Podjetnik logo
 

Moli in delaj in bodi podjeten

Avtor: Janez Korošec | Objava: 10.04.2002

Bogato duhovno življenje samostana Pleterje dopolnjujejo gospodarske dejavnosti, ki so mu prinesle tudi velik poslovni ugled. Le kdo še ni slišal za odlično pletersko žganje, med, sir, vina, izdelke domače obrti ...



Očitno so bili kartuzijanci zvedavi menihi, saj so se že slabo stoletje potem, ko so si utrdili središče svojega reda v Veliki kartuziji Chartreuse v Franciji, naselili na slovenskem ozemlju. Ustanovili so namreč imenitno kartuzijo Žiče kot prvo v srednji Evropi, ki danes s svojimi ostanki in sporočili vzbuja izjemno zanimanje tudi med tujimi strokovnjaki. Nato so nastali v razmeroma kratkem času kar trije novi samostani: Jurklošter okoli leta 1173, Bistra 1255 in leta 1403 še Pleterje, ki edini, kljub daljšemu počitku, še vedno deluje.

Pokop in novo vstajenje

Kartuzija Pleterje je imela po ustanovitvi še dolgo zagotovljen prihodek v obliki najrazličnejših materialnih dobrin in finančnih sredstev. Potem pa je bilo vsega tega očitno vedno manj, samostan je postajal vse siromašnejši in ob koncu 16. stoletja v Pleterju ni bilo nobenega kartuzijana več.. Dodatne udarce so mu zadajali protestantizem, ki menihom še posebej ni bil naklonjen, pa turški vpadi, kmečki punti in revščina. Leta 1595 so ga dobili v last jezuiti, ki so naredili, kot zatrjujejo muzealci, kar precej škode. Kar tri stoletja je prehajal iz rok v roke. Potem so se v Chartreusu spet spomnili nanj in ga leta 1899 odkupili. Kar je bilo neuporabnega in kvarnega za namene kartuzije, so podrli do tal, jo v rekordnem času na novo pozidali, leta 1904 posvetili ter obnovili redovno življenje.

Do druge svetovne vojne je Pleterje živelo mirno po svojih redovnih pravilih, v vojni vihri pa so samostan napadli partizani, ker se je v njem utrdila okupatorska posadka. Nad bivanjem vojakov znotraj njihovega obzidja so bili tudi menihi vse prej kot navdušeni, saj so že od okupacije naprej kar tesno sodelovali z osvobodilnim gibanjem, predvsem pa so jim vsiljivci motili samostanski mir. Takrat je bil močno poškodovan zlasti znameniti veliki križni hodnik in kar precej meniških celic je bilo uničenih. Skorajda vse dragocenosti pa so menihi še pravočasno umaknili na varno, saj so bili o načrtih napada pravočasno obveščeni. A čeprav so jih nekateri zaradi sodelovanja z odporom skorajda oklicali za “rdeči samostan”, se je povojna oblast skorajda mačehovsko obnašala do njih. Vendar se je z letom 1980 le začela temeljita obnova, za katero je tudi država kar globoko posegla v proračunski žep, na pomoč pa so priskočili še sponzorji, če lahko tako imenujemo zlasti nekatera močnejša dolenjska podjetja, in prijatelji, predvsem na vplivnejših političnih položajih.

“Moli in delaj”

