Podjetnik logo
 

Kdo je naredil "Krko"

Avtor: Janez Korošec | Objava: 10.12.2002

Boris Andrijanič, "oče" novomeške Krke, je kot strokovnjak farmacevt, vizionar in podjetnik oznamoval dobršen del zgodovine svojega mesta in regije.



V desetletjih pred osamosvojitvijo so se lahko potrjevali kot zares prodorni direktorji le redki, ki so združevali v sebi sposobnosti pronicljivega gospodarstvenika, vrhunskega strokovnjaka, (samoupravnega) političnega diplomata, vizionarja in - umnega podjetnika.

Če bi nekdo celo sedanjemu generalnemu direktorju Krke, d. d., Milošu Kovačiču omenil, da je bilo “njegovo” podjetje, ki bo čez dve leti praznovalo abrahama, spočeto pred 96 leti, bi morda vsaj za hip pomislil, da je govorcu zmešalo. Toda pojem spočetja je pač lahko že pri ljudeh kaj večplastna zadeva, spočetja v podjetništvu pa so nemalokrat še bolj zapletena.

Farmacevt v Novem mestu

Tistega davnega leta 1906 se je namreč pojavil v Novem mestu tujec, magister farmacije Drago Andrijanić. Po rodu je izhajal iz kar premožne, vsekakor pa zelo ugledne družine pomorcev in lastnikov ladij iz obmorskega hrvaškega Bakra. Zaradi šibkega zdravja se ni mogel posvetiti poklicu kapitana, kar je bila sicer že davna družinska tradicija, temveč se je odločil za študij farmacije. In po študiju se je namenil vložiti družinski kapital v lastno lekarno, bodisi v Karlovcu ali Novem mestu. Če je verjeti anekdoti, ki jo rad sam z nasmeškom pripovedoval, je bila njegova odločitev takojšnja in trdna. Ko je namreč šel na predstavitveni pogovor k novomeškemu županu, mu je spodrsnilo v blatu pred mestnim rotovžem. S frakom in cilindrom vred se je znašel v luži, a na trdnih tleh. In v tem je videl znamenje usode. Po dveh desetletjih selitev po mestu in kljub močni konkurenci si je lahko kupil dokaj razkošno hišo v samem središču in v njenem pritličju odprl za tiste čase zelo moderno lekarno. V prostorih za njo pa je uredil laboratorij, iz katerega je na podlagi lastnega znanja izšlo kar nekaj učinkovitih praškov in maziv. Še istega leta, ko je postal novopečeni meščan, se je rodila hčerka Neda, ki si jo je čez leta izbral za življenjsko družico nekaj hiš oddaljeni sosed in eden največjih slovenskih skladateljev Marjan Kozina.. Leta 1910 se je rodil še sin Boris.

Lekarništvo požene korenine

Pomorski družinski geni Borisa očitno, temu lahko rečemo danes - na srečo, niso preveč gnali k morju, ki ga je sicer vse življenje neizmerno občudoval. Zadovoljiti se je moral z domačo Krko, s čolnarjenjem in ribarjenjem. Toda v njegovi intimi, pravzaprav v vsem njegovem življenju, delu in početju, se je očitno vse življenje prelivala viharnost nepredvidljivega morja in umirjenost lenobne in zasanjane Krke. Po gimnaziji se je odločil za vse prej kot razburljiv lekarniški poklic, pri čemer je imel zagotovo odločilen vpliv njegov oče, kar je bilo za tiste čase nekaj povsem normalnega. Toda znal je hkrati trezno presojati in nevarno tvegati, sprejemati usodne poslovne ter politične odločitve in dvoboje, pa spet umirjeno modrovati s prijatelji iz najvišjih umetniških krogov, kot so bili še posebej Marjan Kozina, Božidar Jakac, Jakob Savinšek in drugi.

Vseskozi se je posebej rad vrtel v najvišjih strokovnih krogih, že od mladega tudi zunaj naših meja. Hkrati pa bil pripravljen na dolgo in široko, kot vse življenje, če mu je le dovoljeval čas, kramljati o najpomembnejših zadevah s preprostimi očanci v mestu in na sprehodih po bližnjih vaseh ter jim tudi pomagati vsaj z nasvetom, če je bilo v njegovi moči. Nemalokrat je namreč zatrjeval, da se mu je prav pri takšnih pogovorih in ob posluhu za zdravo kmečko pamet utrnila marsikatera dobra ideja. Res je predvsem, da doma svojega materialnega stanja nikoli niso preveč skrivali pred javnostjo, a zaradi denarja se tudi nikoli niso ošabno “dvignili” nad okolje. Boris je pač po končanem študiju delal v domači lekarni, navdušeno prijateljeval, kvartopiril in se udeleževal družabnega življenja, podpiral in spodbujal kulturne in športne prireditve. Veliko je potoval ter navezoval stike z ljudmi in imel celo enega prvih motornih koles in avtomobilov pred drugo vojno, pa tudi neposredno po njej. Toda vse to sodi že v podlago za razumevanje drugega dela zgodbe njegovega življenja.

