Podjetnik logo
 

Matjaž Gantar - človek, ki pušča sled

Avtor: Vida Petrovčič | Objava: 10.06.2003

Matjaž Gantar je na čelu velike finančne institucije, Kmečke družbe, a sebe označuje kot podjetnika. In pravi, da so podjetniki ekonomski steber naroda.



Ob imenu »Kmečka družba« se takoj sproži vrsta asociacij na zelo uspešne in odmevne finančne poteze in investicije. Pomislimo na vzajemni sklad Galileo, na močno vlogo v bosanski privatizaciji, Multikino Kolosej... Ker je Kmečka družba napovedala, da bo v kratkem ustanovila tudi svoj sklad tveganega kapitala in je naložba v Seaway (o kateri pišemo v posebnem članku) njena prva tovrstna inveticija, nas je zamikalo, da »narišemo« profil prvega človeka Kmečke družbe, predsednika uprave od nedavna KD Group - Matjaža Gantarja.

Gospod Gantar, zdi se, da v slovenski finančni srenji odstopate. Se strinjate s to oceno?

Mogoče malo, ampak ne zato, ker bi mi bili posebej agresivni, prej bi rekel, da so drugi premalo. Morda pa se od drugih pidov res razlikujemo po tem, da smo imeli veliko naložb zunaj privatizacijskega kroga. Z gotovino smo kupili Simobil, kjer smo bili lastniki 17-odstotnega deleža, ki smo ga že ugodno prodali. V lasti imamo Multikino Kolosej. Naši naložbi sta tudi Zavarovalnica Slovenica, v kateri smo lastniki 95-odstotnega deleža, ta pa ima 51-odstotni delež v Zavarovalnici Adriatic. Pred kratkim smo kupili delež v Seawayu, kjer smo 50-odstotni lastniki, v GEA Collegeu pa imamo 85-odstotni delež.«

Kaj napoveduje preobrazba in sprememba imena v KD Group?

Gre za novo strukturo naše hiše, ki je rezultat tako notranjega razvoja kot nekaterih zakonskih zahtev. Zelo poenostavljeno povedano, morali smo ločiti institucije, ki investirajo v borzne vrednostne papirje (te so zdaj znotraj Družbe za upravljanje Kmečka družba d.d.), od institucij, ki investirajo neposredno (kot na primer v Multikino Kolosej); slednje so zdaj v finančnem holdingu oziroma Kmečku družbi holding d.d. Načrtujemo pa ustanovitev več družb za upravljanje v različnih državah.

Imate naložbe v različne dejavnosti, v različna podjetja. Kako se ta podjetja in sploh dejavnosti v Sloveniji primerjajo med seboj?

Med naše novejše in najuspešnejše naložbe sodijo mediji. Ta hip ima Kmečka družba lastniške deleže v Dnevniku, kjer imamo v lasti 26 odstotkov, v Kmečkem glasu, kjer imamo 80 odstotkov, v petih radijskih postajah in v sarajevskem OsloboÄ‘enju. Mediji so donosne naložbe. Če gledamo donos na kapital, so mediji najdonosnejša naložba v slovenskem gospodarstvu, saj znaša njihov povprečni donos na kapital čez 15 odstotkov. Tako imata denimo Dnevnik in Kmečki glas 12-odstotni donos na kapital, Delo pa kar 23-odstotni donos na kapital. To pa so rezultati, s katerimi se drugo gospodarstvo težko primerja. Za primerjavo naj povem, da ima portoroška Droga 12-odstotni donos na kapital, Kompas MTS 11-odstotni, prav tolikšen donos ima Lek, Krka ima 10-odstotni donos na kapital, Kolinska 6,7-odstotni, novogoriški Hit le 4-odstotni, Petrol 3-odstotni in Istrabenz 2-odstotni donos na kapital. Skratka, ta hip pri nas ne najdem podjetja, ki bi po donosu na kapital presegalo Delo in druge medije. Nesporen zmagovalec pa je Radio Kranj, ki dosega kar 35-odstotni donos na kapital.

Čemu pripisujete takšno donosnost medijev?

Razlaga je razmeroma preprosta. V času samoupravnega socializma podjetja dobičkov niso smela izplačevati v plačah, zato so denar vlagala v nepremičnine, v nove poslovne prostore in počitniške domove. Zato imajo danes nekatera dobra podjetja preveč sredstev, v bilanci pa preveč kapitala glede na promet, ki ga ustvarijo. Če so torej mnoga dobra slovenska podjetja prekapitalizirana, pa to ne velja za medije. Mediji so tudi nekoč lahko odlivali denar posameznikom skozi honorarje, zato danes nimajo napihnjenih bilanc.

In kaj boste naredili s podjetji, ki niso donosna? Se jih boste poskusili znebiti?

