Kandorfer

Aleš Kandorfer je stopil v svet podjetništva kot vsak drug začetnik. Pri vsem skupaj ni bilo nič takega, kar bi lahko napovedovalo kasnejši uspeh. Leta 1989 je ustanovil podjetje Kandorfer in se kot eden prvih v nekdanji Jugoslaviji pričel ukvarjati s hladilno tehniko. Podjetje je sklepalo posle po vsej državi, kar je bilo morda celo lažje, kot se sliši na prvi mah. Resda so takrat v Jugoslaviji izdelovala hladilne sisteme tri velika podjetja, vendar pa zaradi monopolnega položaja že dolgo niso sledila evropskim trendom in zahtevam kupcev. Aleš preprosto pravi: »Povozil jih je čas.«

Največji v Sloveniji

»Takrat sem imel priložnost opremljati trgovine, kjer se je pokazala možnost za vnos novih tehnologij na naš trg. Začel sem iskati tujega proizvajalca in izbral italijansko podjetje Criosbanc. Izbira je bila povsem naključna. Med goro prospektov najrazličnejših proizvajalcev so mi bili njihovi najbolj všeč.« Seveda takrat ni mogel niti slutiti, da bo njegovega italijanskega partnerja kmalu kupil največji evropski in drugi največji svetovni proizvajalec hladilnih sistemov Linde iz Nemčije. To pa se je ponovno izkazalo kot srečno naključje. Nemci kot Nemci so poznali samo dve stvari, disciplino in kakovost, in oboje je dalo Kandorferju nov zagon. S sodelavci, ki jim samo znanje iz šole pri tem delu ne pomaga prav dosti, so morali po ustrezne izkušnje v Italijo in Avstrijo.

Splet naključnih in načrtovanih dogodkov je pripomogel k uspešni in hitri rasti podjetja. Danes je v njem zaposlenih skupaj s kooperanti 25 ljudi, letno pa ustvarijo za več milijonov mark prometa. Vsako leto se obseg prometa poveča za več kot trideset odstotkov. Poleg podjetja v Ljubljani imajo še lastno podjetje v Zagrebu, medtem ko v Makedoniji sodelujejo s pooblaščenimi partnerji. Glavni direktor zatrjuje, da so v Sloveniji vodilni, ki nudijo celoten inženiring na področju hladilnih sistemov: od načrtovanja do realizacije in kasnejšega servisiranja. Večina ostalih podjetij se je omejila samo na uvoz in njihovo delo najbolj spominja na delo trgovskega potnika tujih proizvajalcev. Po vsem tem ne preseneča, da ima Kandorfer na našem trgu vodilno mesto.

Poleg inženiringa so imeli v preteklosti tudi proizvodnjo delov iz inoxa in črne pločevine. Ker pa ta posel ne zahteva veliko znanja, saj je cena izdelka odvisna predvsem od stroškov za material in delovno silo, je postal zanje nezanimiv. Zato so za te namene ustanovili posebno podjetje, ki se ukvarja izključno s proizvodnjo, sami pa so se tej dejavnosti, kot bomo videli kasneje, za nekaj časa odpovedali.

Podjetje Kandorfer je v šestih letih opremilo prek 200 objektov, med njimi Intersparove centre in veliko število Mercatorjevih trgovin. Največji zalogaj je bil nedvomno Mercatorjev Cash & Carry center, kjer je samo vgrajena oprema stala skoraj milijon mark. Za nepoznavalca je morda presenetljiv podatek, da lahko delo pri eni sami trgovini traja nekaj mesecev in celo do pol leta. Začne se z načrtom, ki ga izdela arhitekt, nadaljuje z izbiranjem primerne opreme, izdelavo elektro načrta, na koncu pa pride najvažnejše: iz več držav je potrebno pripeljati dele za hladilno opremo in jih tukaj sestaviti. V celotnem postopku je vsebovanega veliko domačega znanja in med drugim jih tudi to ločuje od prej omenjenih »trgovskih potnikov«.

Tveganje kot priložnost

Vsako podjetje slejkoprej pride do točke, ko mora dobro pretehtati med različnimi možnimi potmi razvoja. Pri Kandorferju se je to prvič zgodilo ob hitrem naraščanju povpraševanja. Veliko dela in pomanjkanje kvalificiranega kadra jih je sililo v večanje števila zaposlenih. Takrat se je Kandorferju zastavilo vprašanje: ali bi novo zaposlovanje pomenilo le dodatne stroške ali pa bi omogočilo lažje delo. Naposled se je odločil, da se kadrovsko ne bodo širili vse dotlej, dokler ne bodo kupili večjih prostorov, kar je postalo primarni cilj. Delo so organizirali tako, da vsak posameznik sicer še vedno nosi veliko odgovornost, ker pa se obveznosti med seboj prepletajo, nikoli ni rezultat odvisen samo od enega.

Da bi se razbremenil, je tudi Aleš prepustil del vodstvenih nalog tehničnemu direktorju Bojanu Weissu, ki je po njegovem najboljši strokovnjak za hladilne sisteme v Sloveniji. Medtem ko Aleš skrbi za strateška, razvojna in finančna vprašanja, pa Bojan skrbi za tehnične podrobnosti pri realizaciji posameznih projektov.

