Podjetnik logo
 

Kako se pogovarjamo

Avtor: Bojana Košnik | Objava: 10.05.2001

Pogovor je osnovni obred vseh večjih in manjših srečanj, od zasebnih do poslovnih, a tudi veščina, za katero veljajo določena pravila.



Še danes, čeprav so minila že štiri stoletja, odkar je Dubrovčan Beno Kotruljenič napisal pomembno delo - O trgovini in popolnem trgovcu (Benetke 1573), so nekatere njegove misli aktualne in pridejo prav slehernemu poslovnemu človeku: "Res je, da pameten človek ne bo vedno molčal, temveč bo govoril na pravem mestu in ob pravem času, kot pač predmet pogovora zahteva. Predvsem moraš biti pozoren na pet stvari. Najprej pomisli, kaj boš rekel, ker ne smeš govoriti o stvareh, ki nimajo zveze s prej omenjenim, niti neumestnih ali grdih stvari ne smeš govoriti, tudi praznih, nesramnih ali takih, ki se ne spodobijo tvojemu položaju ne..." In še bi ga lahko citirali in skoraj v vsem bi mu morali pritrditi.

Spretnost ustnega izražanja ima zelo dolgo tradicijo. V stari Grčiji in Rimu so negovali govorništvo kot posebno veščino, in če ste jo zares dobro obvladali, je bila vaš ugled zelo visok. Nekateri imajo to lastnost že prirojeno, vendar se govorništva lahko tudi naučimo, in v nekaterih državah in njihovih šolah to tradicijo govorništva zelo negujejo in tudi poučujejo ljudi.

Konverzacija je v sodobnem svetu najbolj razširjen in nujen način človeškega komuniciranja. To je nekakšen obred vseh večjih in manjših srečanj, vendar prav ta način lahko pripelje do velikih napak, ki jih je zelo težko popraviti, lahko pa nas pripelje do posmeha ali pa obtožb in neprijetnih nesporazumov. Želja, popraviti te napake, nas včasih zapelje v nove težave, zato je pogovor za sramežljive, introvertirane in negotove osebe včasih prava muka.

Verjetno se je že vsak od nas znašel v položaju, za mizo, v dvorani ali drugod, ko je med sogovorniki zavladala mučna tišina, ko zmanjka primernih tem, zato je zelo pomembno, da se tako gostje kot gostitelji pripravijo na posamezne dogodke in da pri družabnih dogodkih mislijo o sestavi družbe, ki bo omogočila, da pogovor teče.

Nekaj osnovnih pravil

Težko je iz rokava stresti dober nasvet, a naj vas vendarle spomnim na nekaj pravil. Bodite pozorni in spremljajte potek razprave, naučite se poslušati , ne segajte v besedo, ne govorite v en glas. Ne govorite ne prepotiho ne preglasno, izogibajte se ostrim konfrontacijam, ne vztrajajte za vsako ceno pri svoji "absolutni resnici". Ne zvišujte tona in nikoli ne grozite sogovorniku.

V pogovoru bomo sodelovali samo, če smo poklicani, ali kadar se za to pokaže prava priložnost. Vendar moramo položaj dobro presoditi. Interes za vsebino oziroma pozornost do tistega, ki govori, bomo pokazali tudi drugače, vendar morajo tudi tisti, ki govorijo, paziti, da ljudi ne mučijo s temami, ki jih ne poznajo ali ki jih ne zanimajo.

Če govorimo s taktom in pravo pozornostjo, to ni le izraz vljudnosti, temveč tudi kazalec morebitnega uspeha; če kdo govori o neki tezi, lahko to stori z entuziazmom in gorečnostjo, vendar ne sme nikoli pozabiti na tenkočutnost. Vsekakor je priporočljivo, da se izogibamo temam, s katerimi predstavimo samo svoje poglede, da ne žalimo tistih, ki ne sprejemajo naših tez, in tistih, ki se ne strinjajo z našim razmišljanjem. Tisti, ki se obnaša grdo in žaljivo, ni le slabo vzgojen, temveč je lahko to maska, za katero se skriva negotovost.

Teme pogovora povedo tudi veliko o tistem, ki jih začne, o njegovi osebnosti, informiranosti, izobrazbi in področjih, ki ga zanimajo. Vsekakor velja, da ni potrebno pretirano izkazovanje našega znanja. Nikoli ne smemo pozabiti, da se moramo vselej izogibati vprašanjem, ki bi lahko pripeljala do škandala ali drugače škodila sogovornikom ali celo gostitelju, saj bi jih s tem pripeljali v nezavidljive položaje.