Definitivno.

Kar se tiče uspešnejših naložb, je vaš cilj prodati jih z dobičkom v relativno kratkem času ali pa nameravate sodelovati tudi pri poslovni politiki in imate s temi družbami dolgoročne razvojne načrte?

Končni cilj je te družbe na koncu z dobičkom prodati. Kljub temu pa se v Kmečki družbi z vsako naložbo tudi razvojno ukvarjamo. Precej se, denimo, ukvarjamo z GEA Collegom in z Visoko šolo za podjetništvo. Pred časom smo kupili tudi Palačo Trevesini v Piranu, kjer bo sedež Visoke strokovne šole za podjetništvo. Od Zavarovalnice Croatia smo kupili Slovenico, ker se trudimo, da bi zavarovalništvo razvijali tudi skupaj z neko hrvaško zavarovalnico in z dvema bosanskima. V Multikinu Kolosej imamo sploh svojega človeka, zdaj se dogovarjamo, da bi nekaj podobnega zgradili tudi v Mariboru, dogovarjamo se tudi za Zagreb. Torej smo v upravljanje in v poslovno politiko svojih družb zelo aktivno vpeti.

Iz različnih krogov smo slišali oceno, da ste Visoko šolo za podjetništvo zelo obremenili z dajatvami do GEA Collegea, ki je sicer njen ustanovitelj, na primer z dajatvami za uporabo blagovne znamke in podobno.

Mi smo kupili delnice GEA Collegea, ko so bile podcenjene in smo upali, da bomo lahko dvignili njihovo vrednost in jih prodali. Potem se je pojavila ideja o Visoki strokovni šoli, ki smo jo sprejeli in smo se vključili v razvojne načrte. Potem je bila potrebna dokapitalizacija in od 35 smo prišli na 85 odstotkov lastništva. Dejstvo je, da smo mi finančna skupina, ki mora delati z dobičkom in vsi poslovni načrti glede GEA Collegea in šole so bili vedno zastavljeni kot podjetniška naložba, ki naj bi prinesla dobiček. Mi torej nikakor ne menjamo pravil igre, ki so jih začrtali že drugi. Zdaj pa smo v težki situaciji, ker naložba nič ne prinaša, a ker smo podjetniki, podpiramo idejo in se bomo potrudili, da bo javnost dobila dobro šolo s tega področja.

Tisti pa, ki govorijo, da bi mi morali biti meceni, ne razumejo, da v Ameriki šole lahko živijo od mecenov, ker so za to davčni razlogi, ki jih pri nas ni. Tisti, ki nas kritizirajo, naj najdejo pet mecenov, pa bom jaz takoj šesti.

S kakšnimi upi gledate na možnosti uspeha pri načrtovanem skladu tveganega kapitala?

Nova formula, po kateri merimo, se imenuje »šest-dva-dva«. To pomeni, da šest naložb od desetih ni nič posebnega, dve propadeta, dve pa sta nadpovprečno uspešni. Če to formulo primerjam z našimi finančnimi naložbami, sodi GEA College med srednje dobre naložbe, pri čemer mislim, da še ni pokazala vsega. Simobil je bil velik uspeh, z njim smo zaslužili neto 60 milijonov mark. V Seaway smo svoja sredstva šele vložili in težko rečem, kaj bo, pričakujem pa, da bo ta naložba sodila med naše najboljše. Tudi Multikino Kolosej je šele začel, pa mu gre že zelo dobro. V enem od zadnjih sončnih vikendov je prodal 15 tisoč kino vstopnic, v istem obdobju lani pa so kinematografi v Ljubljani prodali le sedem tisoč vstopnic. V Zagrebu, ki je milijonsko mesto, pa je bilo isti vikend letos prodanih 4500 vstopnic.

Torej pri vas spremljate tudi Zagreb, zakaj?

Zato, da vidim, kje je skrajna meja, ki jo je mogoče doseči. Bistvo tega posla so namreč prodane vstopnice.

Ali torej vse svoje finančne naložbe tako natančno spremljate?

Pomembnejše vsekakor pozorno spremljamo.

Prisotni ste v Bosni, družbo za upravljanje pa ustanavljate tudi v Luksemburgu.

V Luksemburgu ustanavljamo družbo za upravljanje in oktobra letos bo prvih šest naših skladov tam začelo delati. To pomeni, da bomo v Sloveniji zbirali denar in ga nalagali v prave tuje evropske sklade. Te sklade za zdaj odpiramo za domače vlagatelje. Tega v Sloveniji še ni. Tovrstna dejavnost se tudi sicer precej seli v Luksemburg, ker davkov za tujce tam ni, birokratski postopki pa so manj zapleteni. S tem se pripravljamo tudi na tujo konkurenco skladov, ki prihajajo k nam, ki bodo prav tako ponujali zahodne izdelke. Konkurenca, ki je že pri nas, denimo Societe Generale, pa je v tem smislu zelo močna.

