Magična beseda boniteta

Dobra boniteta je ob primernem zavarovanju in predvidenem poslovanju osnova za sprejem sklepa o odobritvi kredita podjetniku v banki. Zato mora podjetnik misliti na to, kakšno podobo o svojem podjetju bo na osnovi podatkov ustvaril v banki. Banka bo ob slabi boniteti odobrila kredit le izjemoma in sicer ob drugih zadostnih jamstvih za plačilo obresti in vračilo kredita. Treba je vedeti, da banka ne ocenjuje samo podjetja, ampak tudi okolje, v katerem deluje. Tako v bankah ocenjujejo tudi panogo podjetja, kot tudi druga tveganja (tveganost trgov, tečajni riziko...). Ker na vse to podjetnik sam ne more veliko vplivati, o tem ne bomo govorili. Prav tako ne bomo govorili o oceni tako imenovane nefinančne bonitete, ki govori o proizvodnem programu, tehnologiji, kadrih in trgu. Namen današnega sestavka je prikaz tako imenovane finančne analize, ki služi za oceno bonitete na finančnem področju.

Finančna boniteta podjetja

Finančna boniteta podjetja je s podatki o žiro računu, o bilanci stanja in računu dobička ali izgube podprta sodba o kreditni sposobnosti podjetja.

Z besedo boniteta označimo sodbo o sposobnosti podjetja za dobro poslovanje, ki bo omogočilo izpolnjevanje obveznosti do banke. Banke imajo različne sisteme za oceno finančne bonitete podjetij, ker za to ni nekega splošno priznanega načina izračuna. Izračun pravzaprav ni samo eden, ampak jih je več. Končni rezultat pa tudi ni en sam, ampak je kot boniteta podano mnenje o posameznih razmerjih-koeficientih. Na osnovi tega potem posameznik, oziroma kreditni odbor, odloči, upoštevaje še druge parametre, ali bodo nekemu podjetju odobrili kredit ali ne.

Za izračune so potrebni podatki o podjetju

Večini podjetnikov je zdaj že jasno, da moramo v banko prinesti vse podatke o poslovanju. Najpomembnejši vir podatkov za izračunavanje bonitete je bilanca stanja, ki kaže vire sredstev in tudi naložbe. Za dobro boniteto je najpomembnejše, koliko ima podjetje lastnih sredstev, koliko pa izposojenih. Pri izposojenih je pomembno, kolikšen je delež dolgoročnih obveznosti, ki ne ogrožajo dnevne likvidnosti, saj ob normalnem poslovanju lahko pravočasno zagotavljamo sredstva za obresti in za odplačevanje, in kolikšen kratkoročnih.

Kratkoročna posojila so veliko bolj problematična, ker jih v bilanci ne sme biti toliko (in seveda tudi ne pri poslovanju), da bi njihovo odplačevanje ogrozilo likvidnost podjetja. Tretja vrsta izposojenih virov so naše obveznosti do dobaviteljev, ki znajo biti v mnogih primerih proporcionalno kar velike. Ta vir ima običajno eno prednost, namreč, da zanj ne plačujemo obresti. Kupci jih običajno že vkalkulirajo v ceno. Druga prednost tega vira je, da zanje običajno ne dajemo tako hudih jamstev, kot za kredite (akceptne naloge, menice). Tretja prednost je, da lahko včasih zamudimo s plačilom brez večjih posledic. Vendar seveda ni vedno tako, kajti lahko se nam zgodi, da blaga ne bomo mogli več kupiti, ker nam dobavitelj(i) ne bo(do) zaupal(i). Lahko se nam tudi zgodi, da bomo morali pred naslednjo pošiljko plačati tudi zamudne obresti ali pa bomo dobili opomin od odvetnika, da nas bodo tožili.

Na strani naložb bo ocenjevalec bonitete videl, v kaj imamo naložen denar. Ni namreč vseeno, ali imamo kapital in kredite v likvidnem stanju na računu ali pa naloženo v zidane prostore. Vmesna oblika so naložbe v zaloge, terjatve do kupcev ali pa celo finančne naložbe. Presoja s stališča likvidnosti: če imamo rezervo za poslovanje naloženo v kakršnikoli denarni obliki, potem nam recimo izpad pričakovanega plačila kupca ne povzroča težav. Če imamo denar v terjatvah, je izterjava v nujnem primeru odvisna od dobre volje kupca. V primeru, da moramo za to prodati zaloge in dobiti denar, to gotovo ne bo šlo hitro in nas bo praviloma veliko stalo. Če pa moramo prodati prostore, pa je uspeh tega zelo negotov in nevarnost izgube zelo velika. Verjetno ni treba pripovedovati, da se skoraj v vsakem podjetju zgodi, da imajo probleme na strani kupcev, ali nam ne plačajo ali pa ne kupijo tistega, kar smo zanje nabavili.
Iz vseh teh podatkov bodo v banki izračunali razmerja med posameznimi vrstami virov in sredstev.

