Komedija in poslovnost

Nadrealisti, Avdicija, Klinika Tivoli, Dan norosti, Teater paradižnik, Balkanski špijon, Kaj pa zdaj, Čas za spermembo, Nikogaršnja zemlja in Butelj za večerjo imajo nekaj skupnega: povsod se pojavlja Branko Đurić - Đuro – roker, scenarist, režiser in igralec. Avgusta leta 1992 je zapustil Sarajevo in se preselil v Ljubljano. Navajen je vzponov, padcev in novih začetkov. Čeprav svoje podjetniške funkcije ne postavlja v ospredje, mora pri svojem delu obvladati isto kot bolj »tradicionalni« podjetniki: raziskavo trga, merjenje zadovoljstva strank, stremljenje po najvišji kakovosti... in pa seveda vztrajnost.

Bili ste nekoliko presenečeni, ko sem vas prosila za intervju. Zakaj? Navsezadnje imate uspešno gledališko produkcijo, pred kratkim pa ste ustanovili tudi novo podjetje.
Ker sem sodeloval pri nastanku številnih uspešnic, od Nadrealistov in Avdicije dalje in odigral številne vloge, bi se midva, če bi bil podjetnik, zdaj pogovarjala na moji jahti v Karibskem morju. Seveda ima vsak od nas željo po podjetnosti, ima pa tudi omejene talente, in jaz točno vem, za kaj sem ustvarjen in za kaj nisem.

Pa vendar vam je uspelo, saj ste med vojno prišli iz Sarajeva in začeli praktično iz nič?
To je res. Po drugi strani pa sem bil lastnik četrtine zaslužka Nadrealistov. Imeli smo turneje s po petdeset nastopi in na nobenem ni bilo manj kot pet tisoč ljudi - in meni je uspelo, da sem moral začeti iz nič. To kaže, da nisem dober podjetnik. Na srečo imam Matjaža Stražišarja, s katerim se pri delu krasno ujemava - kot jin in jang. Jaz sem umetniški vodja teatra, on pa finančni direktor, in neskončno sem mu hvaležen, ker se mi ni treba ukvarjati s stvarmi, s katerimi se ukvarja on. Papirjev in podobnih stvari me je groza. Že samo od tega, da moram oddati dohodnino ali registrirati avto, znorim. Jaz sem človek ideje, zato sem srečen, da imam takšnega partnerja, ki zna poskrbeti za vse to.

Kaj vas je pripeljalo do tega, da ste se odločili, da greste »na svoje«?
Pravzaprav sem bil vedno na svojem. Vedno sem bil freelancer – svobodnjak. Še pred vojno, ko mi je šlo dobro, sem imel ogromno ponudb, vabili so me tudi v gledališki ansambel. Toda jaz nisem za tovrstno timsko delo. Nisem ravno prilagodljiv. Ko sem prišel v Slovenijo, sem delal med drugim tudi za RTV. Nekateri projekti so bili zelo na nivoju, pred šestimi leti pa sem imel tako krizo z delom, da sem režiral celo oddaje, kot so Po domače, Lahkih nog naokrog, skratka počel sem stvari, ki bi jih vsak režiser v svojem življenjepisu rad skril.

Zakaj ste se lotili lastne gledališke produkcije?
V času, ko sem izgubil tudi delo na televiziji, sem napisal scenarij za Kaj pa zdaj in ga ponudil enemu izmed zasebnih gledališč, s katerim sem že sodeloval, in še dvema ljubljanskima gledališča, a ga nobeno ni hotelo. Bil sem prepričan, da sem napisal dober tekst, dobro komedijo. Pokazal sem jo svojemu prijatelju Matjažu Stražišarju, in ker sva oba verjela v njen uspeh, sva ustanovila gledališče. Sledil je še tekst, ki sva ga naredila z Markom Pokornom, Čas za spermembo, in tako se je vse začelo. Takrat sem se moral nekako odločiti, da bom sam poskušal biti podjetnik – seveda ob pomoči ljudi, ki se na to bolje spoznajo. Pravzaprav sem bil v to prisiljen.

Zelo uspešno izbirate tekste, ki jih postavljate na oder. Vse česar ste se lotili, je postalo uspešnica?
To pa je prekleto točno. Dobro vem, kaj bo ljudi zabavalo dve uri, in točno vem, v katerih vlogah bodo posamezni igralci zablesteli in v katerih prizorih bodo gledalci počili od smeha. Ko berem tekst in ko ga pišem, sam ali z Markom Pokornom, točno vem, kaj moram izbrati.

Vaša specialnost so komedije. Kaj je težje, narediti dobro komedijo ali dramo?
Sam nisem kak velik komik ali veseljak. Komedija je izjemno resno delo. Splošno mnenje o njej je, da je lažji žanr, toda sam prav dobro vem, koliko truda vložim v svoje delo. Na tistih predstavah Teatra 55, v katerih ne igram, se vedno postavim tako, da lahko opazujem ljudi. Uživam, ker točno vem, kdaj bodo padli v smeh. In ko gledam tristo, štiristo ljudi, ki pozabijo na vse in se smejijo, pomislim, da sem eden od tistih, ki jim je to omogočil. To je zame največje plačilo.

