Najbogatejši na svetu

Večina Slovencev je za Ingvarja Kamprada verjetno slišala letošnjo pomlad, ko je švedski poslovni časopis Veckans Affarer objavil zelo odmevno lestvico 100 najbogatejših Zemljanov. Na prvo mesto je postavil prav Ingvarja Kamprada, ki je tako prehitel pred tem prvega in veliko bolj znanega Billa Gatesa. Švedski časopis je premoženje 78-letnega Kamprada ocenil na 53 milijard dolarjev. 

Čeprav revija Fortune Kampradovo premoženje ocenjuje »samo« na 18,5 milijarde dolarjev in je tudi sam bogataš ocene švedskega časopisa zavrnil kot napačne, gre vsekakor za enega najbogatejših ljudi na svetu, od katerega se vsi lahko veliko naučimo. Ingvar Kamprad namreč svojega premoženja ni podedoval, ampak ga je v celoti zaslužil kot podjetnik, točneje kot ustanovitelj in lastnik velike trgovske verige s pohištvom, Ikea, ki ima blizu 200 trgovin v 31 državah in prek 75 tisoč zaposlenih – pri Ikeei vztrajajo pri izrazu sodelavcev.   

Z nizkimi cenami do bogastva

Ingvar Kamprad se je podjetništvu zapisal že kot najstnik v svoji švedski vasici Agunnaryd. Na debelo je kupoval vžigalice in jih prodajal na drobno z velikim dobičkom. Trgovino je po uspehu razširil z drugimi izdelki, kot so bile ribe, svinčniki, nalivna peresa in okraski za božična drevesa. Še vedno pa je šlo za zelo skromen obseg poslovanja. Prodaja se je povečala šele, ko je pričel prodajati po pošti. Za prevoz blaga do svojih kupcev je najel kar lokalno vozilo za prevoz mleka. Tako se je rodilo podjetje IKEA – ime je sestavljeno iz začetnic ustanovitelja, imena družinskega posestva Elmtaryd in prej omenjene vasi.

Zgodba o Ikei, kot jo poznamo danes, se je začela leta 1947, ko je Kamprad pričel prodajati pohištvo. Naj se sliši danes še tako nenavadno, je izbral zelo preprosto strategijo – prodajati je želel pohištvo po nizkih cenah, tako da bi si ga lahko privoščilo vsako gospodinjstvo. Pri iskanju možnosti za zniževanje cen pohištva je pokazal veliko inovativnosti.

Ikea je, denimo, prva pričela prodajati pohištvo v razstavljenem stanju, da kupcem ni bilo treba plačevati stroškov za sestavljanje. Da bi prihranil pri transportnih stroških, je izdelke sprva kupoval samo od lokalnih proizvajalcev. Zaradi nizkih cen se je zapletel v malo vojno z drugimi trgovci. Ko so ti pričeli groziti proizvajalcem, ki so sodelovali z Ikeo, so jim dobavitelji pričeli dostavljati pohištvo ponoči. Svoje izdelke so morali skoraj tihotapiti do Ikeinih skladišč. 

Ingvar Kamprad je vseskozi ostal zvest politiki nizkih cen za solidno pohištvo. Ikea je praktično ves čas v cenovni vojni s konkurenco. Kakor hitro se na trgu pojavi cenejši izdelek, iščejo možnosti za znižanje cene. Za Kamprada je cena vedno pomenila začetek vsakega novega razvoja; podredil ji je vse od oblikovanja do proizvodnje. Oblikovalci najprej dobijo na mizo ceno novega izdelka in šele nato pričnejo razvijati izdelek.  

Čeprav se zdi strategija nizkih cen danes stvar preteklosti, Ikea dokazuje nasprotno. Lani je Ikeine trgovine obiskalo 310 milijonov ljudi. Kljub nizkim cenam je podjetje nadpovprečno dobičkonosno. Pri vsakem izdelku znaša čisti dobiček med 17 in 18 odstotki maloprodajne cene. To je fantastičen rezultat, o katerem konkurenca samo sanja. Mnoge uspešne trgovske verige bi bile zadovoljne, če bi se približale 10 odstotkom. Kako to uspe Ikei? Odgovor se skriva v izredni organizaciji poslovanja. Če želiš delati poceni, moraš delati na veliko, to pa pomeni, da moraš celoten proces brezhibno organizirati. 

Popolna predanost ideji 

Svetovni uspeh Ikee še zdaleč ni bil naključen. Ingvar Kamprad ga je skrbno načrtoval in postavil za cilj. Leta 1976 je objavil zapis svoje vizije svetovnega trgovca s pohištvom. V njem je zapisal, da je širitev njihova dolžnost. Njegova predanost viziji spominja na kakšnega fanatičnega politika ali vojaškega poveljnika. Kamprad v piše: »Tisti, ki se nam ne morejo ali se ne bodo pridružili, bodo vredni usmiljenja« in nadaljuje z vzklikom »Veličastna prihodnost!«  

Kakšen je Ingvar Kamprad kot osebnost? Zanj je značilna predvsem popolna predanost ideji. O njegovi nekoliko fanatični naravi priča anekdota iz otroških let. Kot otrok je moral zgodaj vstajati, da je pomagal pri molži krav na domačem posestvu. Vstajanje pa je bila njegova šibka točka. »Ti zaspana glava! Nikoli ne boš naredil nič iz sebe!« mu je govoril oče. In Ingvar se je nekoč odločil, da bo korenito spremenil svoje navade. Vzel je budilko, nastavil zvonenje na dvajset minut pred šesto in za vedno odstranil gumb za nastavitev zvonjenja.  Takim radikalnim potezam je ostal zvest tudi v kasnejšem življenju. »V 10 minutah lahko opravite toliko dela. Če jih zamudite, ste jih izgubili za vedno,« je govoril. Predlagal je, da bi si vsakdo razdelil čas na 10-minutne izseke in se nato trudil, da bi vsakega čim bolje izkoristil.  

