|
|
Kdo je naredil »Krko«Boris Andrijanič, »oče« novomeške Krke, je kot strokovnjak farmacevt, vizionar in podjetnik oznamoval dobršen del zgodovine svojega mesta in regije.V desetletjih pred osamosvojitvijo so se lahko potrjevali kot zares prodorni direktorji le redki, ki so združevali v sebi sposobnosti pronicljivega gospodarstvenika, vrhunskega strokovnjaka, (samoupravnega) političnega diplomata, vizionarja in - umnega podjetnika. Če bi nekdo celo sedanjemu generalnemu direktorju Krke, d. d., Milošu Kovačiču omenil, da je bilo »njegovo« podjetje, ki bo čez dve leti praznovalo abrahama, spočeto pred 96 leti, bi morda vsaj za hip pomislil, da je govorcu zmešalo. Toda pojem spočetja je pač lahko že pri ljudeh kaj večplastna zadeva, spočetja v podjetništvu pa so nemalokrat še bolj zapletena.Farmacevt v Novem mestu Tistega davnega leta 1906 se je namreč pojavil v Novem mestu tujec, magister farmacije Drago Andrijanić. Po rodu je izhajal iz kar premožne, vsekakor pa zelo ugledne družine pomorcev in lastnikov ladij iz obmorskega hrvaškega Bakra. Zaradi šibkega zdravja se ni mogel posvetiti poklicu kapitana, kar je bila sicer že davna družinska tradicija, temveč se je odločil za študij farmacije. In po študiju se je namenil vložiti družinski kapital v lastno lekarno, bodisi v Karlovcu ali Novem mestu. Če je verjeti anekdoti, ki jo rad sam z nasmeškom pripovedoval, je bila njegova odločitev takojšnja in trdna. Ko je namreč šel na predstavitveni pogovor k novomeškemu županu, mu je spodrsnilo v blatu pred mestnim rotovžem. S frakom in cilindrom vred se je znašel v luži, a na trdnih tleh. In v tem je videl znamenje usode. Po dveh desetletjih selitev po mestu in kljub močni konkurenci si je lahko kupil dokaj razkošno hišo v samem središču in v njenem pritličju odprl za tiste čase zelo moderno lekarno. V prostorih za njo pa je uredil laboratorij, iz katerega je na podlagi lastnega znanja izšlo kar nekaj učinkovitih praškov in maziv. Še istega leta, ko je postal novopečeni meščan, se je rodila hčerka Neda, ki si jo je čez leta izbral za življenjsko družico nekaj hiš oddaljeni sosed in eden največjih slovenskih skladateljev Marjan Kozina.. Leta 1910 se je rodil še sin Boris. Lekarništvo požene korenine Pomorski družinski geni Borisa očitno, temu lahko rečemo danes - na srečo, niso preveč gnali k morju, ki ga je sicer vse življenje neizmerno občudoval. Zadovoljiti se je moral z domačo Krko, s čolnarjenjem in ribarjenjem. Toda v njegovi intimi, pravzaprav v vsem njegovem življenju, delu in početju, se je očitno vse življenje prelivala viharnost nepredvidljivega morja in umirjenost lenobne in zasanjane Krke. Po gimnaziji se je odločil za vse prej kot razburljiv lekarniški poklic, pri čemer je imel zagotovo odločilen vpliv njegov oče, kar je bilo za tiste čase nekaj povsem normalnega. Toda znal je hkrati trezno presojati in nevarno tvegati, sprejemati usodne poslovne ter politične odločitve in dvoboje, pa spet umirjeno modrovati s prijatelji iz najvišjih umetniških krogov, kot so bili še posebej Marjan Kozina, Božidar Jakac, Jakob Savinšek in drugi. Vseskozi se je posebej rad vrtel v najvišjih strokovnih krogih, že od mladega tudi zunaj naših meja. Hkrati pa bil pripravljen na dolgo in široko, kot vse življenje, če mu je le dovoljeval čas, kramljati o najpomembnejših zadevah s preprostimi očanci v mestu in na sprehodih po bližnjih vaseh ter jim tudi pomagati vsaj z nasvetom, če je bilo v njegovi moči. Nemalokrat je namreč zatrjeval, da se mu je prav pri takšnih pogovorih in ob posluhu za zdravo kmečko pamet utrnila marsikatera dobra ideja. Res je predvsem, da doma svojega materialnega stanja nikoli niso preveč skrivali pred javnostjo, a zaradi denarja se tudi nikoli niso ošabno »dvignili« nad okolje. Boris je pač po končanem študiju delal v domači lekarni, navdušeno prijateljeval, kvartopiril in se udeleževal družabnega življenja, podpiral in spodbujal kulturne in športne prireditve. Veliko je potoval ter navezoval stike z ljudmi in imel celo enega prvih motornih koles in avtomobilov pred drugo vojno, pa tudi neposredno po njej. Toda vse to sodi že v podlago za razumevanje drugega dela zgodbe njegovega življenja. Več v reviji Podjetnik, december 2002. |
|