Ko je vse preveč neprijetnih slučajev

Prejšnji mesec sem bil povabljen na posvet o inovativnosti v podjetjih, do katerega je v Leidnu na Nizozemskem prišlo na pobudo Oddelka za politiko inovativnosti pri »gospodarskem ministrstvu« (Generalnem direktoratu za podjetja) v Bruslju. 

Dvodnevni posvet s približno tridesetimi udeleženci naj bi soočil in ocenil  evropsko prakso pri spodbujanju inovativnosti podjetij (različne nagrade, presoje in tako imenovani benchmarking). Zamisel posveta je bila ugotoviti,  katere prakse bi bilo vredno razširiti po Evropi, da bi evropska podjetja bolj stavila na inoviranje. Eden od drobcev v evropskem mozaiku je tudi Podjetnikovo priznanje Podjetnik leta in to je bil razlog za urednikovo udeležbo na tem dogodku. Pobudo za ta posvet pa je treba razumeti med drugim iz strahu Evrope, da se cilji o najbolj konkurenčni celini bolj slabo uresničujejo. Še za to leto in za začetek prihodnjega Evropska unija  napoveduje velike programe na temo inovativnosti. 

Prvi dan posveta so se vrstile predstavitve različnih primerov »dobre prakse«. Po že ne vem kateri predstavitvi »dobre prakse«, ki se je nanašala izrazito na zelo velika podjetja (neka svetovalna organizacija je na primer predstavila metodo, ki so jo uveljavili v BMW-ju in pri izdelovalcu porcelanske posode Villeroy & Boch), sem se oglasil k besedi in povedano komentiral z besedami, da bi bilo zanimivo slišali še kaj o inoviranju v manjših podjetjih. Skliceval sem se na pozitivno izkušnjo z impresivno tehnološko prodornostjo naših podjetnikov leta. Mar ne bi bilo zanimivo, sem dodal, odkriti, kako prihaja do takšne vrhunske inovativnosti, in to modrost prenesti še med druga manjša podjetja.  

Kot bi ga izstrelili iz puške, se je dvignil pokonci Reinhard, najvišja oseba v dvorani po hierarhiji Evropske unije (»Vodja enote 6«  v zgoraj omenjenem oddelku), in mi prav arogantno zabrusil, da je moja pobuda praktično brez zveze. Razložil je, da je bil prav teden pred tem v Sloveniji in da je slišal, da se pritožujemo nad tem, da naj bi bilo samo približno 20 odstotkov manjših podjetij inovativnih, 80 odstotkov pa ne. »Kaj pa, če je to prav,« je dodal. »Mogoče je to naravno stanje stvari. Vem tudi, da mala podjetja dobro shajajo brez uvajanja zadnjih novosti informacijske tehnologije.« 

Sosed v dvorani, profesor iz Grčije, mi je prišepnil, da prihaja gospod Bücher iz sfere informacijske tehnologije in da je treba njegovo izjavo pač razumeti v tem kontekstu - saj je končno sam povedal, da gre podjetjem dobro tudi brez zadnjih novosti informacijske tehnologije. A ker ozadje razmišljanja gospoda Bücherja ni bilo rečenega nič bolj podrobnega je vtis o tem, da smo lahko zadovoljni s stanjem inoviranja v manjših podjetjih, ker je to nekako naravno in sprejemljivo stanje stvari, ostal. In o manjših podjetjih v nadaljevanju posveta ni bilo rečeno nič. Nekje med zaključke se je vrinil samo stavek, kako je treba pogledati pri različnih ocenjevalnih shemah, kako bi se te najbolje aplicirale ali prilagodile na mala podjetja.  

Na poti nazaj sem razmišljal, ali je šlo za slučaj? Različni dokumenti Evropske unije posvečajo podjetništvu veliko »skrb«. Toda tudi zaključek razpisov pri strukturnih skladih na področju turizma je pri nas nedvomno pokazal, da sistem deluje v korist velikih. Tudi pri tehnoloških mrežah se slišijo ocene, da so stvari tako postavljene, da bodo denarji iz strukturnih skladov pritekli do velikih. Kot da bi se vse dogajalo po nekakšnem Newtonovem zakonu gravitacije; večji ko si, večjo privlačno silo imaš, bolj govorijo o tebi, raje te imajo subvencije.  

Torej, slučaj ali zakonitost? Evropski slučaj ali evropska zakonitost? Slovenski slučaj ali slovenska zakonitost?