Druga lastnost švedskega bogataša, ki bode v oči, je izjemna skromnost oziroma varčnost. Za Kamprada je na široko znano, da se je vozil v starem Volvu in da je z letali potoval v ekonomskem razredu. O njegovi varčnosti so se razširile tudi govorice, ki jih je težko preveriti. Kadar je iz hotelskega hladilnika vzel steklenico s pijačo, naj bi jo pozneje zamenjal s steklenico iz bližnjega supermarketa, da ne bi plačeval hotelske cene. Nekateri menijo, da ima Kampradova varčnost korenine v otroštvu. Kot kmetje so nenehno trepetali pred vprašanjem, kakšna bo prihodnja letina na posestvu. Na kmetiji ni bilo prostora za razsipništvo. Ena slaba letina bi lahko pokopala družino, če ne bi prihranili denarja od dobrih letin. In morda je ta strah ostal zakoreninjen v Ingvarju tudi pozneje, ko je bil že bajno bogat. S predanostjo in varčnostjo je okužil vsak centrimeter Ikee in vse zaposlene. Iz Ikee je ustvaril kult, o katerem se govori. In zdi se, da vsi zaposleni čutijo enako kakor sam ustanovitelj. Še danes, ko podjetje vodijo drugi ljudje, direktorji potujejo po Evropi s poceni letalskimi prevozniki in prenočujejo v cenejših hotelih. In še vedno ostajajo zvesti Kampradovi ideji, da mora podjetje delati za čim več ljudi, ne samo za določeno ciljno skupino. Ikea se zavestno upira graditvi manjših specializiranih trgovin v mestnih središčih, namenjenih samo določenim, predvsem zahtevnejšim ciljnim skupinam kupcev. Namesto tega še naprej gradi velike trgovske centre na obrobju mest, ki jih obiskujejo množice kupcev.

Ena od pomembnih lastnosti Kamprada je tudi njegov smisel za reševanje težav. Vsako težavo poskuša spremeniti v priložnost. Ko so na primer že dolgo nazaj imeli na Švedskem težave z dobavitelji, je šel iskat nove dobavitelje na Poljsko. S tem je dal podjetju nov zagon. »Še danes je Ingvar resnično zaskrbljen, kadar imamo premalo težav,« opisuje svojega vzornika eden od njegovih tesnih sodelavcev in družinski prijatelj Lars Göran Petersson.   

Skrivnostno lastništvo 

Najuspešnejši švedski podjetnik tudi po umiku z vodilnega položaja buri duhove po vsem svetu. Največja skrivnost ostaja njegovo premoženje oziroma lastništvo Ikee. Družba Ikea Group je v lasti dobrodelne fundacije s sedežem na Nizozemskem. Toda ta podatek ne pove kaj dosti, ker pot do pravega lastnika Ikee vodi skozi nepregleden labirint. Pravico nad vso intelektualno lastnino, se pravi nad konceptom, blagovno znamko in oblikovanjem izdelkov ima podjetje Inter Ikea Systems. To podjetje s franšizno pogodbo daje družbi Ikea Group pravico do proizvodnje in prodaje. Kdo je lastnik Inter Ikea Systems? Švedski novinar Stellan Björk, ki je o Ingvarju Kampradu napisal knjigo, trdi, da so lastniki različne fundacije in finančni trusti s sedežem v davčnih oazah. Trusti pa naj bi bili pod nadzorom družine Kamprad. Ingvar Kamprad je bil vedno nekoliko svojeglav podjetnik. Tudi premoženje je trdno držal v rokah družine in se močno upiral zamisli, da bi podjetje preoblikoval v javno delniško družbo. Prepričan je bil, da bi to zavrlo razvoj. Verjetno se tudi v prihodnosti ne bo dosti spremenilo. Pri Ikeii so zaposleni trije njegovi sinovi in eden bo verjetno prevzel mesto svojega očeta. 

Podjetje Razgoršek iz Maribora posluje z Ikeo že od leta 1991. Dobesedno z njo se je razvil v pomembnega proizvajalca oblazinjenega pohištva. Ikea pa ga je zaradi kakovostnega sodelovanja izbrala za izobraževalni center za svoje strokovnjake z vsega sveta.

Direktor Janko Razgoršek o svojih izkušnjah z Ikeo pravi naslednje:  »Ikea se od drugih kupcev razlikuje po obsegu dela, ker je pač v svoji dejavnosti največja na svetu, in po načinu dela. Takega poslovnega partnerja, kot je Ikea, vsaj kar se tiče korektnosti sodelovanja, pred njo nismo imeli in ga verjetno ne bomo več imeli. Zame je največ vredno to, da se držijo dogovorov in da plačujejo v rokih skoraj na uro točno. Sicer pa je z Ikeo tudi težko delati, ker je zelo zahteven kupec. Za vsak kos pohištva predpisuje sestavne dele in njihovo kakovost. Vsak kos mora biti tudi ekološko preizkušen. Za usnje, na primer, moramo delati vse teste na inštitutu v Londonu, ker inštitutov v Italiji ne priznava. Noben drug naš kupec ni tako strog kot Ikea; ostali se zanašajo na dejstvo, da za kakovost izdelka praviloma odgovarja proizvajalec.«