Kar predstavljajte si tak položaj: v družbi, kjer zelo slabo poznamo navzoče (šele predstavljeni so nam bili), se hočemo predstaviti kot oseba, ki je zelo dobro informirana, ki veliko ve o dogajanjih okrog nas, in z vsemi močmi napadamo neko ustanovo in to z najgršimi obsodbami. Ne vemo pa, da je v tej družbi prisoten predstavnik te ustanove in to spoznamo šele na koncu ali pa v trenutku, ko nas je nekdo opozoril, da le nismo tako pravilno obveščeni kot hočemo prikazati. Prav tako velja za ogovarjanje posameznih oseb. Bodimo vedno previdni, nikoli se ne ve, ali je morda prisoten kdo od prijateljev ali znancev osebe, ki jo prav pogumno hitimo očrniti. Bolj priporočljivo je imeti na zalogi kakšno lepo besedo kot pa klevete. Pretiravanje v drugi smeri (pretirana hvala) pa prav tako ni dobro in mora biti v okviru pravih meja, saj se kaj hitro pokaže za neokusno in neiskreno.

Naj ste še tako zanimiv, inteligenten in duhovit sogovornik, pustite tudi druge, da pridejo do izraza. Pomagajte in opogumite bolj sramežljive sogovornike. Morda pa imajo ljudje, ki so manj briljantni od vas, tudi kaj zanimivega povedati. Vselej bodite previdni, kajti vedno se lahko v družbi najde kdo, ki veliko bolje od vas pozna stvari, o katerih govorite, saj si moramo pošteno priznati, da nismo strokovnjaki prav na vseh področjih.

Šale, besedne igre in lepe zgodbe so v vsaki družbi dobrodošle, vendar je prav tu potrebno imeti pravo mero. Ni vsaka šala za vsako družbo. Torej dobro premislimo, preden kaj spregovorimo, saj s šalo ali besedno igro ne smemo prizadeti dostojanstva našega sogovornika.

Če smo v vlogi gostitelja, je prav, da povabimo tudi tiste, ki znajo ogovoriti in razveseliti družbo. Vendar raje ne vabimo tistih, ki hitro zaidejo v nevarne vode monologov.

Če se smejemo stvari, ki je smešna, je to naravno. Lahko se smejemo brez zavor, a vseeno ne preglasno, kot bi se rogali, saj lahko smeh s tem preide že v vulgarne vode. Za smeh pa velja, da mora biti zdrav. Vsi ljudje niso sposobni nasmejati drugih. Zaradi tega ne vztrajajmo za vsako ceno, saj nas tudi taki "nasilni" poskusi kaj hitro zapeljejo v vulgarnost.

Nekateri tudi mislijo, da lahko z vpitjem in gestikuliranjem naredijo vtis na sogovornike. Včasih jim celo uspe zadržati pozornost poslušalcev, ki sicer izkazujejo priznanje velikemu govorniku, vendar ga niso čisto dobro razumeli, v tem primeru je vizualni učinek dosežen, veliko bolj osiromašen pa je duhovni.

La Bruyerjeva misel (citat: Guide du protocole et des usages, Stock Paris 1991, str. 181), da je veliko siromaštvo za nas, če nimamo pravega duha za lepo govorjenje, še večje pa, če nimamo dovolj razuma, da bi znali biti tiho ob pravem času, je torej res odlična in nam marsikaj pove.

Kaj pa poslovni pogovori?

Tudi pogovori na sestankih imajo svoja pravila, zato si poglejmo nekaj nasvetov za vodenje poslovnega pogovora.

Sogovorniku vedno glejte v oči in imejte veder obraz, sem ter tja ga ogovorite s priimkom oziroma imenom. Nikoli pogovora ne začenjajte z negativnimi predznaki, kot so: "Se opravičujem, oprostite, ker vam bom vzel malo časa, saj ne zamerite, če spregovorim, moje dolgoletne izkušnje nedvomno potrjujejo...". Nikoli ne omalovažujte sogovornika in ves čas bodite vljudni, na sogovornikove pripombe ne odgovarjajte ironično ali sarkastično. Če sogovornik govori z vami vzvišeno, ostanite mirni in mu ne vračajte enako, saj se ob tem spustite na njegovo raven.

Pri malenkostih bodite popustljivi, bistvenim vprašanjem pa posvetite pozornost in ostanite potrpežljivi, poskusite pojasniti, zakaj ne morete sprejeti sogovornikovega stališča. Ne bodite dolgovezni, naučite se razlikovati bistveno od nebistvenega. Nikoli se ne prilizujte avtoritetam, vendar spoštujte njihov družbeni ugled. Vedno pazite, da se nestrinjanje ne sprevrže v prepir ali celo spor, olikano vedenje ohranite do konca, za jezo v poslovnem življenju ni prostora. Ko je pogovor končan se vljudno poslovite, vendar se na koncu nikoli ne opravičujte z besedami, kot so "Oprostite, ker sem vas motil", "Opravičujem se, ker sem vam jemal dragoceni čas", ker se to pravemu poslovnežu ne spodobi.

Naročite se na brezplačni mesečni svetovalec "Od ideje do uspeha"
Vpišite vaš e-naslov: *