Majhni, ki niso več mali

Danes vam predstavljamo dva mala avtomobila, ki sta prav gotovo med najboljšimi ta hip - fiat punto in citroën C2. Oba prihajata iz okolij in tovarn, kjer ima izdelovanje manjših avtomobilov dolgo, dolgo tradicijo. In to se seveda še kako pozna. Po drugi strani pa je velika prednost tudi to, da sta iz mediteranskega okolja, kjer lepota nekaj velja. In to je to!

Fiat punto 1,3 JTD 

Punto je že ob rojstvu, ko je zamenjal do takrat nenadkriljivega una, veliko obljubljal. Postal je avtomobil leta, kar sicer za italijanskega proizvajalca ni nič posebnega, saj je prav za koncern Fiat ta naslov praktično rezerviran, če le imajo kak avtomobil, ki bi ga radi videli na evropskem prestolu. Tako so ta »laskavi« naslov osvojili celo avtomobili, ki po nikakršnem »avtomobilskem zakonu«, ne bi smeli priti niti v ožji izbor. A pustimo italijansko spretnost lobiranja, punto si je ta naslov prav gotovo zaslužil. Bil je dober, ko se je prvič pripeljal s tekočih trakov, in je dober zdaj, po večkratnih prenovah in dopolnitvah.  

Osnovna linija avtomobila je ostala skoraj nespremenjena že od začetka. Vseskozi pa se nekoliko spreminjajo luči. Kolesa so potisnjena daleč na vogale avtomobila, s tem pa oblikovalci pridobijo veliko prostora v notranjosti.  

 

V notranjosti je avtomobil zanimiv. Stikalna plošča je sicer klasično zasnovana, prav tako vsi merilni inštrumenti, je pa zato osrednja konzola malo manj klasična in precej zanimiva. Italijanski oblikovalci so se verjetno precej več ukvarjali z obliko kot z ergonomijo, ali pa je ergonomija natanko taka, kot si jo želijo Italijani. Za moj okus se v avtomobilu sedi nekoliko previsoko. Klub temu pa ostaja dovolj prostora tudi nad glavo, tako da nimaš klavstrofobičnega občutka. Nasploh je v puntu – glede na zunanje mere, seveda – ogromno prostora. 

Menjalnik je že dolga leta slabši del fiatove tehnike, saj prestavljanje ni takšno, kot bi si človek želel. Pri prestavljanju imaš vedno občutek, kot da prestavna ročica in menjalnik nista najbolje usklajena. A to je tudi edina majhna zamera, ki jo imam glede notranjosti tega punta. Volan je nastavljiv, ima celo dve servo pomoči - za mestno vožnjo in navadno. Če pritisneš stikalo za vklop programa city, imaš občutek, kot da se igraš s play stationom, saj sploh nimaš občutka, da vodiš avtomobil. Odlična pogruntavščina za tiste, ki zaradi svojih fizičnih lastnosti ne morejo z lahkoto vrteti volana; tu mislim predvsem na pripadnice nežnejšega spola in starejše. Predvsem pri počasnejših manevrih (parkiranje, obračanje) je to res dobrodošla pomoč. Sam pa sem se te dodatne pomoči raje izogibal.  

Na zadnji klopi je dovolj prostora, le da za družinske potrebe priporočam punta s petero vrati ne s tremi, tako kot sem ga imel na testu. Tudi prtljažnik s svojimi 264 litri prostornine je skoraj presenetljivo velik, zlasti če od zunaj in od strani pogledaš, koliko prostora so mu pravzaprav namenili. Seveda pa se da podreti tudi sedeže in s tem precej povečati prostornino za ozimnico. Odlično! 

Še najboljši v testnem avtomobilu pa je bil po mojem motor. Ta je bil 1,3-litrski turbodizelski z direktnim vbrizgom goriva in skupnim vodom. Kot verjetno tisti, ki se nekoliko spoznate na tehniko veste, so skupni vod »pogruntali« prav pri Fiatu, potem pa so patent prodali Boschu in zdaj ga uporabljajo praktično vsi proizvajalci avtomobilov razen Volkswagna. Skupni vod (common rail) namreč omogoča večji tlak pri vbrizgu plinskega olja v valje pri nižjih vrtljajih motorja, kar seveda omogoča boljše izgorevanje in s tem manjšo porabo, ter večji navor in moč.  

Da, motor v testnem avtomobilu je bil res odličen! Zmore 70 konjskih moči pri klasičnih 4000 vrtljajih in 180 Nm navora pri že 1750 vrtljajih. Punta zmore pognati do 164 km/h, z mesta do hitrosti 100 km/h pa v 13,4 sekunde. V tovarni so obljubljali porabo med 3,9 in 5,6 litra, sam pa sem na testu povprečno porabil 5,9 litra plinskega olja, a sem bil po obstoječih podatkih eden najbolj porabnih novinarjev. 

