Moj konj je moj konjiček

Vrhniški podjetnik Jelko Orel in njegova žena sta se pred približno petnajstimi leti pogovarjala o konjičkih. Jelko je rekel, da se ne more ukvarjati s tistim, s katerim si želi. Žena ga je vprašala, zakaj ne, in odvrnil je, da bi rad imel konja. Rekla mu je, naj si ga kupi. Tako ga je kupil, povsem nepričakovano, in kmalu jih je imel deset. Konje je sprva oddajal za jahanje, nato pa se je posvetil kasaškemu športu.  

»Kasaštvu bi težko rekel konjiček,« pravi Jelko Orel. »Konji niso kot golf, pri katerem vzameš opremo in greš, kadar koli si želiš. Kasaštvo zahteva red in odrekanje tako kot vsak konjiček, ki je povezan z živimi bitji.«  

Jelko je ob šesti uri zjutraj že pri svojih žrebcih. Z njimi preživi prvo uro in pol. Popoldne, ko se vrne iz službe, so prva skrb spet konji. Popoldansko delo z njimi traja šest do sedem ur vsak dan. Vsak od treh tekmovalnih konj zahteva uro in pol treninga, preostali čas neguje konje in opravlja kovaška ter druga opravila. Enkrat tedensko odpelje konje na trening v Ljubljano na hipodrom. Tak ritem se nadaljuje vso tekmovalno sezono, torej od velike noči do sredine oktobra. Konci tednov so namenjeni kasaškim dirkam. Letno jih imajo med 25 in 30.    

Dodatna kmetija za konje 

Orlovi imajo dve kmetiji. Poleg tiste na Zaplani nad Vrhniko, na kateri živijo, sta z ženo kupila še eno v Rovtah. Zaradi konj, seveda. Zaplana je zaradi hitre pozidave skoraj vsa asfaltirana, kar pa konjem ne ustreza, zato sta jih preselila v naravnejše okolje, kjer ni težko najti poti in brezpotij za trening.  

S konji dela vsa družina. 15-letna hči je letos začela tekmovati na dirkah. Zanimivo je, da je tudi Jelko še do pred kratkim tekmoval, zdaj pa konje samo še pripravlja za tekmovanja, a ne jaha več niti za sprostitev. »Za jahanje tekmovalnih konj se ne počutim več dovolj močnega. Ti konji so pripravljeni za tekmovanja, ves čas samo čakajo, da bi se pognali,« pravi. Delitev dela pa ustreza tudi konjem. »Ko je konj z mano, ve, da bo moral delati, ko pa je s hčerjo, se med jahanjem sprosti.« Baje ima v kasaško razvitejših državah vsak tekmovalni konj skrbnico, ki je pri njem pred dirko in po njej. Konj skrbnici zaupa in se ob njej laže sprosti.  

Brez stav ni razvoja 

V Sloveniji imamo po mnenju sogovornika 150 rejcev tekmovalnih konj. Šport je še najmanj razvit na Primorskem, kjer so razmere najboljše. Samo tam bi lahko organizirali kasaške dirke vse leto, kot jih tudi v drugih državah. A to je zdaj še najmanjša težava. Jelko Orel meni, da je največja ovira za večji razmah športa odsotnost športnih stav. V tujini stave prinašajo izjemno veliko denarja tekmovalcem in ljudem, ki stavijo, pri nas pa morajo rejci konj sami zbirati denar za nagrade.    

Včasih sprostitev, drugič stres 

Jelko Orel je lastnik največjega zasebnega podjetja za prodajo živil na Notranjskem. Ima 72 zaposlenih delavcev, 18 trgovin, veleprodajno skladišče in kot dodatno dejavnost restavracijo. Priznava, da kasaštvo ni vedno najprimernejša oblika sprostitve za podjetnika. »Če so dosežki na tekmovanjih dobri, je tudi počutje dobro, slabi pa povzročijo dodaten stres. Ker sem po naravi perfekcionist, me vsak spodrsljaj prizadene.«