se bodo odzvali. Računalniki pripravljavcev zakonov računajo idealne rešitve brez odmikov in odzivov davčnih zavezancev. To pa je daleč od resničnosti. Kot da bi računal na to, da bom imel, če podvojim ceno storitev, dvakrat večje prihodke, toda to ni res. Verjetno ne bi mogel obdržati vseh strank.  

Kaj ljudje doživljajo kot največjo napako pri nas

Kot prvo davek na plače. Uvedli so ga začasno, a je ostal. Motijo jih tudi visoki prispevki na plače, predvsem pa prispevki nad določenim zneskom. Morali bi določiti, da nad 600.000 bruto plače ni več prispevkov, temveč samo dohodnina, kajti zaposleni od tega nima nič. Prispevki pri visokih plačah namreč ne vplivajo na pokojnino, ker je ta omejena. Tretjič, namesto 25-odstotnega davka od dobička, pri katerem se upoštevajo številne olajšave, bi raje imeli manjši davek od dobička brez olajšav - na primer 20-odstotni davek. Tako bi bilo za vse laže, ker pri razlaganju olajšav prihaja do velikih dvomov. Država pa bi dobila enako ali celo več. In končno, 50-odstotna stopnja pri dohodnini je previsoka. Poznam ljudi, ki nehajo delati samo zato, ker ne želijo priti v višji dohodninski razred. Mislim, da bi morala biti največja obdavčitev pri dohodnini 35 do 50 odstotkov. Ljudje bi potem veliko raje delali in prijavljali vse prihodke in zaslužek države bi bil enak. To si upam trditi, ker vem, kako ljudje razmišljajo.  

Ljudi motijo tudi rešitve, ki predpisujejo, da nekdo ne more biti direktor, ne da bi bil zaposlen, oziroma da se vsa plačila, ki jih prejme kot direktor, štejejo kot prejemek iz zaposlitve. To je krivično do ljudi, ki imajo več podjetij in na splošno gre za omejevanje podjetniške svobode. Ne vem, zakaj to državo moti, saj so taki direktorji vendarle nekje zaposleni in plačujejo prispevke, če pa plačujejo nižje prispevke, bodo pač imeli nižje pokojnine. Plačujejo pa tudi davek od dobička in dobiček porabijo v Sloveniji. In smo spet pri porabi ...

Vroči davki

Avtorski honorarji
- Pri avtorskih honorarjih se bo olajšava znižala s 40 na 10 odstotkov.
- Če je nekdo zaposlen v podjetju, ne more ob plači dobiti še avtorskega honorarja z vsemi ugodnostmi, temveč se bo štelo, da gre za prejemek iz zaposlitve.
- Nekaj časa je bilo sporno, ali je predavanje avtorsko delo. Zdaj to ni sporno, ni pa jasno, ali bodo avtorska dela, ki se izvajajo kot storitve (predavanje, pisanje programske opreme), obremenjena še z dodatnimi davki – čakamo na morebitne nove zakone.

Pogodba o delu
- Glede olajšave je izenačena z avtorsko pogodbo (torej 10 odstotkov olajšav), vendar se od pogodbe o delu obračunava in plačuje poleg dohodnine še 25-odstotni posebni davek na določene prejemke ter pavšala za PIZ in zdravstvo.

Odvisno in neodvisno razmerje
- Če kak s.p. dela za d.o.o. in je pri tem zelo odvisen (gre za izključnega naročnika, vodi ga človek iz d.o.o., videti pa je, kot da vsa dela izvaja d.o.o.), se šteje, da gre za odvisno razmerje in se bodo njegovi prejemki šteli za prejemke iz zaposlitve.

Direktor po pogodbi
Če nekdo opravlja funkcijo direktorja od zunaj po pogodbi o poslovodenju, se bodo njegovi prejemki šteli za prejemke iz zaposlitve.

Kapitalski dobički
Obdavčitev kapitalskih dobičkov bo za večino ljudi taka, kot je zdaj: 30-odstotna akontacija dohodnine in morebitni poračun v letni dohodnini, če gre za dobičke, ustvarjene s prodajo pred triletnim rokom. Ob prodaji po treh letih od nakupa ni davčnih obveznosti, razen za tiste, ki imajo več kot 60-milijonski delež v družbi, ki ima več kot 200 milijonov kapitala. Pri njih bo morebitni kapitalski dobiček obdavčen ne glede na rok lastništva.

Bonitete
Zasebna uporaba službenega prenosnega telefona bo avtomatično pomenila boniteto v znesku 3000 tolarjev, zasebna uporaba avtomobila pa pomeni mesečno boniteto v višini 1,5 odstotka tekoče vrednosti avtomobila (zdaj 2 odstotka). Če človek zasebno prevozi manj kot 500 kilometrov, bo boniteta samo polovica tega, če pa bo podjetje plačevalo gorivo, se bo boniteta povečala za 25 odstotkov.

Zamudne obresti
Zelo pomembna je odločba ustavnega sodišča s 23. septembra, da tečejo zamudne obresti od dneva izvršljivosti davčne odločbe. Do zdaj je bilo tako, da je na primer davčni organ v pregledu leta 2003 odkril, da leta 1999 nekdo ni plačal, denimo, pet milijonov davka od dobička pravnih oseb, in so mu naložili zamudne obresti od 30. 4. 2000. Zdaj bodo lahko zamudne obresti zaračunali šele od takrat, ko bo odločba postala izvršljiva, kar je praviloma 30. dan po prejemu odločbe.

Naročite se na brezplačni mesečni svetovalec "Od ideje do uspeha"