Notranje življenje je po drugi svetovni vojni nemoteno potekalo za visokim obzidjem in v samotnih celicah, ki se skrivajo med mogočnimi samostanskimi objekti. Tamkaj se namreč vsak menih, v skorajda popolni osami in miru, nemoteno posveča molku, premišljevanju in študiju, duhovnosti in molitvi, pa tudi sproščujočemu ročnemu delu. Kajti celovit smisel njihovemu življenju daje predvsem geslo Ora et labora - Moli in delaj. Delo je namreč, kot nam je pripovedoval pater Josip, že vse od ustanovitve kartezijanskega reda naprej, izjemno pomemben del njihovega duhovnega življenja. Predvsem zato, ker pomaga premagovati psihične napetosti ter krepi zdravje in dobro počutje. Tako patri po svojem nagnjenju slikajo, kiparijo, rezljajo, stružijo, lončarijo, urejajo svoje vrtičke ... Toda vendarle posvečeni menihi praktično nikoli ne delajo zunaj svojih celic in vse izdelke hranijo samo zase, za svoje osebno veselje in potrjevanje. In bog ne daj, da bi s tem morda kovali celo dobiček, zatrjujejo. Takšna so pač pravila, četudi bi bilo veliko tega zares vredno ogleda in morebiti bo tudi še kdaj dosegljivo zvedavim očem javnosti, podobno, kot so pred leti storili z izjemno dragocenimi starimi deli znanih evropskih slikarskih šol. Zavedali so se namreč, da ne pripadajo zgolj njim, temveč Sloveniji, in jih posodili za nedoločen čas znani stalni zbirki Gorjupove galerije v bližnji Kostanjevici.

Vendar so, kot vse kaže, krize, ki jih je doživljal samostan, in njihov odnos do vrednot dela, spodbudile predvsem po drugi svetovni vojni vse krepkeje zasidrano spoznanje, da se lahko zanesejo predvsem nase. To tudi temelji na davni tradiciji njihovega kartuzijanskega reda, da si morajo sami zagotavljati častno oskrbo, hkrati pa pomagati zlasti okoliškim prebivalcem, da si z delom pri njih lahko vsaj nekateri zaslužijo vsakdanji kruh. In to se zagotovo iz leta v leto vse bolj potrjuje.

Poglavitno besedo pri vseh pomembnih odločitvah o življenju in delu, najsi gre za verske ali posvetne zadeve, ima prior, ki ga izvolijo sami menihi. In prav njim in njihovi usmeritvi se lahko samostan zahvali tudi za podjetniški napredek in za vse boljši finančni položaj. Na tem položaju se jih je v zadnjem dobrem polstoletju zvrstilo kar nekaj, po rodu iz kar štirih narodnosti. Hrvat dr. Edgar Leopold - Lavov, Slovenec Janez Drolc, po rodu iz revirskega Zagorja, Švicar Janez Hollenstein in Nemec Lanuin Fischer.

Pridelovati v sozvočju z življenjem

Prve zametke resnega podjetja sta v bistvu zasnovala dva, danes že pokojna prokuratorja. O realnih možnostih je zelo resno razmišljal že konec šestdesetih let pater Janez Drolc, ki je pozneje, ko je postal prior, poveril nadaljevanje svojega dela Cirilu Zveru, Prekmurcu po rodu. Ko pa je bil izvoljen za priorja Janez Hollenstein, je bil prepričan, da bi si lahko kartuzija sama zagotavljala več sredstev. In ker v samostanu med menihi ni bilo nikogar, ki bi bil sposoben ali si bil predvsem pripravljen naprtiti na pleča še takšno dodatno posvetno zadolžitev, je začel razmišljati, da bi mesto prokuratorja prvič v zgodovini pleterskega samostana zaupal “civilistu”. Kar pravšen se mu je zdel mladi diplomirani inženir agronomije Jože Simončič, ki je bil kot domačin že nekako navezan na Pleterje. Znan je bil skorajda od malega daleč naokoli kot dober delavec, ko je pomagal med šolanjem očetu pri zidarjenju in na gruntu, imel je ustrezno strokovno podlago, pa še zanimive mladostne ideje so kar vrele iz njega. Janez Hollenstein ga je poklical je na pogovor, Jože Simončič pa potem skorajda mesec dni ni spal. Razmišljal je pač o ponudbi, ki je bila kar precej drugačna od njegovih zamisli o svoji prihodnosti. In potem je le menil, da je to zanj velik izziv, ki ne zahteva le strokovnega znanja, kakršnega si je pridobil na agronomiji, temveč tudi obilo iskanja novih možnosti in veliko poslovne žilice. Tako je 1. decembra 1989, v razmerah, ki še vedno niso bile najbolj naklonjene zasebnemu kapitalu in podjetništvu, kakršen status je samostan dejansko imel, le podpisal pogodbo ter tako desetletje pred koncem zadnjega stoletja začel praktično orati novo ledino. Zase in za samostan.