“Za svobodo”

Boris Andrijanič je bil dejansko vse življenje v bistvu zagrizen Slovenec, ne le zato, ker je na koncu priimka spremenil ć v č.., pa tudi “lokalpatriotistični” Novomeščan. Hkrati pa je bil svetovljan v najžlahtnejšem pomenu besede, ki je dosledno odklanjal kakršno koli zaplankanost v življenju in poslovnih stikih. Tudi med vojno je najprej na skrivaj pomagal partizanom z zdravili in sanitetnim materialom, potem pa se je, ko mu je postalo prevroče pod nogami, brez posebnega premisleka še sam podal v hosto. “Za svobodo”, kot je vselej dejal.

Tako je na Babnem polju takoj organiziral partizansko lekarno Planjava, iz katere so njegove stare zveze, po katerih so prihajala nujna zdravila za ranjene in bolne borce in še marsikaj drugega, vodile daleč, celo v okupatorske dežele. Za povračilni ukrep so okupatorji družino pregnali v nemško taborišče. Toda kljub temu jim po osvoboditvi nacionalizacija ni prizanesla. Ostarelemu očetu Dragu so predstavniki nove oblasti preprosto povedali, da ima dva otroka - Borisa in Kozinovo Nedo, ki lahko njega in ženo vzdržujeta. Borisa so sprva poslali kot “bratsko strokovno pomoč”, v resnici pa prisilno zaradi spletk, v nerazvito Črno goro. Čez čas pa se mu je le uspelo s pomočjo starih prijateljskih in partizanskih zvez vrniti v rodno Novo mesto za upravnika lekarne; prav tiste, zdaj državne, ki je bila nekdaj njegova last.

Na Dolenjskem se do takrat še ni kaj prida spremenilo na boljše, predvsem pa je bilo premalo možnosti za zaposlitev, še posebej za mlade.

Od galenskega laboratorija ....

“Borisa je to močno težilo in ta tema je bila vedno na pladnju pogovorov s prijatelji iz Novega mesta, Ljubljane in Zagreba, še posebej s farmacevti,” nam je pripovedovala soproga Mara, ko nam je kazala njegovo spominsko sobo, ki je po njegovi smrti uredila v domačem stanovanju. “Tako se je ob nekem poliču cvička porodila misel o galenskem laboratoriju, za katerega so bili zagotovljeni že vsi pogoji v domači lekarni, za skladišče pa je Boris preuredil staro drvarnico in podstrešje. Začelo se je z eno tabletirko in s strojem za pripravo že preizkušenega maziva ''revmin'', ki je blažilo revmatične bolečine, ter s štirimi delavkami. In delo je steklo. Kadar je bilo treba na začetku dostaviti večje količine naročil na železniško postajo, so to tjakaj prepeljali z ročnimi vozički sami delavci, vključno z Borisom kot direktorjem. Tako se je začelo,” se spominja Mara.

... do tovarne zdravil

Že dobro desetletje pokojni generalni direktor Krke Boris Andrijanič pa je v intervjuju, ko je leta 1979 sprejel nagrado Borisa Kraiherja za izjemne dosežke trajnejšega pomena v gospodarstvu, o teh in poznejših letih slikovito in z zanj znano natančnostjo povedal: “Začetek Krke je bil skromen. Zaradi pomanjkanja zdravil v povojnem času smo se s sodelavci odločili, da ustanovimo farmacevtski laboratorij. Po nekaj letih, ko smo spoznali trg oziroma potrebe trga in našega zdravstva, smo začeli širiti naš program. Želja je bila, da zgradimo v okviru možnosti tovarno z lastno tehnologijo, ki bi bila v najmanjši meri odvisna od drugih. Osnovne usmeritve pa je pogojevalo lastno razvojno raziskovalno delo, številčna moč kadrov in sodobne metode upravljanja in organizacije. Leta 1957 smo začrtali podlago za lastno razvojno-raziskovalno dejavnost, leta 1959 zgradili obrat kemijske organske sinteze, nekaj let pozneje obrat fermentacijske proizvodnje antibiotikov in vitaminov, nato pa širili nove dejavnosti, kot so proizvodnja kozmetike in odkup ter predelava zdravilnih zelišč ter drugih bazičnih farmacevtskih surovin. S temi proizvodi je Krka prvič stopila na svetovni trg … Vsa proizvodnja temelji na lastnih tehnologijah in dosega svetovno raven v vseh pogledih, večina izdelkov pa je namenjena izvozu. Sodim, da je taka usmeritev kolektiva pravilna, da daje vse moči in sredstva v lastno razvojno-raziskovalno delo, v razvoj lastne surovinske osnove, v intenzivni izvoz, ki je istočasno povezan tudi s pravilno kadrovsko politiko …”