Področje hladilnih sistemov je zelo občutljivo, zato zahteva specifičen pristop; če namreč pride do napake na hladilnem sistemu, se lahko hrana v hladilniku pokvari že v nekaj urah. Aleš Kandorfer je to stalno prisotno tveganje rešil na dva načina. Prvi je stalen stik s servisno ekipo, in sicer 24 ur na dan in vse dni v letu. Nekatere trgovine so že zdaj povezane s telefonsko linijo z njihovim računalnikom, in v primeru napake na hladilnem sistemu se samodejno sproži alarm. Opozorilo pride v računalnik, ta pa pokliče telefone oziroma pagerje serviserjev. Vsaki stranki iz telefonske omrežne skupine 061 je tako zagotovljeno, da bodo seviserji najkasneje v treh urah pričeli z odpravljanjem napake. Za vsa druga mesta po Sloveniji je garancijski čas največ osem ur.

Drug način zmanjševanja tveganja pa je v bistvu igranje z njim - lahko bi rekli, da je Kandorfer tveganje obrnil v podjetniško priložnost. »Svojim strankam ponujamo možnost tako imenovanega servisiranja na kvoto. Sistem je naslednji: trgovina nam plača letno premijo, podobno kot zavarovalnici, mi pa v tem letu zagotavljamo popolno servisiranje in morebitno zamenjavo opreme na naše stroške,« pravi Aleš Kandorfer. Ker lahko dosega vrednost prehrambenih izdelkov astronomske cene (v Cash & Carryju je denimo vedno za milijon in pol mark blaga), je pogoj za takšen način dela popolno zaupanje v kakovost vgrajene opreme in opravljenega dela. Podobne garancije druga podjetja ne dajejo, njihove ponudbe so zato malenkost cenejše, ko pa pride do okvar, se trgovine nimajo na koga obrniti. Kandorfer takšne primere namenoma ignorira, se pravi ne pride popravljat okvar, da bi trgovine prepričal, da je bolje sprejeti servisiranje na kvoto.

Njihov čas šele prihaja

Če je prvi krizni trenutek v razvoju podjetja Kandorfer nastopil zaradi hitrega povečevanja obsega dela, pa je za drugega kriv dobiček. Pri milijonskem prometu se postavlja vprašanje, kam ga vložiti? V posodobitev dela, novejšo opremo, razvoj, izobraževanje ali lastno proizvodnjo? »Mi smo se odločili za kupovanje nepremičnin, predvsem gostinskih lokalov. Posebej za ta namen smo ustanovili novo podjetje, ki skrbi samo za upravljanje s temi lokali,« pravi Aleš. Enega od lokalov bomo kmalu imeli priložnost spoznati v stari Ljubljani, kjer bodo odprli slaščičarno. Pravzaprav bo to vrsta dunajske kavarne, kakršne pri nas še ne poznamo.

Naslednji, veliko večji vložek bo namenjen lastni proizvodnji strojnic za hladilne sisteme. Tu ima v nasprotju z njihovo prejšnjo proizvodnjo veliko vlogo znanje, tako da nameravajo izdelke tržiti pod svojo blagovno znamko. Proizvodnja bo namenjena svetovnemu tržišču, zanjo pa se bodo odločili, ko bodo imeli vsaj dvajset milijonov mark letnega prometa.

To pa še zdaleč ni vse, kar pri Kandorferju načrtujejo za prihodnja leta. Kot pravijo, dobiva hladilstvo vse pomembnejšo vlogo, saj je proizvodnja hrane vedno bolj tvegana. Proizvajalci se zato usmerjajo v proizvodnjo zamrznjene hrane, s čimer zmanjšajo odvisnost od vremenskih razmer. Aleš celo pravi, da bodo v prihodnosti poleg bank skladišča s prehrambenimi izdelki najbolj varovani objekti. To pa pomeni, da njihov pravi čas šele prihaja. »Trenutno je v Sloveniji zamenjanih šele 8 odstotkov zastarele hladilne opreme. V drugih državah na ozemlju nekdanje Jugoslavije, kjer imamo tudi ekskluzivno pravico nemškega Lindeja, je stanje še dosti slabše.« V podjetju Kandorfer sedaj upajo na skorajšnjo umiritev razmer. Če bodo stvari stekle po načrtih, bodo že čez nekaj let zaposlovali skupno več sto, od tega samo deset odstotkov v Sloveniji.

Poleg potrebe po hrani in zamenjave zastarele opreme računajo tudi na večjo ekološko osveščenost družbe in spremembo zakonodaje. Marsikdo namreč ne ve, da je mogoče energijo, ki nastaja pri ohlajanju, uporabiti za ogrevanje prostorov in sanitarne vode. Vložek je v tem primeru resda malce višji, vendar se povrne najkasneje v treh letih. Pri nas lastniki trgovin za to možnost še niso pokazali velikega zanimanja, nasprotno pa v Avstriji celo zakonodaja predpisuje, da morajo imeti vsi večji objekti takšen sistem ponovne izrabe energije.