Ko je postal prvi civilni pleterski prokurator, je dejansko prevzel mesto direktorja, četudi to zaradi pravil kartuzijanskega reda lahko formalno pripada le priorju posameznega samostana kot verskemu vodji, kar velja tudi za posvetno življenje. Čeprav torej sam ni razpolagal s svojim kapitalom, je vendarle sprejel nekakšno vlogo podjetnika. O ključnih zadevah pa je dejansko moral odločati predvsem sam in tudi prevzemati vso odgovornost. Oba dosedanja priorja pa sta mu ne le popolnoma zaupala, ker se sama na takšne reči pač nista preveč spoznala, temveč sta zagotovo tudi dobro vedela, da bo delal z denarjem tako, kot da bi bil njegov. In na podlagi umnega obračanja in plemenitenja denarja se je zares, ob že zdavnaj doseženem visokem spoštovanju javnosti do kartuzije, hkrati z rastjo podjetja krepil tudi njen posvetni oziroma poslovni ugled. V njegovi vse prej kot razkošni pisarni nam je zato lahko zares z mirno vestjo in hkrati vidnim osebnim zadovoljstvom pripovedoval o poslovnih dosežkih in načrtih trženja pridelkov, zaščitenih z njihovo lastno in zaščiteno blagovno znamko Pleter.

Pleterčani, kot jim pravijo domačini, so sicer poprej nekaj že služili na račun svojih pridelkov. Prodajali so jabolka in hruške ter krompir, če je bila dobra letina, kuhali sadjevec, slivovko in še posebej brinovec, ki je že dolgo slovel po kakovosti, tudi z žganjem zalita hruška v steklenici je šla kar lepo v promet, pa še kaj vina se je stočilo za prodajo. Tudi nekaj svojega znanja o kuhanju žganja so dali v najem Alku na podlagi licenčnega dogovora. Vse to pa je bilo od tistega, kar danes ponujajo v priročni trgovinici pri samostanskem vhodu in kar se je v tem dobrem desetletju znašlo na policah številnih trgovin po vsej Sloveniji, res bore malo.

Inženir Simončič se je najprej soočil s tistim, kar je bilo že doseženega, in začel tehtati možnosti, razmišljati o primerjalnih prednostih pred drugimi pridelovalci in proizvajalci, ki jih ni malo, in iskati tržne niše.. Poglabljal se je v strokovno literaturo, se veliko pogovarjal s strokovnjaki najvišjega kova, modroval z domačimi očaki, se posvetoval s prokuratorji v drugih kartuzijah, si ogledoval ponudbo konkurence, poskušal to in ono. Predvsem pa je bil vsepovsod, kjer se je kaj resnega počelo, vselej poleg. V njegovi pisarni se še ob najhujši zimi ni kdove koliko kurilo in le ob redkih priložnostih je bil na delovnem mestu pražnje oblečen, kot se za direktorja in poslovneža spodobi. Obiskovalci, ki ga niso dobro poznali, so ga s pogledi navadno zaman iskali med delavci, ker je bil, kjer se je delalo z rokami in stroji, vedno enak med enakimi. Če je že spoznavna “uniforma” kartuzijanov bela meniška kuta, je bila za Jožeta Simončiča to modra delavska obleka. Temeljno geslo, na katerega je prisegel pri načrtovanju razvoja, je bilo “Pot počasnih, toda zanesljivih korakov”.

