Napol prazno ali napol polno?

Avtor: Jože Vilfan | Objava: 10.01.2006

Na kateri strani mentalnega Atlantika bi vi radi živeli?



Slučaj je hotel, da sem konec prejšnjega leta v roke vzel dve knjigi, ki sta zelo zanimivi po tem, kaj povesta o značaju avtorjev in o značaju družb, v katerih avtorja živita. Prva knjiga z naslovom »Megatrendi 2010 – rojstvo zavestnega kapitalizma« je predstavljena tudi v posebnem prispevku v tej številki in govori o velikih trendih, ki  jih je strokovnjakinja za trende Patricia Aburdene zaznala v svoji rodni Ameriki in ki jih pripisuje tudi Zahodni Evropi. Drugo knjigo pa je napisal Francoz Christophe Lambert in nosi naslov »Družba strahu«.  

Vsaka družba oziroma vsaka država ima svoje probleme. Američani se mučijo s svojim potrošništvom in preveliko porabo, zmedeni so glede svoje veličine in mesta v svetu. A tudi Francozom se nedavni nemiri pokazali, koliko je treba še postoriti. Za obe družbi bi torej lahko rekli, da nista idealni; v prispodobi kozarca bi rekli, da v obeh družbah voda v kozarcu sega do polovice. In tisto famozno vprašanje je, je  kozarec napol prazen ali napol poln?  

Pa si vi postavite takšen kozarec predse in si zastavite vprašanje, ali je kozarec napol prazen ali napol poln. Kmalu vam bo postalo jasno, da odgovor ni odvisen od kozarca in gladine vode v njem, ampak od vašega splošnega pogleda na svet.  

Omenjeni knjigi kažeta, kako različno na življenje gledata človeka, ki sicer oba živita v tako imenovanem razvitem svetu, samo da en živi na eni strani luže, drugi pa na drugi strani luže, ki se ji reče Atlantski ocean. Kaj vidi Aburdenova? Patricia Aburdene vidi tisoče različnih signalčkov, ki ji govorijo, da ljudje ne glede na vse probleme, s katerimi se soočajo – ali pa morda ravno zaradi njih – hočejo živeti v boljšem svetu in se vsak za sebe tudi trudi, da bi prispeval kamenček v mozaik boljšega predvsem z »delom na sebi«, z osebno rastjo, kot se danes temu reče.  Govori o tem, da ljudje, ki živijo usklajeno s svojimi vrednotami - kar pomeni, da hočejo delati v podjetjih, ki spoštujejo določene vrednote, in kupujejo blago, ki predstavlja določene vrednote - danes predstavljajo že ¼ potrošnikov v  ZDA in več kot 30 odstotkov v Zahodni Evropi in da jih je vsako leto za en odstotek več ... torej bodo čez deset let predstavljali pomembno polovico potrošnikov in zaposlenih. Če danes hibridni avtomobili predstavljajo ½ odstotka nakupov novih avtomobilov, bo čez 20 let že polovica prodanih novih avtomobilov hibridnih. Tako gleda na svet Aburdenova. Kot v podjetniški teoriji, ko vemo, da je vsa ena sama priložnost.

In kako gleda na svet Francoz? Christiphe Lambert pravi, da je nekdanjo gotovost socialne države zamenjala negotovost glede zaposlitve, bogastva, pokojnin. In kaj je odgovor Francozov na vse te spremembe? Občutek strahu.  

Zanimivo. Francozom se zdaj komaj približuje tista negotovost, v kateri Američani živijo že ves čas – in Američani so prepričani, da bo vse bolje, Francoze pa vse samo skrbi. Vsa razlika je, kot kaže, v gledanju na kozarec. Kot pravi Lambert: »Francoska družba je žalostna. Je družba, ki ne samo, da ne zna več upati, ampak si ne upa več niti želeti. Izguba želje bo boljšem je glavni simptom depresije pri posamezniku, ki goji to čustvo. In enako je na ravni neke skupnosti, ki je izgubila upanje.«  

Zanimivo, Amerika se nikoli ni pretvarjala, da je idealna družba, zato je vsem dopuščala čustvo upanja in gojila kult spreminjanja sveta skozi podjetništvo. Francija, kot še pravi Lambert, je zgradila privid urejene socialne države in ko se je ta privid začel rušiti, ljudje padajo v malodušje in invididualizem.  In če se Aburdenova veseli, da bo čez »samo« 20 let že polovica prodanih avtomobilov hibridnih, Lambert ugotavlja, da je Francija »izčrpala kolektivne upe«.  

Na kateri strani mentalnega Atlantika bi vi radi živeli? Kaj vidite v kozarcu, v katerem voda sega do polovice?  


Naročite se na brezplačni mesečni svetovalec "Od ideje do uspeha"
Vpišite vaš e-naslov: *