Cilj ugotavljanja bonitete

To je ugotovitev, ali bo imelo podjetje sredstva takrat, ko jih bo potrebovalo za izpolnitev obveznosti.

Ločimo kratkoročno in dolgoročno kreditno sposobnost. V tržnem gospodarstvu je pravilo, da lahko dolgoročno finančno stabilnost zagotovimo le s finančno močjo in dolgoročnim finančnim ravnotežjem. To je za podjetnike velik problem, kajti povečevanje obsega poslovanja pomeni, da naj bi vzporedno povečevali kapital, saj le tako zadostimo pogoju, da se ohranja delež nevračljivih virov v vseh virih. To nam kot najosnovnejši kazalec pove izračun premoženja. Izračunamo ga tako, da od vseh oblik sredstev (zaloge, terjatve in naložbe) odštejemo dolgove (dolgoročne, kratkoročne, obveznosti do dobaviteljev).

Premoženje je v bistvu kapital podjetja. Tako ga lahko izrazimo tudi kot najpomembnejši koeficient ("vzvod" ali leverage po angleško), ki ga dobimo tako, da vse dolgove delimo s trajnim kapitalom. Splošno prepričanje je, da naj bi bila vrednost enaka 0,5, kar pomeni, da naj bi bilo v podjetju vsaj toliko kapitala, kot je kreditov. Pri delujočih uspešnih to razmerje ni težko doseči (tudi zaradi tega, ker se vanj vključujejo z leti ustvarjene rezerve), veliko težje pa je pri majhnih hitro rastočih podjetjih, ki morajo za svoj razvoj imeti vedno več sredstev. Praviloma pa nimajo na voljo lastnega kapitala za povečevanje nevračljivih sredstev, da bi ohranjali to razmerje na želenem nivoju (0,5 ali več). Vendar boste pogosto doživeli, da bo banka glede tega neomajna. In to kljub temu, da zaradi različnih možnosti na strani dolgov (veliko obveznosti do dobaviteljev ob recimo velikih terjatvah) tega razmerja ne moremo gledati kot edino zveličavnega.

Eden od tudi zelo pomembnih podatkov je, recimo, ali je podjetje neto dolžnik ali upnik. Tu primerjamo, ali ima podjetje večje terjatve, kot pa so njegovi krediti. Le redko se zgodi, da bi imelo podjetje s terjatvami pokrite vse dolgove, torej recimo tudi kredite za osnovna sredstva, zaloge in obveznosti do dobaviteljev. Če ima malo osnovnih sredstev in donosno dejavnost (veliko razliko v ceni, veliko dodano vrednost), potem je to mogoče, sicer pa izredno težko, predvsem na začetku poslovanja.

Naslednja primerjava, ki jo naredijo v banki, je, kako so časovno usklajene terjatve in obveznosti. Pravilo je, da morajo biti dolgoročne naložbe pokrite z dolgoročnimi viri, saj bi sicer bilo podjetje ob kratkoročnih virih odvisno od tega, ali bo dobilo nova kratkoročna sredstva za pokritje obveznosti, ki zapadajo v plačilo. Za izračune ponovno uporabljajo različne koeficiente, saj je struktura dolgoročnih naložb zelo različna.

Še več izračunov lahko naredimo pri razmerjih, ki izražajo pokritosti različnih oblik obratnih sredstev z viri. Gre predvsem za oceno likvidnosti posamezne naložbe sredstev. Običajno so tu težavne predvsem zaloge, ki so običajno nujne, zahtevajo pa urejeno trajnejše financiranje. Položaj podjetij je pri tem zelo različen, saj lahko nekatera financirajo velik del zalog z obveznostmi do dobaviteljev, druga pa tega ne morejo. Trgovec, ki uspe dobiti od prodajalca blago na konsignacijo, praktično nima zalog in temu primerni so njegovi koeficienti! Pri sezonskem blagu pa mora podjetnik financirati zalogo za skoraj vse leto (pri izdaji knjig so lahko zaloge več let).

Izdelava končne ocene bonitete

Ironično se pogosto lahko sliši, da lahko dobijo dobro boniteto le podjetja, ki kreditov ne potrebujejo. Bančnik dobi, ko podatke o podjetju vnese v računalnik, 10 ali več koeficientov, ki jih mora razvrstiti in podati končno oceno z Da ali Ne. Ker je neznank preveč, to ni možno narediti z (funkcijskim) izračunom, ampak mora to opraviti človeški um. Presoditi je treba vse vzroke za takšne rezultate, kakršni so, in oceniti, ali so ti ob vseh drugih podatkih o podjetju in okolici dovolj dobri za odobritev kredita ali ne. No, ker določena pravila le obstajajo, so v nekaterih bankah razvili ekspertne sisteme, s katerimi si pomagajo. Na koncu pa na osnovi podatkov odloči eden ali več ljudi.