Vse tri vrste njihovega žganja so začeli pridelovati povsem sami in s tem tudi zagotovili ustrezno in stalno kakovost, s katero se prej licenčni partner ni mogel najbolj pohvaliti. Še posebno častno mesto na trgu je, zlasti kot poslovno darilo, dobila hruška, ki zraste od brsta do plodu v steklenici. Podobno ponudbo imajo resda tudi konkurenti, vendar uporabljajo trike, da že zrelo utrgano hruško položijo v steklenico, ki ima spodaj odprtino, potem prilijejo žganje in na napolnjeno steklenico privijejo ali prilepijo dno. V Pleterju se z ugledom ne igrajo. Resda veliko hrušk v steklenicah, ki jih nadenejo na prve plodove, ne zraste tako, kot bi morale, ali pa sploh ne. Vendar pošljejo na trg le toliko pridelkov ali izdelkov, ker je to že dodelava, kolikor jim jih daruje narava. Zato pa je treba v celotnem postopku kar sedemindvajsetkrat vzeti steklenico v roke in opraviti določeno fazo. In na trgu gredo te hruške kljub dokaj visoki ceni, kot njihov resnično izvirni izdelek, za med, kot se reče lepo po domače.

In enako gre tudi njihov med za med. Prav čebelarstvo, torej med in pridelki ter izdelki iz medu, jim zdaj zagotavljajo drugi, vse prej kot zanemarljivi del prihodka. Ponašajo se namreč z najrazličnejšimi zdravilnimi izvlečki, s prikupnimi svečami, ki jih izdelujejo na pradaven preprost način s pomakanjem stenja v naravni vosek, in seveda z medenim žganjem in medico.

Kot že od nekdaj znani vinogradniki, predvsem zaradi avtohtonega dolenjskega cvička, so seveda krenili tudi na novo pot sodobnejšega kletarjenja. Nekateri vinski strokovnjaki, predvsem tisti, ki brskajo po starih virih in izročilih, v zadnjem času vse bolj zatrjujejo, da so skorajda zagotovo prvobitni pleterski kartuzijanci pred več kot poltisočletjem dejansko “iznašli” dolenjski cviček. Na podlagi francoskih vzorcev naj bi namreč iskali neko primerno “mešanico” iz takrat verjetno nič kaj sladkih okoliških vin in to razvijali naprej ter za podobno pridelavo navdušili še okoliške kmete. Vprašanje je seveda, ali so bila že takrat podlaga za cviček žametna črnina, modra frankinja in kraljevina ter nekaj belega grozdja, ki ga je v njem bolj za začimbo. Toda zagotovo se že lepo sliši, da se je slovenski cviček, ki naj bi ga tudi v prihodnosti spoštovale in upoštevale uzance Evropske unije kot avtohtono slovensko vino, “rodil” že pred petimi stoletji ali še prej, in to kot izdelek skupnih prizadevanj francoskega “know-howa” in kranjskih praktičnih izkušenj. No, danes je cviček le eno od vse bolj cenjenih pleterskih vin, ki prav vsa temeljijo na doslednem spoštovanju pravil naravi prijazne pridelave grozdja in vina. Med njimi so že od začetka ponosni tudi na pozno trgatev in še posebej ledeno vino, ki pa jim ga predlanska trgatev sploh ni darovala, saj povprečna dnevna temperatura v treh dneh nikoli ni bila nižja od šestih stopinj pod ničlo. Lagati pa, da je tako bilo, pač ne gre, še posebej za samostansko podjetje, saj bi bil to hud greh, nam je zagotovil inženir Jože Simončič, ki je, mimogrede povedano, postal v zadnjih letih tudi eden najbolj spoštovanih slovenskih enologov.

Posebej tudi ne kaže pozabiti na njihove že pregovorno okusne samostanske sire, ki so predvsem brez konzervansov. To so klasični pleterski sir, pa brie in le nekaj let star klostersir z dvema plesnima, znotraj zeleno, zunaj pa sivo-belo, za katerega jim je odstopila licenco neka nemška kartuzija. Še posebej pa seveda skrbijo za ohranitev svojega gozdnega gospodarstva, ki sega v Gorjance in ga delno namenjajo trgu, gojijo ribe za domače potrebe, saj je patrom prepovedano uživati meso, razen rib in živali, ki se hranijo izključno z njimi, pridelujejo veliko zelenjave in še posebej sadja, saj si brez njega žganjekuhe seveda ni mogoče zamišljati.