Lastno znanje kot temelj

V bistvu je razvojna strategija generalnega direktorja Borisa Andrijaniča in njegovih sodelavcev, ki jih je skrbno izbiral, temeljila predvsem na razvojno-raziskovalni dejavnosti. Že po dobrem desetletju je Krka ustanovila svoj Inštitut kot znanstveno raziskovalno ustanovo, predvsem pa kot osrednji in najvitalnejši del podjetja. Prav impulzi, ki so prihajali iz njega, so spodbujali k proizvodnji gotovih izdelkov na podlagi tehnoloških rešitev, ki naj bi uveljavljali lastno znanje in čim več domačih surovin. To pa seveda lahko zagotavlja predvsem lasten kader. Pa vendar je kljub vsemu skoraj neverjeten podatek, da je Krka leta 1958, torej le po dobrih štirih letih delovanja, štela 87 zaposlenih delavcev, ki pa so štipendirali kar 90 dijakov in študentov.

Po poldrugem desetletju je podjetje tudi ustanovilo še danes zavidanja vreden sklad, ki so ga kopirali celo v tujini - Krkine nagrade za najbolj nadarjene in raziskovalno usmerjene študente. Tako je imela med več kot 3000 zaposlenimi že na začetku osemdesetih let kar tretjina vsaj srednješolsko izobrazbo, mnogi med njimi pa, kar je vodstvo še posebej spodbujalo, povrhu še prakso v tujih uglednih ustanovah ter magistrski in doktorski naziv.

Spodbuda za regijo

Zagotovo pa je razvoj Krke pomenil tudi veliko spodbudo za druga novomeška podjetja in za celotno regijo. Kajti Boris Andrijanič se je že v sedemdesetih letih zavedal pomena danes tudi poslovno cvetočih Šmarjeških in Dolenjskih toplic, ki jih je vključil v Krkine okvire. Pravzaprav to sodi v okvire posebne ponudbe zdraviliškega turizma, skupaj s Strunjanom, ki so ga prevzeli v upravljanje od zveze borcev, in z gradom Otočec, ki je spet zaživel na otočku sredi Krke iz požganih ruševin, ko so ga obnovili za potrebe štaba mladinskih delovnih brigad, ki so gradile cesto Ljubljana-Zagreb.

Prav po njegovi zaslugi pa je bil nadvse pomemben delež Krke pri ohranjanju in obnavljanju legendarne Baze 20 na Rogu ter nekaterih partizanskih bolnišnic, kot tudi pri adaptaciji kartuzije Pleterje, zlasti tistega dela samostana, ki je bil uničen med partizanskim napadom na skupno nemško in domobransko posadko. Izjemno pa je bilo tudi njegovo podžupanjevanje v novomeški občini. Kot podpredsednik je namreč posebej spodbudil ureditev in posodobitev starega mestnega jedra po načrtih svojega prijatelja univerzitetnega profesorja dr. Marjana Mušiča. Z njim pa sta načrtovala še prenovo Starega gradu, kar pa je bil za Krko, kot še nekaj podobnih projektov, finančno le prehud zalogaj. Pa še kaj drugega je navadno botrovalo nekaterim neuresničenim idejam.