Punto ima dobro podvozje, to je treba priznati. Sicer z dizelskim motorjem to ne more biti ravno dirkalni avtomobil, vseeno pa se da s tem avtomobilom prekleto hitro peljati. Seveda tudi čez ovinke. Se pa ta avtomobil obnaša približno tako kot vsi drugi avtomobili tega razreda s pogonom na sprednji kolesi; avto je namreč nekoliko podkrmiljen, tako da je treba v ovinkih nekoliko odvzeti plin, morda nekoliko bolj obrniti volan na začetku ovinka, pa se hitro rešiš. Tudi zavore so dobre, avto pa tudi pri izredno ostrem zaviranju ostaja povsem miren in tudi vodljiv. Skratka, s tem avtomobilom na cesti ne boste imeli nikakršnih težav, ki bi bile izrazitejše kot pri drugih avtomobilih. Če pa ste vseeno prehitri za svoje vozniško znanje ali za zakone fizike, potem pa ... 

Citroën C2 

C2 je prišel na slovenski trg pred kratkim, natančneje, pred koncem lanskega leta. Ta mali avtomobil nadaljuje izredno lepo in elegantno podobo zadnjih citroënovih avtomobilov; tu mislim predvsem na C3.  

Seveda pa se C3 in C2 že na prvi pogled precej ločita, saj je C3 nekoliko večji in precej bolj »jajčast«, medtem ko je C2 nekoliko bolj ostro in trdo oblikovan. Vseeno pa je avto zelo simpatičen. Sprednji del je izrazit z veliko masko. Tudi luči imajo precej ostro obliko, tako da avtomobil deluje res dinamično. In ko ga potem opremijo še za rally, je to res pravi »dirkaček«.  

Nekoliko manj pa je seveda zato primeren za družinsko življenje: samo po ena vrata na vsakem boku, pa nekoliko manj prostora na zadnjih dveh posamičnih sedežih, ki pa ju res lahko delno nastavite naprej in nazaj. S tem nekoliko prilagajate velikost prtljažnega prostora in prostora za noge, a v nobenem primeru prav velikega prostorskega čudeža ne morete narediti. Prtljažnik se odpira v dveh delih - najprej stekleni del, potem pa še spodnji. To je praktično predvsem takrat, ko morate v prtljažnik spraviti kakšno majhno vrečko iz nakupovalnega centra. Če pa kupujete dobrote za novoletno praznovanje, utegne biti prtljažnik, ki je sicer v osnovi velik od 166 do 224 litrov (odvisno od položaja premičnih sedežev), kar nekoliko premajhen. Je pa res, da se sedeža lepo in enostavno zložita in pri tem ti ostane 879 litrov prostora in žal samo dva sedeža. Pa ne gre preveč tarnati nad prostorom. Kdor si kupi tak avtomobil, že ve, kako velikega si je kupil.  

Ko pa se spraviš za sprednji sedež, je položaj povsem drugačen. Spredaj je veliko prostora, sedež je udoben, pa tudi dovolj športen, da te kar lepo oprime, da ne govorim o njegovi izdatni nastavljivosti. Prepričan sem, da se v tem avtomobilu lahko pelje tudi človek, ki daleč presega 190 centimetrov višine. Nastavljiv je tudi volanski obroč, in to spet izdatno, skratka v avtomobilu se res sedi tako, kot hočeš. Menjalnik v testnem avtomobilu je bil ročni, morda na trenutke nekoliko počasen in nenatančen. Menjalnik resnično ni dirkaški, če pa se zadovoljiš z nekoliko počasnejšim, recimo povsem normalnim pretikanjem, potem pa je tudi menjalnik dober.  

Motor v testnem avtomobilu je bil bencinski, povsem in najbolj normalen za ta avtomobil – 1,4-litrski. Pri 5400 vrtljajih razvije 75 konjskih moči, pri 3300 vrtljajih pa največji navor 120 Nm. S tem motorjem lahko pospeši z mesta do 100 km/h v 12,2 sekunde. Kar solidno za ta osemventilski motor, čeprav ga je treba za tiste boljše zmogljivosti kar nekoliko priganjati, ob tem pa seveda tudi poraba ni bila ravno skromna. Skoraj 9 litrov za 100 kilometrov smo povprečno pokurili, v tovarni pa obljubljajo porabo med 4,9 in 8,3 litra. Ob zmerni nogi pa se tudi to porabo da doseči. Seveda pa tistim bolj dirkaškim priporočam različico VTR. Sam je sicer še nisem preizkusil, vendar vem, kaj pri Citroënu to pomeni. In ne pozabite - Citroën je svetovni prvak med konstruktorji za rally! 

Zato je seveda tudi lega na cesti dobra. Avto ni izrazito podkrmiljen, lepo se obnaša tako v dolgih ovinkih, ki načeloma za avtomobile s tako kratko razdaljo niso najprimernejši, pa tudi v kratkih ostrih ovinkih, kjer se resnično pokaže, zakaj bo ta avtomobil tudi v rallyju JWRC izredno uspešen. To lahko trdim, še preden je sploh odpeljal svoj prvi rally.  C2 se torej vrača h koreninam, že samo z oznako, pa tudi z obliko in posebnostjo. Prav tu pa so bili pri Citroënu vedno najboljši.