Ko ste že omenili tujce, kako komentirate privatizacijo bank? Ali naj banke prodamo tujcem ali ne?

Sprejeti model privatizacije je po moji sodbi zgrešen, ker sta naši dve največji banki veliki kot tuji deželni hranilnici in zato ne potrebujeta strateškega partnerja. Domače banke bi morali zadržati v slovenski lasti. Tudi v Nemčiji, denimo, so deželne hranilnice v državni lasti. Poleg tega mislim, da bi lahko delnice bank ponudili tudi slovenskim državljanom, ki bi si s tem pridobili tudi določene davčne olajšave. Če bodo tujci prevzeli banke, bo namreč država v prihodnosti pobrala manj davka na dobiček, saj bodo lahko tujci dobičke odpeljali drugam, kjer so nižji davki. Če bi ostale banke v slovenski lasti, bi pa država vendarle še pobirala davek od dobička.

Nasploh bi tudi rekel, da odprodaja vsega ni prava strategija. Če bomo v službi samo pri tujih korporacijah in bo prišla recesija, bo tragedija. Zdi se mi, da velja modrost, da delodajalec v slabih časih najkasneje zapre obrate doma, z zapiranjem pa začne v tujini. Če bomo torej imeli samo tuje delodajalce, bodo ti začeli zapirati najprej v tujini, se pravi tudi pri nas. Torej, če ne bomo imeli dovolj domačih delodajalcev, ki bodo do konca ščitili domače okolje, ne bo dobro.

Temelj nacionalne moči je namreč domači kapital, ki ga imajo v rokah podjetniki. V Nemčiji družina Quant drži 40 odstotkov BMW. Amerika je Gates, ne Bush. Dokler ne bomo imeli 100 pravih podjetnikov, ne bomo trdni. Če pride do najhujšega, kdo bo kupil puške? Menda ne tujci, lastniki naših podjetij? Ves problem z Albanci izvira iz tega, da imajo močne zveze po vsem svetu in jih podpirajo izseljenci-podjetniki. Čečeni in Kurdi nimajo po svetu takšne ekonomske osnove - podjetnike - zato je z njimi drugače.

Podjetniki so torej ekonomska trdnjava nacije. Kako ocenjujete naše podjetništvo?

Podjetništvo je pri nas premalo razvito in tudi država ga premalo razvija, kar je po mojem velik problem. Slovenija se želi vključevati v EU, kjer je podjetniško okolje razvito. EU kot tvorba je sploh nastala zaradi interesa podjetnikov, da so ti laže poslovali preko evropskih meja. Ker se želimo vključevati v podjetniško okolje, ki ga sami ne razvijamo, menim, da je pri nas za vključevanje v EU več domačih birokratov kot podjetnikov. Če se ozremo samo na donose na kapital, ki sem jih omenil malo prej, naj povem, da so ti v državah EU najmanj dvakrat do trikrat višji kot pri nas, kar je po mojem velik problem za naše gospodarstvo. Zato se sam še deset let ne bi vključil v EU, dokler se ne bi domače podjetniško okolje primerno okrepilo in usposobilo za evropsko konkurenco.

Odgovor je pa v drugačni mentaliteti. Za naše podjetnike je maksimalni izziv doseči milijon mark prometa. Če imam 20 delavcev, se ustavim, kajti 30 delavcev pomeni čisto drugačne organizacijske izzive, ki me ne mikajo. Meje so pač v glavi. Švedska družina Wallenbergov, ki drži v rokah Ericsson, je na primer svoje otroke vedno dajala v trgovsko mornarico, da so pluli po svetu in doumeli, da so trgi vsepovsod. In pri nas? Za Ljubljančane je Celovec geografsko bližje kot Maribor. Pa koliko nas gre tja? To je nepodjetnost.

Za mene je Sarajevo z letalom toliko oddaljeno kot Maribor z avtomobilom. Mislimo, da bodo nekakšen most med Zahodom in Balkanom. Toda ob naši nemobilnosti bo Zahod kar sam šel na Balkan.

KOMENTARJI

Če želite svoje mnenje o tem članku deliti z drugimi bralci vas vabimo, da svoje mnenje vpišete spodaj. Komentarjev ne cenzuriramo, samo v skrajnih primerih, ko gre za spodbujanje nestrpnosti, navajanje h kriminalnim dejanjem ipd. Za mnenja ne odgovarjamo.

 

 

Ime
Naslov *
Vsebina *

Prosimo seštejte petindvajset in osem * 
Naročite se na brezplačni mesečni svetovalec "Od ideje do uspeha"
Vpišite vaš e-naslov: *