Zgode in nezgode s politiko

Predvsem ni bil član ZK, zagotovo eden redkih generalnih direktorjev tako znanih podjetij, kar so mu mnogi šteli v zlo. To mu je nekoč očitala tudi nekdaj nadvse vplivna Lidija Šentjurc, ki ji je preprosto odgovoril: “Bolje je biti dober državljan kot slab komunist”, kar je vselej rad poudaril. Resnici na ljubo pa vendarle kaže povedati, da ga še posebej nekateri najvišji republiški partijski funkcionarji, ki so znali pametno vrednotiti njegovo delo, niti niso preveč silili v ZK, zlasti v letih Krkinega vzpona. Nemalokrat so namreč funkcionarji z njegovim in drugimi imeni uglednih poslovnežev, ki prav tako niso bili člani partije, kar sicer v javnosti ni bilo preveč znano, dokazovali pred tujci “širino demokratičnosti naše družbe in zdrave odnose med gospodarstvom na eni ter politiko in ideologijo na drugi strani”, kot so govorili. Zato so ga nemalokrat celo vabili na razna posvetovanja in druženja, kamor nepartijci zagotovo niso sodili. Kajti njegov pogled je vselej segal daleč prek naših meja, pa naj govorimo o stikih z vrhunskimi svetovnimi strokovnjaki, ustvarjalnem sodelovanju z zahodnimi ustanovami, o graditvi takrat najsodobnejše afriške farmacevtske tovarne v Nairobiju ali o še danes Krki na stežaj odprtih vratih v Rusiji in vzhodnih državah.

Bistveno drugačen pa je bil odnos do njega v lokalnih političnih okvirih, kjer so mu posamezniki predvsem očitali, da je buržuj, malomeščan in tehnokrat, ga nadvse radi obrekovali in mu očitali to in ono, kar naj ne bi bilo v skladu s “socialistično samoupravno moralo”. Začelo se je že z njegovo zasebno balilo, starim italijanskim avtomobilčkom, ki ga je usposobil za vožnjo že kmalu po vojni in je bil marsikateremu revolucionarju trn v očeh. Potem se je to nadaljevalo, ko so gledali na vsako njegovo potezo in še s posebno zavistjo na strokovne uspehe. Tako so ga tudi v obdobju politične kampanije o ugotavljanju izvora premoženja prijavili, da si je v svojem stanovanju zgradil plavalni bazen. Toda komisija je po temeljiti preiskavi zmogla le ugotoviti, da gre očitno za slabe tri metre široko kopalno banjo, ki pa si jo je zaradi pomanjkanja prostora dal postaviti v dnevno sobo. Slišati je celo, da po upokojitvi ni dobil dovoljenja za zasebno lekarno, ker bi moral, čeprav je bil diplomiran farmacevt, narediti še poseben strokovni izpit … Res pa je še, da se je pri dodeljevanju visokih državnih priznanj, kljub jasno opredeljenim utemeljitvam, nemalokrat tik pred odločitvijo kaj rado kaj zataknilo ali “odložilo za prihodnjič”. Toda njegova soproga Mara je vendar s seznama naštela kar 73 priznanj, diplom, zahval, nagrad, plaket, medalj in odlikovanj, ki se jih je vselej razveselil, kot je dejala, pa najsi so prišla iz posameznih društev ali z državnih “višav”.

Strokovnjak in podjetnik z vizijo

Nihče še zdaleč ne bo oporekal ocenam, da je bil v bistvu mehak in občutljiv človek, široko razgledan in zagrizen sovražnik sleherne krivice. Toda hkrati je znal biti še kako strupen in drzen, celo vse prej kot ljudomil, če se ni uresničilo tisto, kar je bilo možno narediti in za kar so se dogovorili. Še zdaj se včasih kdo spomni njegovega živčnega izpada, ko je po daljših neuspešnih poskusih z nekim sintetičnim preparatom nadrl sodelavce: “Dost'' ''mam tega sranja! Pa delajte globin, če ne znate nič drugega!”

Prav glede tega pa ga je verjetno lahko najbolj objektivno postavil v čas in prostor njegov dolgoletni sodelavec in sedanji predsednik uprave Krke Miloš Kovačič, ko je ob odkritju njegovega doprsnega kipa v avli uprave med drugim dejal: “Bil je resničen strokovnjak in pokončen mož z veliko avtoriteto in mehkim srcem. Kot vsi vizionarji je prehiteval čas, svojo jasno vizijo pa je korak za korakom tudi udejanjal. Gradil je, kupoval najmodernejše stroje, zaposloval in šolal ljudi. Znal je voditi in motivirati, bil je mož pravih odločitev, izreden pogajalec. Bogato je zapolnil svoje življenje in življenja mnogih ljudi okoli sebe. Zaznamoval je določeno obdobje svojega mesta, zato bo njegovo ime za vedno vtkano v zgodovino te regije.” In še nekaj je nekoč dejal o njem: “Bil je pravi manager, hkrati pa po duši in prepričanju klasični podjetnik v času, ko to še ni bilo ravno ''zdravo'' in sprejemljivo.”

Naročite se na brezplačni mesečni svetovalec "Od ideje do uspeha"
Vpišite vaš e-naslov: *