Ljubiti prostor

Prostor je izredno pomembna dobrina v človekovem življenju. Koliko vojn se je zgodilo samo zaradi prostora? O prostoru razmišljamo skoraj ves čas. Kje bomo imeli hišo, kako velika bo, kje pisarno, v kateri sobi, na katerem mestu bomo sedeli, kako veliko mizo bomo imeli ...  

Tudi pri avtomobilih je tako, da je prostor vse pomembnejši. Nekoč je bilo pomembno, kako dolg je bil avtomobil in koliko konjev je imel. Danes pa je pomembno še vse kaj drugega, najbolj pa seveda prostor v avtomobilu. Prav zaradi prostora (količine in kakovosti) pa so se v zadnjih letih neverjetno razmahnili enoprostorski avtomobili vseh velikosti in znamk. Ja, nekdaj je bil enoprostorski avtomobil samo renault espace (že ime pove, kam so merili), čez nekaj let pa so ga tako ali drugače posnemali domala vsi proizvajalci. Potem so pri Renaultu ugotovili, da bi bilo pametno narediti tudi manjši enoprostorski avtomobil na osnovi najbolj prodajanega razreda v Evropi (golf, astra, megane ...) in prav na osnovi megana so naredili scenic. To je bil spet nov šok za vso konkurenco in zdaj imamo tudi v tem razredu pravo gnečo. Nekateri so naredili avtomobil na osnovi avtomobilov srednjega razreda in uporabili vse, kar se je dalo (podvozje, motorje ...), nekateri pa so za te avtomobile razvili povsem svojo zasnovo, pa obdržali motorje in druge stvari. Skratka prostor, prostor in še enkrat prostor.  

In kako je prostor res pomemben, dokazuje tudi Volkswagen. Poleg turana in do neke mere tudi cadyja life, je pred kratkim poslal na trg še golf plus, ki je za nekaj centimetrov višji in večji kot golf. Če tako pomembni koncerni, kot je VW, vlagajo res velika sredstva v raziskave trga, sem prepričan, da vedo, kaj in zakaj so naredili golf plus.

Seveda imamo zdaj tudi v majhnem razredu kar nekaj enoprostorskih avtomobilov, narejenih na podlagi malega razreda, ki se najbolje prodaja pri nas (clio, punto, corsa, polo ...). Vendar pa začuda v tem razredu v ospredju ni Renault, saj je šele pred kratkim predstavil svoj modus, pa še to ni tisti pravi mali enoprostorski avtomobil. Avtomobili, kot sta fiat idea in opel meriva, pa dosegajo kar zavidljive prodajne številke. 

Je pa še en poseben enoprostorski avtomobil, ki ga moram omeniti. Gre za Fiatovo multiplo. Če se ne motim, je to verjetno sploh prvi avtomobil, ki je bil zasnovan nekako enoprostorsko. Se ga spomnite? »Fičko« za šest. Avto, ki je bil verjetno veliko pred časom, zato ga ljudje niso najbolje sprejeli in Fiat tega modela do sodobne multiple ni niti poskušal razvijati. Potem pa je na trg udaril s posodobljeno multiplo, ki je naletela na mešane občutke. Njena oblika je bila posebna, zares posebna, a na moč praktična, prostorna in uporabna, imela je in ima šest sedežev v dveh vrstah. Škoda le, da zadnji model multiple ni tako ekstravaganten, kot je bil prejšnji, kajti izgubila je kar precej svojega šarma. 

Enoprostorci  

Nimamo dovolj prostora, da bi opisali vse enoprostorske avtomobile! Vendar pa nekaj značilnosti enoprostorcev v vsaki kategoriji že lahko opišemo. Začeli bi lahko pravzaprav kjerkoli, vendar je najbolje začeti na začetku, pri avtu, morda celo »donu« vseh enoprostorskih avtomobilov – espaceu.  