Bi lahko rekli, da ste prispeval k priljubljenosti gledališča in komedije v Sloveniji?
No, ja. Delali smo raziskave in ugotovili, kdo so naši gledalci. Struktura je zelo različna, sedemdeset odstotkov pa je takšnih, ki so prvič v gledališču. Zelo me veseli, da pritegnem ljudi, ki sicer ne hodijo v gledališče.

Kolikokrat je treba odigrati predstavo, da z njo tudi zaslužite?
Za zunanje opazovalce je račun okoli tega zelo preprost. Število sedežev pomnožijo s ceno vstopnice in ugotovijo, da gre za velik denar. Toda stroški postavitve predstave so ogromni in če ne bi bilo naših sponzorjev, Hypo banke, Mercatorja, Leka in Radia HIT, ki se jim ob tej priložnosti še enkrat zahvaljujem, marsičesa ne bi bilo mogoče izpeljati. Odigrati moramo vsaj petdeset ponovitev, da pridemo na pozitivno ničlo. To je hkrati tudi breme, saj že ko pišem scenarij in ko režiram, vem, da si ne morem privoščiti tega, kar si lahko privoščijo režiserji v institucionalnih gledališčih, da bi se predstava odigrala petkrat ali desetkrat. Zavedam se, da bodo od te predstave živeli vsi, ki delajo v Teatru 55, in teh ni malo. Imam srečo, da so vse naše predstave dosegle več kot sto ponovitev. Pravzaprav so vse predstave, ki sem jih delal za Teater 55 in druga gledališča, dosegle čez sto ponovitev.

Je težko pisati scenarij in režirati, če imate stalno v mislih, da morate narediti uspešnico?
To pravzaprav ni tako hud pritisk, saj za sebe rad povem, da sem komercialni umetnik in rad delam zadeve, ki jih ljudje razumejo in ki jih zabavajo, tako da s tem nisem ne vem kako obremenjen. Poleg tega sem precej samozavesten, k čemur seveda pripomore dejstvo, da sem doslej naredil same hite. Res pa je, da se trudim delati po svojih najboljših močeh. Lahko si povprečen pravnik ali ekonomist, žalostno pa je, če si povprečen umetnik. Sovražim povprečje, strah me je povprečja in trudim se, da nisem povprečnež. Vse, kar je povprečno, me ne zanima, zanima me samo to, kar štrli ven.

S kakšnimi projekti se, poleg gledališča, še ukvarjate?
Poleg tega, da imamo v Teatru 55 trenutno dve živi predstavi - Butelj za večerjo in Čas za spremembo, delamo še predstavitve za podjetja, na primer predstavitev nove različice Windows za Microsoft in vse Hit festivale do zdaj. Trenutno pripravljamo še dve novi komediji za naslednjo sezono.

Vloga v Nikogaršnji zemlji, nagrajeni z oskarjem, vam je najbrž prinesla tudi ponudbe iz tujine?
Pred kratkim sem igral v italijanskem filmu Rivoglio i miei figli. Iz tujine dobim veliko ponudb, kličejo me in mi pošiljajo scenarije. To mi prija, a mi ni do tega, da bi za vsako ceno igral v tujini oziroma da bi sprejel kakršnokoli vlogo. Imam to srečo, da imam dovolj ponudb, da lahko izbiram, kaj bom delal. Za zdaj sem sprejel še dve ponudbi za film iz tujine: angleško produkcijo Hakan, kjer bom igral Kurda, ki živi v Angliji, druga pa je Swedish Job, tam bom zaigral s Harveyem Keitelom.

Vaša kariera je bila vse prej kot dolgočasna. Bi kakšno stvar spremenili, naredili drugače?
Seveda. Zdaj ko se malo bolje spoznam na avtorske pravice, bi jih bolje zaščitil, kot sem jih. Kasete Nadrealistov se prodajajo povsod, izšla je plošča, na kateri so uporabili dve minuti mojega monologa, jaz pa nimam avtorskih pravic za svoje delo. To bi naredil drugače. Zdaj zaščitim vse, kar napišem, toda kure, ki so nesle zlata jajca, nisem zaščitil. Posnel sem reklame, za katere sem mislil, da se bodo predvajale nekaj mesecev, vrtijo pa se po pet, deset let. Zdaj sem pazljivejši pri sestavljanju pogodb.

Ste zadovoljni s tem, kar ste dosegli?
Ne bi rad, da bi to zvenelo kot kakšna zgodba o uspehu, vendar sem odraščal v zelo revni družini. Svojo kariero sem začel kot scenski delavec na televiziji. Ni me strah niti sram fizičnega dela. Delal sem tudi na olimpijskih objektih. Bil sem pomočnik zidarja, nosil sem opeko in malto, zraven pa sem študiral novinarstvo. Imel sem srečo, da so me sprejeli na filmsko akademijo in da sem začel delati Nadrealiste. Imam srečo, da mi ni treba več delati stvari, ki jih ne maram in da lahko živim od dela, ki bi ga delal tudi zastonj.

Po vaših izjavah sodeč, neskončno uživate v tem, kar počnete. Si sebe sploh lahko zamišljate v kakšni drugi vlogi?
Najverjetneje bi počel nekaj, kar je povezano z morjem. Bil bi ribič ali mornar.