Iz preteklosti v prihodnost

In ker si ni mogoče zamisliti dobrega podjetnika, če ne zna spoštovati preteklosti, na kateri gradi, je inženir Simončič zagotovo lahko upravičeno in še posebej ponosen na drevesnico sadik sadnega drevja, ki je zagotovo prava slovenska genska banka. Skupaj z Biotehnično fakulteto jim je znotraj samostanskih zidov doslej že uspelo zbrati nad 150 sort oziroma jablan različnih imen z vseh predelov Slovenije in več kot 50 hrušk. Skupno s Pleterčani skrbijo za vzgojo našega avtohtonega in tradicionalnega sadja znani slovenski strokovnjaki, ki bedijo nad rastjo in razplodom. To pa je hkrati tudi učna delavnica bodočih inženirjev agronomije, saj iz te tematike tudi vsako leto diplomira vsaj en nov slovenski agronom. Stara slovenska drevesa so pač v zadnjem času hitro propadala. In res bi bilo škoda zanemariti vso našo nacionalno sadjarsko različnost in bogastvo, ki ima v sebi nemalo boljših genov odpornosti od sedanjih vrst, hkrati pa je v njih neizmerno veliko stoletne kulture pridelovanja in znanja na podlagi praktičnih izkušenj. Hkrati z drevesnico pa so v samostanu razvili tudi posebno žvepleno-apneno škropivo, ki so ji dali kmečko ime “brozga”.. Namenjena je prvemu škropljenju, zagotavljajo da sploh ni strupena, še posebej ne za čebele, in predvsem le odvrača zajedavce. Bojda je učinek izjemen, kar kaže tudi povpraševanje, ki se vsako leto vsaj podvoji.

In če bi spet kakšen cesar ali drug oblastnik ukinjal samostane, ki se ne vzdržujejo sami in nimajo kakšnega pedagoškega ali podobnega pomena za državo, kot je to počel blagopokojni Franc Jožef II., Pleterska kartuzija zagotovo ne bi bila na tem seznamu. Morda pa bi dipl. ing. Jože Simončič postal zaradi uspehov celo dvorni svetnik, pa še kakšno kolajno za zasluge bi mu verjetno pripeli na prsi.

Pleterski skansen

Posebna pleterska pridobitev, za katero ima Jože Simončič kar precej zaslug, pa je muzejska domačija pred kartuzijo, zasnovana po zgledu Skansna, svetovno znanega prvega muzeja na prostem pri Stockholmu. Sam sicer pravi, da so dali idejo patri, ki so na sprehodih po okolici otožno ugotavljali, da je ohranjenih vse manj starih kmečkih objektov. Središče domačije je kmetija iz leta 1833, ki je prej stala kot kulturni spomenik v vasi Ostrogo, okoli nje pa so razvrščeni vsi potrebni objekti takratnega kmečkega gospodarstva, nakupljeni po bližnji in daljni okolici in nanovo postavljeni. Skupno z Zavodom za varstvo naravne in kulturne dediščine iz Novega mesta in domačini iz bližnjih vasi zaokrožene domačije niso pripravili le za turistične in pedagoške oglede, temveč so ji vdihnili že tudi pravo življenje. Med drugim redno prirejajo razne sobotne delavnice. Posvečajo jih še posebej lončarstvu, ki je pomenilo nekdaj veliko tradicijo krško-šentjernejskega polja, pletarstvu, peki kruha in drugih dobrot ter domači kulinariki, pa starodavnim umetnostnim obrtem, kolarstvu in izdelovanju starinskega orodja. Seveda pa vse to popestrijo z glasbenimi in pevskimi prireditvami ter poučnimi razstavami. Čeprav še zdaleč ni osnovni namen pleterske domačije trženje, pa vseeno vedo povedati, da gre prodaja raznih izdelkov domače obrti dobro od rok, saj so vse predmeti, ki jih ponujajo, dejansko unikati, pa še uporabni povrhu. Zagotovo, ugotavljajo na podlagi zanimanja in obiska, bi lahko kmetija z najrazličnejšimi
dejavnostmi prinašala več cvenka, če bi to hoteli.

Naročite se na brezplačni mesečni svetovalec "Od ideje do uspeha"
Vpišite vaš e-naslov: *