Keramika za dušo in posel

Njene izdelke cenijo doma in v tujini, kupci pa prihajajo od vsepovsod, najdete jih od Maroka do Berlina. Z navdušenjem in nestrpnostjo že pričakuje vstop v Evropsko unijo, saj v njej vidi številne nove priložnosti za trženje in prodajo svojih izdelkov. Ko pripoveduje o svojem delu, ji oči kar žarijo.  

Anica Mihorko ima zelo razgibano in dinamično življenje. Vselej je veliko delala, nikoli ni križem rok čakala na dogodke, ne da bi sama kaj za to naredila. Službovala je v glavnem kot komercialistka (Jožef Stefan, GZS ...). Poleg službe je bila precej dejavna zlasti na področju telesne kulture. Bila je osem let državna reprezentantka jugoslovanske odbojkarske ekipe, trenerka in celo vodja moške odbojkarske ekipe Tovil Olimpija (prej Narodni dom), ki je prišla v drugi zvezni ligi na prvo mesto leta 1989.

Po upokojitvi pa nekako ni vedela, kam s časom. Nekaj let je iskala, poskusila je vse, od pletenja do ročnih del in končno leta 1993 prišla povsem po naključju do keramike. Sprehajala se je po mestu in Društvo keramikov je imelo predstavitev. Udeležila se je tečaja in bila takoj navdušena.  

S keramiko na svoje 

Keramika ji je omogočila, da je prvič v svojem življenju postala sama svoja šefica. Nihče ji ne ukazuje, od nikogar ni odvisna. Kot z navdušenjem pravi: »Če bi že prej vedela, bi že prej začela s tem.«   Poleg tečaja je preštudirala precej literature, večinoma tuje. In na koncu izbrala eno najtežjih izvedb oblikovanja keramike - staro japonsko tehniko raku.  

Očarana s tehniko raku

Ta tehnika jo je pritegnila zaradi zahtevnosti izdelave, ker vključuje ogromno skritih pasti do končnega izdelka. Bistvo pa se skriva v zaključnem trenutku, ko vzame žareči glineni predmet iz peči pri tisoč stopinjah, ga poškropi z mrzlo vodo, da steklo, ki je na glini, razpoka in potem s krčenjem nastanejo vzorci, ki jih narekuje narava sama. Količinska proizvodnja zanjo ni zanimiva, navdušuje se nad unikati. Vsak izdelek jo preseneti, ker »narava vsakega posebej zaznamuje«.  
 

Po podjetniški poti 

Ljudje, podjetja so jo začeli povpraševati po izdelkih, in ker kot upokojenka ni mogla izdati uradnega računa, ker ni imela urejenih dokumentov, je registrirala dejavnost pri Obrtni zbornici in si pridobila vsa potrebna dovoljena za izdelovanje in poslovanje. Tako je leta 1995 registrirala dejavnost kot Anica Mihorko, s.p. (oziroma AM, s.p.).

Na začetku je prodajala svoje izdelke prek posrednikov po galerijah v Ljubljani, Mariboru in Kopru. Toda kmalu se je to izkazalo za čisto izgubo. Niti po pol leta ji niso plačevali. Zdaj prodaja izdelke sama ali na sejmih.  

Lani so se na njeno pobudo organizirali rokodelci v Ljubljani in ustanovili Sekcijo za domačo in umetnostno obrt, Ljubljana. Letos pa so na Pogačarjevem trgu pod pokroviteljstvom Ljubljanske tržnice lahko prodajali vsi tisti, ki so imeli za to interes. Kot pravi, ima veliko raje neposreden stik s kupci svojih izdelkov, ker meni, da je pri ročnem delu še zlasti pomembno, da kupec spozna, od koga kaj kupi. V tem duhu tudi delajo, da bi postali pomemben razpoznavni znak turistične ponudbe v Ljubljani.  

Na tržnici so presenetljivo naleteli na zelo pozitiven odziv mimoidočih. »Vsi so bili navdušeni nad ponudbo in spraševali so, od kod prihajamo.« »Dejstvo je,« pravi Anica, »da naši izdelki ne pridejo na prava mesta in zato tudi nimajo pravega promocijskega odziva, povpraševanje pa je.« V tem času je Anica že spoznala, da ljudje radi plačajo dodano vrednost – znamko Made in Slovenija.

 

Kupce dobi v glavnem prek poznanstev in sejmov. Lepi in kakovostno narejeni izdelki, predvsem pa zadovoljstvo na obrazu kupcev so najboljša promocija. Zaenkrat se še ni odločila za nastop na svetovnem spletu, je pa že premišljevala o tem. Meni, da bi se njena stran v kaosu, ki vlada na spletu, izgubila.  

Želi si v Evropo 

Res pa je, da komaj čaka na vstop v Evropsko unijo. Kot pravi, je Evropa velika, in pripravljena je iti kamorkoli, kjer bolj cenijo ročno delo kot v Sloveniji. Gotovo se bo vključila v razstavne sejme v tujini, ker doma ni teh pogojev. Na primer, v Celovcu na sejem keramike, kjer dobite nekatere stvari kot razstavljavec zastonj (na primer parkirni listek, pa varnostnika, ki pazi na izdelke na stojnici). Plačilo za udeležbo na sejmu pa je zanemarljivo v primerjavi z našimi sejmi. »Vsi pravijo, da bo Evropa prinesla več možnosti.« 

Kako se znajde v kaosu poslovnega sveta? 

 

Anica Mihorko pravi, da so ljudje njene generacije tako rekoč iz »drugega sveta«, navajeni so bili na odnos, spoštovanje. Veljalo je, da če si dal roko, je kot da si podpisal pogodbo, danes pa še pisna pogodba ne velja nič. »Vsak si lahko pete brusi ob vas na vseh področjih.« Za tako izkoriščanje je pa prestara, da bi se pustila. Morda je prav v tem pogledu starost tudi prednost, da si več upa in privošči, ker ve, kje so njene meje, in do kod ne dovoli, da jih kdo prestopi.  

Od kod še vedno toliko energije? 

»Ne zavedam se, da bi načrtno kje pridobivala energijo in polnila baterije,«  pravi. Glavni viri energije so ji zadovoljstvo na obrazih ljudi ter lepota in ustvarjalnost dela. Na svoje izdelke je zelo ponosna. Naprej jo žene želja po ustvarjalnosti in čudoviti občutek samostojnosti pri vseh odločitvah o njenih izdelkih. »Ali ni to nekaj najlepšega?« sklene Anica Mihorko naš pogovor.