Mizarstvo Ovsenik

Pri mizarjih se pogosto obrt prenaša iz roda v rod in sin postane mizar zaradi tega, ker je to delal že njegov oče, ded in praded in ker že ima delavnico in vse potrebne stroje v njej. Alojz Ovsenik pa se za lesno obrt ni odločil zaradi družinske tradicije, ampak zaradi veselja do svojega poklica in zaradi nezadovoljstva z delom v tovarni. Hitro je namreč spoznal, da tam njegove sposobnosti ne pridejo do izraza. Leta 1966 se je odločil začeti obrt, tako rekoč iz nič. Sprva je delal za domači trg, predvsem okna in vrata, posli so zmerno cveteli in zaposlil je nekaj delavcev. Potem pa se je po trinajstih letih nenadoma odločil za radikalen zasuk. Sklenil je, da bo svojo proizvodnjo začel izvažati v Nemčijo.

Zakaj naenkrat tak preobrat? "K temu me je delno nagnila bojazen pred razvojem našega jugoslovanskega trga, poleg tega pa so bili moji izdelki predvsem okna in vrata, ki jih je bilo na domačem trgu v izobilju, zato se mi je zdelo nesmiselno, da bi eden drugemu odžirali kruh," pripoveduje Alojz Ovsenik. V Nemčiji so sprva dobili slabo plačano delo, srečali pa so se tudi s povsem drugačnimi zahtevami glede kakovosti, kot so jih bili vajeni. "Velikokrat sem se jezil, kaj mi je bilo tega treba, vendar sedaj vidim, da je bila takratna odločitev kljub težavam, ki jih je povzročila, dobra," je prepričan Alojz Ovsenik. Nemška merila kakovosti so ga namreč prisilila k temu, da je investiral v lastno žago in sušilnico lesa, kar je bil prvi pogoj za konkurenčnost na zahtevnih trgih.

Prava vrednost te poteze se je pokazala že kmalu. Pri poslih, ki so jih nekaj let delali za različne nemške grosiste, so jih namreč z nedosegljivo nizkimi cenami izpodrinili Tajvanci. Vendar pa to takrat zanje ni bila več tako velika katastrofa, saj so bili pripravljeni na preskok v višji kakovostni razred. "Na vsakem trgu se moraš cenovno najti," razlaga Alojz Ovsenik. "Če pa se proizvajalec in kupec cenovno nikakor ne moreta uskladiti, se je pač treba ozreti drugam, ker se v nedogled in v lastno škodo nima smisla prilagajati."

Preskok v višji cenovni in kakovostni razred pomeni, da sedaj v mizarstvu Ovsenik, ki je zraslo v podjetje z 20 zaposlenimi, izdelujejo samo izdelke iz masivnega lesa, predvsem vrata. V njihovih delavnicah poteka zaključen ciklus predelave lesa. Sami odbirajo kvalitetno hlodovino, jo razrežejo na domači žagi, posušijo v lastni sušilnici, predelajo v končni izdelek. Poleg vrhunske surovine pa je treba izdelkom tudi vdahniti osebno noto. "Povsod se mora videti, da je bila tudi roka zraven, ker se danes v naši stroki dobro prodaja predvsem ročno delo," pravi Alojz Ovsenik. Sedaj tudi prodajajo drugemu segmentu kupcev. Po njihovih izkušnjah je najboljše priti v stik z obrtnikom, ki kupi vrata, izdela podboj in potem vse skupaj vzida končnemu uporabniku.

Po letu 1990 so naredili najhitrejši skok, ker so število zaposlenih v kratkem času povečali z 8 na 20. "Rast je zame stvar posameznika, njegovega poguma in moči, koliko si upa narediti in koliko tvegati," pravi Anton Ovsenik. "Ko smo gradili nove objekte, kupovali stroje in se širili, sem si sprva govoril: samo to še dokončam, potem bo pa nekaj časa mir. Toda če hočeš obstati, biti dober, moraš vedno iti naprej. Delavci morajo imeti delo, primerne pogoje za delo, slediti je treba tehnološkemu napredku." Pri Ovseniku so sedaj dosegli obseg, ki ga ravno še lahko obvladujejo sami. "Če se bomo odločili za nadaljnjo širitev, bo treba spremeniti organizacijo dela, nastaviti mojstre," razmišlja naš sogovornik. V družinsko obrt ali podjetje, kakor vam je ljubše, je namreč vključena cela Ovsenikova družina. Žena skrbi za opravke na občini in v banki, hči je prevzela komercialo, sin pa skupaj z očetom vodi proizvodnjo.

Kako je lahko mizarstvo Ovsenik uspešno v časih, ko so številne lesne tovarne na robu obstoja? "Predvsem ne uporabljamo več iverke, ker z izdelki iz tega materiala nimaš kaj iskati na zahtevnih trgih. Tam namreč lahko konkuriramo s kvaliteto in ne z nizko ceno, saj Azijcem, Rusom, Poljakom s ceno niti v sanjah ne moremo konkurirati. Poleg tega hodimo po svetu z odprtimi očmi in ušesi, obiskujemo sejme v tujini in čim bolj skušamo loviti novo znanje in želje kupcev."

Našega sogovornika tudi zelo moti, da slovenski kmetje še vedno prodajajo neobdelano hlodovino tujcem. "Na Gorenjsko prihajajo Avstrijci, ki lastnikom gozda plačajo nekaj šilingov več in ljudje jih gledajo kot bogove. To je smrtni greh," pravi Alojz Ovsenik. "Ves najlepši les bomo tako poceni prodali. Sam včasih kakemu tujcu razlagam, da so naši izdelki lahko lepi tudi zato, ker naš les raste na soncu. Tiste prednosti, ki jih imamo, bi morali bolje izkoristiti."