Kakovostno izobraženi ljudje so naša prihodnost

Avtor: Janez Škrlec | Objava: 08.08.2012

Po predvidevanjih naj bi leta 2020 potrebovalo visokošolsko izobrazbo 34 odstotka zaposlenih. Danes jih ima v Evropi takšno izobrazbo le 26 odstotkov, v ZDA 41, na Japonskem 44 in 50 odstotkov v Kanadi.



Evropska komisija želi v prihodnje postaviti visoko šolstvo bližje središču evropske politike. Morda je predlog Evropske komisije za 80-odstotno povečanje sredstev programa Erasmus (predlog je 19 milijard evrov) za vse prvi znak strateškega premika visokega šolstva. Nobenega dvoma ni, da sta človeški kapital in produktivnost neposredno povezana; ekonometriki so to empirično potrdili. Po podatkih OECD je javna korist štirikrat večja od stroškov visokega šolstva. Zlasti vlaganja v kakovost imajo večje učinke kot vlaganja v obseg visokega šolstva. Samo kakovostno izobraženi ljudje lahko prispevajo k izhodu iz trenutne gospodarske krize.
 
Vpetost v regionalni razvoj
 
Kakovost in relevantnost znanja sta strateško najpomembnejši temi evropskega visokega šolstva, ki se lahko razvijata le v simbolnem trikotniku znanja, se pravi v interakciji med poučevanjem, raziskovanjem in podjetništvom oziroma družbo nasploh. Univerze in visokošolske institucije nimajo ključne vloge le pri ustvarjanju, temveč tudi pri prenosu znanja. Znanje je družbeno konstruirano in ne nastaja izolirano od družbenih procesov.
 
Ob razpravah o ukrepih v finančni krizi se moramo zavedati globalnega konteksta, kjer je inovacijski razkorak med Evropo in ZDA, Japonsko ter hitro se razvijajočimi gospodarstvi vedno večji. Tudi zato mora biti visoko šolstvo bolj povezano z regionalnim in nacionalnim razvojem. Enega boljših primerov povezovanja lahko vidimo na Finskem. V Koebenhavnu je več razpravljavcev izpostavilo, da bi morale biti univerze večji spodbujevalec regionalnega razvoja in da je v visokošolskih politikah premalo dimenzij regionalnega in prostorskega razvoja. Politike iz področij visokega šolstva, znanosti in prostora so med seboj premalo koordinirane. Univerze, pa tudi vlade, bi morale v večji meri uporabljati koncept regionalne pametne politike, ki temelji na primerjalnih prednostih regij ter partnerskem sodelovanju. Zato bi se morale univerze še bolj odpreti dialogu s civilno družbo, tudi pri oblikovanju študijskih kurikulov in iskanju zaposlitvenih možnosti za diplomante. Pogosto izpostavljena t.i. tretja naloga univerz (poleg poučevanja in raziskovanja sodelovanje z družbo) postaja sestavni del procesa poučevanja in raziskovanja.

Nadaljevanje branja članka je dostopno samo naročnikom revije Obrtnik podjetnik! Naročite se na revijo.

Naročite se na brezplačni mesečni svetovalec "Od ideje do uspeha"
Vpišite vaš e-naslov: *