Ko se je skoraj pred dvema desetletjema pojavil na svetovnih trgih, so ga ljudje sprejeli z neverjetnim odobravanjem. Bil je izredno praktičen avtomobil, saj ni deloval kot kombi, imel pa je marsikatero njegovo lastnost. Ob tem pa je imel tudi marsikatero lastnost največjih in najprestižnejših limuzin, na primer renaulta 25. Lahko je bil »čolniček« za prevoz potnikov, lahko je bil poslovni avtomobil, saj je bilo v tem avtomobilu vsaj toliko prestižne opreme kot pri limuzinah največjega razreda, imel je zmogljive motorje in imel je obliko, ki smo jo v tistih časih vsi občudovali. Če bi zdaj svojemu otroku pokazal fotografijo prvega espacea, ki je imel, mimogrede, karoserijo na šasiji in ne samonosne karoserije, kot jo ima danes, bi se verjetno čudil, zakaj nam je bil takrat espace kot sedmo čudo. Kako enkraten je bil takrat ta avtomobil, pove že dejstvo, da ga evropski konkurenci ni uspelo posnemati kar desetletje, šele potem so se zbudili

 

Japonci pa so se s toyoto previo zbudili že malček prej. In še zdaj imajo ti avtomobili približno take značilnosti, kot jih je imel »don«: kombijevska prostornost, prestižnost opreme in vse bolj prilagodljiva notranjost. Včasih si moral biti skoraj drvar, da si lahko premaknil in odstranil sedeže, danes pa je to skoraj otročje lahko. Motorji v teh avtomobilih so natanko taki kot v limuzinskih različicah in še zdaleč ne taki, kot pri kombijih.  

Na testu smo imeli »dizelaša«: espace 2,2 in seat alhambro 1,9. Oba motorja sta solidna, a se tudi nekoliko večja teža in velikost malce poznata.  

Če se je včasih v espaceu sedelo nekoliko nerodno, bolj kombijevsko kot limuzinsko, pa je danes položaj voznika za volanom precej bolj limuzinski. Pri renaultu je bilo v začetku preizkusa nekaj težav z logiko razporeditve določenih stikal; tako so na primer stikala za klimatsko napravo nameščena na vratih, digitalni inštrumenti za hitrost, vrtljaje in vse ostale pomembne podatke pa na sredini pod vetrobranskim steklom. Toda tega se kar hitro navadiš, problem je le v tem, da je na digitalnem prikazovalniku enostavno na majhnem kupu preveč podatkov. Je pa res, da je najpomembnejši – zapis hitrosti, daleč največji in zato tudi dobro viden. 

Alhambra pa ima povsem klasične merilnike za volanskim obročem, vse druge inštrumente pa prav tam kot preostali pripadniki Seatove flote. Edino, kar bi pri obeh avtomobilih lahko spremenili, je položaj prestavne ročice – pri renaultu samodejnega menjalnika, pri alhambri pa 6-stopenjskega ročnega – saj je nameščena med sedežema. Pri Fiatu in PSA-ju so to elegantneje rešili, in sicer tako, da so v svoje avtomobile namestili prestavno ročico na armaturno ploščo, s tem pa so sprostili prehod med sedežema, kar še dodatno poveča prostor za potnike – ob tem pa je prestavna ročica še priročnejša. 

Sedežev v obeh testnih avtomobilih je po pet, ob tem pa lahko v obeh primerih dokupiš še dva. Jasno je, da se ob sedmih sedežih v avtomobilu drastično zmanjša prtljažni prostor, ki je ob petih sedežih res velikanski. Sedeže pa je mogoče tudi poljubno premikati po avtomobilu in vsak je posebej nastavljiv in udoben. Tudi za druge potovalne »ugodnosti« je poskrbljeno za tiste potnike, ki sedijo zadaj – s klimatizacijo in razsvetljavo.  

Skratka, to so avtomobili, ki resnično ponujajo veliko kakovostnega prostora, kako ga boste izkoristili, pa je seveda odvisno od vas. 

Manjši enoprostorci 

Ko so snovalci začrtali prve tovrstne avtomobile, so se seveda najprej naslonili na večje brate. V osnovi pa je bila naloga enaka: na določeno dolžino in širino spraviti čimveč uporabnega prostora. Seveda od teh avtomobilov (corola verso, renault scenic, VW turan, citroen xsara picasso ...) ni mogoče pričakovati take prostornosti in prilagodljivosti v notranjosti, lahko pa pričakujete mnogo več kot od njihovih limuzinskih, kombilimuzinskih ali pa karavanskih bratov. Ob tem je seveda treba poudariti, da imajo vsi ti avtomobili vse, kar imajo bratje, in da so njihove zmogljivosti povsem enake, po drugi strani pa je seveda treba tudi zapisati, da so nekoliko dražji. Vendar pa prostornost, če jo želite in potrebujete, vsekakor odtehta tisto razliko v ceni. Tisti pa, ki ste mahnjeni na športne avtomobile, v tem razredu ne boste našli svojega zadovoljstva; ni namreč turana GTI, pa megana scenica sport in podobnih.  

