Med umetnostjo in obrtjo

Christoph Steidl Porenta se je oblikovanja nakita in uporabnih predmetov iz žlahtnih kovin izučil v Nemčiji, kjer je veščino izpopolnjeval v delavnici benediktinske opatije Munsterschwarzach. Pred enajstimi leti se je preselil v Ljubljano – vzrok je bila ženska (ljubezen) – in odprl delavnico. Kot klasičen zlatar izdeluje unikaten nakit iz različnih dragih kovin, kot srebrokovač večje predmete, kot so kelihi, čaše, pladnji, obročki za prtičke in svetilke, na področju restavratorstva pa je strokovnjak za plemenite kovine.  

Mojstrski obrtnik ali umetnik?

Na težave, s katerimi se je srečeval, ko je pred enajstimi leti hotel odpreti svoje podjetje, je prav rad pozabil, saj je izkusil vse, kar je takrat tujcem, ki so želeli imeti podjetje, »ponujala« državna uprava - od pridobitve delovnega vizuma do nostrifikacije diplom, ki jih je potreboval za odprtje s.p.–ja. »Če ne bi bil prepričan o tem, kar delam, bi zaradi vseh težav, ki so se še stopnjevale zaradi neznanja jezika, obupal na začetku. Z ženino pomočjo mi je le uspelo pridobiti vse dokumente,« se spominja.  

Ko je bolje spoznal delovanje sistema, je ugotovil, da bi mu status samostojnega kulturnega delavca močno olajšal poslovanje, saj, kot pravi, ni bil nikoli pretiran ljubitelj urejanja in vodenja dokumentacije podjetja. »Predvsem pa sem nase vedno gledal kot na umetnika in se nikoli nisem počutil kot podjetnik ali obrtnik,« pravi.  

Je umetnik ali mojstrski obrtnik? »Pravzaprav sem umetnik z dobrim obrtniškim znanjem. Če kdo ročno izdeluje stvari, ki jih industrija 'štanca', je zame obrtnik, če pa ima zamisli in jih zna tudi pokazati in izdelati, je umetnik,« odgovarja.  

Če hočete odpreti lastno delavnico in delati po svoje, ni dovolj, da ste le dober zlatar ali srebrokovač. »Pri tem poklicu je potreben dar in še enkrat dar. Če ga nimaš, ne gre,« pravi. Vsi, ki se ukvarjajo s podobnimi dejavnostmi, se strinjajo. Rokodelstva se da naučiti, ustvarjalnost pa je človeku dana ali ne. Toda tudi le ustvarjalnost ni dovolj. Če je ne podpira dobro obvladovanje obrti, vam zamisli ne bo uspelo uresničiti. 

Lažje je uspeti z unikatnimi izdelki 

V delavnici, ki je tudi razstavno-prodajni prostor, prodaja izključno svoje, unikatne izdelke. Na vprašanje, ali je kdaj razmišljal, da bi prodajal tudi serijsko izdelan nakit ali nakit iz uvoza, odgovarja, da ga to ne zanima. »V unikatnih izdelkih vidim edino možnost, da preživim na majhnem slovenskem trgu, saj se s serijsko izdelanim nakitom ne da konkurirati velikim trgovcem in proizvajalcem. Industrijsko izdelanega nakita ni smiselno delati ročno. Več možnosti imaš, če delaš unikate,« odgovarja. 

Prav tako ga ni nikoli zanimalo, da bi bil zgolj trgovec. »Nekateri imajo veselje s kupovanjem in prodajanjem stvari, jaz pa uživam v oblikovanju in ročnem delu. Rad vidim, kako se stranka odzove na predmet, ki sem ga zanjo naredil. Največ mi pove 'aha učinek', ki ga z industrijskim izdelkom ne moreš doseči,« razlaga Christoph Steidl Porenta.  

Sklepanje kompromisov 

Najtežje pri njegovem delu je sklepanje kompromisov – usklajevanje želja naročnikov in njegovih zamisli. »Zgodi se, da kakšno stranko tudi odslovim. Če pride par naročit poročna prstana in moški pravi, da je mu je vseeno, kakšen je prstan, saj ga bo tako ali tako spravil v predal, naročila gotovo ne bom sprejel,« razlag Christoph. Na odgovor, ali je razlog za tako ravnanje kot pri večini umetnikov precej velik ego, odgovarja, da ne. »Tega ne počnem zato, ker bi bil preponosen ali ošaben. Moj nakit je namenjen uporabi, ne ležanju v predalu. Takim strankam svetujem, naj raje kupijo industrijske prstane in prihranijo denar.«

Toda kljub občasnim zavrnitvam naročil je še vedno prisiljen sklepati kompromise, saj se, kot pravi, za zdaj še ne da  živeti le od izdelkov, oblikovanih zgolj po njegovih zamislih. »Treba je biti realist,« pripomni in doda, da je Slovenija premajhna za njegove oblikovalske ekstravagance. »Kaj ti pomagajo polne vitrine, če tega ne moreš prodati. Ko dobim zamisel, jo moram toliko oklestiti, da vem, da bo izdelek šel v promet,« pravi umetnik in mojster, ki ga razmere silijo, da dela izdelke, ki so cenovno in oblikovno sprejemljivi za naš trg. Pravi, da bi na večjih trgih, kot je na primer Nemčija, lahko uspeval s takimi izdelki, a ga niti najmanj ne mika, da bi zapustil Slovenijo. »Tu se predobro počutim,« pravi in doda, da napetost, ki izhaja iz želje, delati stvari izključno po svojih zamislih, in željá in okusa strank, rešuje preprosto. »Vsake toliko časa si rečem, zdaj bom pa naredil nekaj čisto po svoje. In takrat spet zadiham.«

 

 

Tako delo ima prednosti in slabosti. Če želite biti umetnik Steidloveg kova, morate računati na stalne vzpone in padce. »Preprosto se moraš že na začetku odločiti, kaj hočeš. Moj cilj je, da bi čim več časa lahko posvetil svojim projektom, da jih lahko prodam in od njih tudi živim. Dogajalo se je, da tudi po več mesecev nisem prodal ničesar. Toda to je treba sprejeti. Sicer pa je vse odvisno od pričakovanj. Če pričakujete denar, potem je boljše, da se lotite česa drugega,« pravi Christoph Steidl Porenta.

 

Nekaj časa je razmišljal tudi o bolj klasični podjetniški poti – da bi imel obrtno delavnico in vajence ter bi preprosto sprejemal naročila in delal vse, kar pač pride. Meni, da bi mu tako delo najverjetneje prinašalo več prihodka, kot ga prinašajo unikatni izdelki. »Toda delo, ki ga opravljaš, te mora zadovoljevati. Denar ne sme biti najpomembnejši. Raje delam tako in vem, da se bom vsak dan z veseljem odpravil v delavnico.«

 

In vendar v delavnici ni sam. Družbo mu delata študentka restavratorstva, ki si je Christopha izbrala za mentorja diplomske naloge in se pri njem uči zlatarstva in srebrokovaštva, ter krokar, ki skrbi, da občasno izgine kak še zlasti bleščeč predmet.