Pri Toyoti enoprostorskim avtomobilom enostavno dodajo ime verso in jasno nam je, da gre za enoprostorca. Če ta avtomobil primerjamo z limuzino, je treba povedati, da ni tako drugačen, le da je višji in da se tudi sedi nekoliko višje, sicer pa zanj veljajo vse odlike toyot: odlična izdelava, zanesljivost, prijaznost in simpatična oblika. Pa še nečesa so se pri Toyoti naučili v zadnjem desetletju − narediti odličen dizelski motor. Za ohranitev, če že ne povečanje tržnega deleža v Evropi so enostavno potrebovali tudi odlične dizelske agregate, in če se Japonci česa lotijo, potem to tudi naredijo.  

Me je pa navdušil še en japonski enoprostorec, in to je F-RV. Kar nekaj tehle RV-jev imajo pod streho pri Hondi, načeloma pa kratica RV (recreational vehicle) pomeni, da gre za avtomobile, ki naj bi nam popestrili »športne dneve« oziroma nam pomagali pri rekreaciji ali uživanju v prostem času. »Zagrabili« so Fiatovo idejo o šestih potnikih v dveh vrstah in tako tudi pri F-RV-ju postavili po tri sedeže v prvo in drugo vrsto, neverjetno simpatično in prikupno ročico menjalnika pa enako kot pri multipli namestili na armaturno ploščo. Lep in simpatičen, predvsem pa praktičen avtomobil je tale honda, edino, kar sem vsaj malo pogrešal, je bil za kak kilovat močnejši motor. Pri hondah pa sem namreč že navajen na moč, veselje do »vrtenja« motorja ter poskočnosti. No, ne glede na družinski značaj tega avtomobila pa sem vse to nekoliko pogrešal.  Seveda pa je po mojem mnenju carica v tem razredu Fiatova multipla. Čeprav je v zadnjem času njena oblika postala preveč vsakdanja, pa sta praktičnost in zasnova tega avtomobila še vedno fenomenalni. Šest sedežev v dveh vrstah, precej kratek, a zato mnogo širši avtomobil, vrhunska oblika in ergonomija notranjosti in armaturne plošče, zelo dobra izdelava in samo dva, a oba zelo dobra motorja: 1,6-litrski bencinski, 16-ventilski agregat ter dizelski JTD. Prepričljiv pogon, a v zadnji izvedbi nekoliko neprepričljiva oblika. Na prvi pogled mi deluje kot kak napihnjen punto.  

Sta mi pa tako honda F-RV kot tudi multipla všeč predvsem zato, ker nista narejeni na osnovi klasičnih limuzin oziroma kombilimuzin, temveč je zasnova narejena nalašč za ta model, kar se seveda tudi pozna pri praktičnosti v notranjosti. 

Majčkeni enoprostorci 

Tu možnosti za izbiro ni tako veliko kot pri prejšnjem razredu, vseeno pa je moč izbirati, če ne med drugim, med Fiatovo ideo in Oplovo merivo. O ideji smo že pisali, o Oplu pa je treba povedati, da se je zasnove tega avtomobila lotil izredno natančno. Glede na velikost so želeli res kar najbolj izkoristiti vsak centimeter avtomobila in človek ima res občutek, da zaradi vseh teh malenkosti sedi v dosti večjem avtomobilu. Velika prilagodljivost notranjosti, presenetljivo velik prtljažni prostor, izredno gibljivi zadnji sedeži ... Vse to daje potnikom resnično občutek, da so se pri Oplu zanje potrudili.  

Sicer pa je to opel v najboljšem pomenu te znamke z dolgo in uspešno tradicijo. Vsi tehnični sklopi avtomobila so vrhunski – motor in menjalnik, podvozje ..., vožnja je prijetna, sedi se nekoliko višje in cena je primerna. Skratka, družinski avtomobil primerne zunanjosti, cene in velike notranjosti.